V naravi ribe ne jedo industrijsko predelane kosmiče, ampak se zadovoljijo s stvarmi, ki jih trenutno ponuja njihovo okolje. Večino vrst uvrščamo v skupino omnivorov oziroma vsejedcev.

To so organizmi, ki so prehranjevalni oportunisti in se hranijo s tistim, kar najdejo. Glede na zobovje ter prebavila jih razdelimo na vsejede, ki imajo raje mesno hrano ter vsejede, ki dajejo prednost rastlinski hrani. Pravih mesojedih in rastlinojedih rib v naravi ne bomo zasledili, saj se obe skupini hranita zelo raznoliko. Rastlinojede ribe vedno izkoristijo priložnost, da ulovijo kakšno žuželko ali pa se gostijo na trupu poginule živali. Tudi mesojede ribe pogosto grizljajo alge ter bakterijski prerast na kamenju in lesu, nekatere vrste pa se gostijo tudi s sadjem.  Zelo zanimiva primera, kjer tipični karnivori posežejo po rastlinski prehrani, so morske kladvenice, ki se pasejo v morski travi in piranje, ki jedo sezonsko sadje.

To, da različne skupine rib potrebujejo dodatek sadja in zelenjave, moramo upoštevati tudi pri hranjenju akvarijskih organizmov. Večina komercialnih ribjih hran vsebuje zelo malo rastlinskih vlaknin, zato je vključevanje sadja, zelenjave in zelišč v obrok odlična popestritev jedilnika. V tem članku se bomo te teme le dotaknili, zato kot dodatno branje priporočam blog Sadje in zelenjava.

Živa hrana

Če bi ribe imele možnost, bi izbrale živo hrano, saj jim je ta najbolj domača. Bolj zahtevne živali zelo težko navadimo, da sprejmejo kaj drugega, zato se akvaristi pogosto lotijo tudi gojenja žive hrane. To je tudi ključ do uspeha za uspešno drst ter razvoj mladic.

Prvi akvaristi so se posluževali organizmov, ki so jih ujeli v bližnjih vodnih virih, šele kasneje so pričeli z gojenjem doma. Živa hrana je še danes nujna za vse, ki se ukvarjajo z razmnoževanjem rib ter za rejce, ki se zavedajo pomena zdrave prehrane akvarijskih organizmov.

S pojavom industrijsko pripravljene hrane, se je povpraševanje po njej močno zmanjšalo. Glavni razlog je pomanjkanja časa, saj za posodice s kosmiči, ki jih imamo pod omaro ni potrebno skrbeti.

Kljub temu živa hrana še vedno predstavlja poseben izziv, hkrati pa bogati akvaristično znanje. Mladice nekaterih vrst rib se ne bodo zadovoljile le z naupiji artemije, saj potrebujejo tudi zeleno vodo, kotačnike, mikročrve, paramecije itd. Zato je prav, da se akvaristi opogumijo in začnejo ponovno gojiti svojo hrano. 

V tem članku bomo živo hrano obdelali le na splošno, na moji spletni strani pa je tej temi posvečeno celo poglavje, kjer opisujem vrste ter načine gojenja različnih organizmov. Priporočam v branje: Živa hrana.

Živa hrana zajema zelo široki pojem, na splošno so to vsi organizmi, ki so primerni za krmo živalim. Sem prištevamo različne žuželke in njihove ličinke, pa tudi manjše ribe ter enocelične organizme. Za lažjo klasifikacijo jih ločimo na vodne ter kopenske organizme. Vsak organizem zahteva specifično okolje, ki ga moramo upoštevati pri njegovem gojenju. Sprijazniti se moremo, da nekatere vrste hran žal ne moremo gojiti sami, lahko pa jih kupimo pri prodajalcu žive hrane.

Vodni organizmi

V to skupino prištevamo vse vodne živali ter ličinke različnih žuželk, katerih razvojni krog poteka v vodi. Lahko jo gojimo v manjših akvarijih, večjih kozarcih ali posodah. Glede na vrsto organizma je to zunaj na dvorišču ali pa na okenski polici. V to skupino sodijo ličinke komarjev, trzač, tubifeksi, rakci samooki, kozice, postranice, vodne bolhe, rakci dvoklopniki, raki samooki, solinski rakci, vodne nimfe, ličinke muhe enodnevnice. Za večje ribe tudi raki ter nekatere vrste manjših rib. 

***** Priporočam previdnost pri hranjenju z ribami, ličinkami komarjev, trzačami ter tubifeksi, saj so lahko prenašalci patogenih organizmov! Nekatere vrste rib vsebujejo zelo nevaren encim tiaminaza. Priporočam v branje: Tiaminaza.

Kopenski organizmi

So vsi organizmi, ki jih gojimo na kopnem. Njihova prednost je, da zelo zmanjšajo tveganje okužb ter pojav bolezni, saj živijo v drugačnem okolju od rib. Tveganje za okužbo se poveča, če je živa hrana bila v stiku s pticami, ribami ter s krvjo sesalcev. Pri kopenskih nevretenčarjih se možnost okužbe močno zmanjša. Akvaristi za ta namen pogosto gojimo izopodne rake, deževnike, čričke, ščurke, enhitreje, mikročrve, voščene vešče in kobilice. 

GOJENJE ŽIVE HRANE

Pri gojenju žive hrane je zelo pomembna higiena ter čistoča kulture. Redno menjujemo podlago ter preprečujemo, da bi se na hrani ali v gojišču pojavila plesen. Organizmom, ki jih gojimo nudimo optimalno oskrbo, ki zajema tudi optimalno prehrano. Imejmo v mislih, da bodo naše ribe pojedle to, kar je pojedla kultura.

Gojimo le "čisto kulturo", kar pomeni, da za hrano uporabimo le živali, ki so v ujetništvu gojene že več let. Tako se zaščitimo pred morebitnimi boleznimi. V primeru, da začnemo z novo kulturo, ki smo jo nabrali v naravi, je priporočljivo, da jo najprej "očistimo". Postopek običajno traja nekaj mesecev do enega leta, pri tem kulturo večkrat razdelimo na manjše tako dogo, dokler ne dobimo "čiste kulture". Postopek je poznam predvsem gojiteljem mikročrvov, ki so kulturo dobili iz narave preko sadnih mušic. 

Tipični primer žive hrane - enhitreje

Ti majhni kolobarniki, ki so na prvi pogled podobni glistam niso nevarni in predstavljajo odlično živo hrano za vse vrste rib. Njihova prednost je, da niso izbirčni pri hrani, zato jih lahko dodatno obogatimo s hranilnimi snovmi, tik preden jih ponudimo ribam. So šolski primer žive hrane, pri katerih lahko koristimo tako imenovano nasičenost prebavil.

To je pojav, ki je značilen predvsem za živali s preprostim prebavnim sistemom, kot so vodne bolhe in kolobarniki.

Preprosto črevo se hitro nasiči s hranilom, na primer z algami, česnom ali drugo hrano. Ker ribe pogoltnejo cele živali, z njimi pogoltnejo tudi vsebino črevesa, kar lahko izkoristimo sebi v prid. Enhitreje dodatno obogatimo, če jih krmimo s česnom ter s spirulino v prahu. To je posebej pomembno za mesojede ribe, saj bodo na ta način dobile tudi beljakovine rastlinskega izvora ter nekaj surove vlaknine.

Živa hrana in tveganje za pojav bolezni

Živa hrana predstavlja največje tveganje za okužbo s paraziti ali patogenimi bakterijami ter virusi, prav zato je njeno poreklo zelo pomembno. Povzročitelje ločimo na dve veliki skupini, to so vmesni gostitelji in prosto plavajoči organizmi, ki živijo v vodi z živo hrano. Poznamo vsaj tisoč enoceličarjev, ki za vmesnega gostitelja potrebujejo nevretenčarja, preden vstopijo v telo ribe. Še enkrat toliko pa je v vodi z živo hrano prisotnih prosto plavajočih patogenov. Hranjenje z živo hrano iz vode z neznanim ali sumljivim poreklom lahko resno ogrozi zdravje naših rib, zato bodimo pri nabiranju, gojenju ter kupovanju pazljivi.

Nevretenčarji, ki živijo na kopnem bistveno zmanjšajo možnost pojava bolezni, kljub temu se lovljenju ter nabiranju žuželk iz narave raje izognimo.

***Nikoli ne lovimo hrane iz vodnih virov, ki bi lahko bili okuženi s pesticidi ali drugimi kemikalijami, izogibamo pa se tudi loviščem, v katerih so prisotne ribe, saj veliko teh živali predstavlja vmesne gostitelje, ki so številni povzročitelji ribjih bolezni. Domača gojišča komarjevih ličink skrbno pokrijemo, z najlonko ali kopreno, tako preprečimo, da bi v vodo prišli iztrebki ptic, istočasno pa kontroliramo število populacije komarjev, da se ne razmnožijo preveč.

SVEŽA ZELENJAVA

Vso zelenjavo ni potrebno prekuhavati, saj je dovolj mehka, da jo ribe cefrajo brez toplotne obdelave. To so predvsem bučke in kumare, poleg njih pa lahko ribam ponudimo tudi različne sveže kalčke, kot so na primer kalčki lucerne (Alfalfa), brokolija, pšenice, ovsa, rdeče pese in redkvice. Kalčke gojimo v posebnih kalilnikih vedno pa uporabljamo semena, ki so namenjena za prehrano ljudi. Semena za gojenje kalčkov najpogosteje najdemo v bolje založenih trgovinah z zdravo prehrano.

****Za gojenje kalčkov potrebujemo posebne kalilnike, semena pa nato enkrat ali dvakrat na dan spiramo pod hladno vodo. Če smo bolj lene sorte pa lahko že nakaljene kalčke kupimo v bolje založenih živilskih trgovinah.

POPARJENA ZELENJAVA

Najhitrejša pot do kakovostne prehrane vsejedih in rastlinojedih rib je poparjena zelenjava. Z dodatkom zelenjave ribam zagotovimo ustrezno količino vlaknin ter s tem preprečujemo pojav zaprtosti oziroma napihnjenosti. Poparimo jo lahko na dva načina, s kuhanjem v sopari ali s kuhanjem v vodi.

Kuhanje

Je najbolj preprost način priprave, v lonec nalijemo vodo, dodamo zelenjavo ter kuhamo. Ko voda zavre pustimo vreti približno pet minut, odvisno od zelenjave, ki jo kuhamo. Vode ne solimo! 

Kuhanje v sopari

Za kuhanje v sopari potrebujemo poseben lonec ki ima naluknjano dno ter se prilega drugemu loncu brez lukenj. Če takšne posode nimamo, potem uporabimo cedilo. Cilj kuhanja v sopari je, da se hrana kuha v vodni pari in ne v vodi, zato zelenjava zadrži več vitaminov. Čas kuhanja je odvisen od vrste zelenjave. Listnato zelenjavo parimo približno dve do tri minute ostalo pa do maksimalno 10 minut.

Zelenjava ki je najbolj primerna za ta način priprave je vsa listnata zelenjava, na primer zelje, ohrovt, solata, radič, cikorija, špinača, blitva, šparglji in tudi nekatera divja zelišča recimo regrat, lucerna, koprive in listje robide ali jagode. Poparimo ali kuhamo lahko tudi bučke, kumare, cvetačo in brokoli.

Zelišča

Uporaba različnih zelišč za akvaristične namene na pomenu dobiva šele v zadnjih letih. Številne rastline, ki jih uporabljamo v humani medicini so uporabne tudi pri zdravljenju ribjih bolezni ali pa za krepitev imunskega sistema. Uporabimo lahko sveža ali sušena zelišča, njihove praške ali pa kar cele dele. Rastlinojede ribe bodo z veseljem cefrale poparjene liste trpotca, mesojedim ribam pa ga je najbolje servirati preko žive hrane, kot so enhitreje. 

Nekatere rastline lahko posušimo ter jih shranimo za zimo. To je pomembno predvsem za sezonsko zelenjavo, ki ni na voljo v trgovini. Sušimo na tradicionalen način, kar pomeni, da zelišča povezana v šope obesimo na podstrešje ali kakšen drug suh ter pred soncem zakrit zračen prostor. Zelišča postrežemo posušena, ali pa jih predhodno namočimo v vreli vodi za par minut. Za ta način priprave so zelo primerni listi robide, maline, koprive, regrata in lucerne. Posušena zelišča lahko dodamo tudi v doma pripravljene krvne mešanice ter jih s tem obogatimo. Nekatera zelišča lahko uporabimo kot dodatke za stimulacijo drsti ali barv, druga uporabimo kot zdravila ali preventivo.

Sadje

Zadnje čase veliko akvaristov svojim ribam ponudi zelenjavo, zelo malo pa so seznanjeni, da bi lahko svojim ribam ponudili tudi sadje. Pri hranjenju s sadjem so nekateri zelo skeptični, toda dejstvo je, da se večina rib, ki izhajajo iz območij tropskih gozdov prehranjujejo s sadjem.

Sadje ni priporočljivo za ostrižnike iz afriških jezer, saj je za njih je bolj primerna listnata zelenjava ali še bolje hranilni kamni na osnovi spiruline ter drugih alg. Lahko pa s sadjem hranimo številne druge vsejede ter rastlinojede ribe. Med najbolj poznane sadjejede spadajo diskusi, pakuji in oskarji. Obožujejo pa ga tudi zlate ribice, lisičke, somi oklepničarji, živorodke ter vsejedi ostrižniki. Z njim lahko hranimo tudi nekatere morske ribe. Z dodajanjem sadja poskrbimo za ustrezno uravnoteženo ter pestro prehrano naših rib. 

Uporabimo predvsem banane, breskve, nektarine, melone, hokaido buče, jabolka, hruške, slive, kivi, češnje, pomaranče, mandarine, mango, papaja in še kaj bi se našlo. Neprimerne so lubenice, avokado, limone ter kandirano suho sadje. 

V naslednjem poglavju o ribji prehrani bomo govorili o algah, dodatkih ter hranilnih kamnih. Do takrat pa vas lepo pozdravljam.

Nadaljevanje: RIBJA HRANA 5 - Alge, dodatki in hranilni kamni