Kaj naredimo, ko ne smemo uporabiti zdravil?

Bolezen belih pik, ki jo strokovno imenujemo ihtioftirioza ali pogovorno kar ihtia je patogena ribja bolezen, ki jo prenaša enoceličar Ichthyophthirius multifiliis. Spada v skupino migetalkarjev, na splošno pa ga uvrščamo med obligatne zajedavce. Je mikroskopsko majhen, zato ga s prostim očesom ne vidimo. Njegova značilnost je, da odrasle živali naseljujejo škrge ter ribjo kožo. Infekcije na koži lahko opazimo s prostim očesom, zaznamo jih kot bele pike, ki se pojavijo na ribah. Največkrat okoli plavuti in glave. Pomembno je, da bele pike ne zamenjamo z drugimi, podobnimi okužbami, kot so na primer okužbe z Neoichthyophthirius sp. ali Oodinium pillularis. Prav tako pa okužbe ne smemo zamenjati z nekaterimi vrstami zajedavskih rakov, kot so na primer rakci iz roda Larnea.

Primer okužbe z Ichthyophthirius multifiliis. Bele pike so dokaj velike, njihova gostota pa ni tako intenzivna.

Vir fotografije: https://static.wixstatic.com/media/ca950a_446663600d014efeb8dbd71817ab3635~mv2.png/v1/fill/w_640,h_366,al_c,q_85,usm_0.66_1.00_0.01,enc_auto/ca950a_446663600d014efeb8dbd71817ab3635~mv2.png

Primer okužbe z Neoichthyophthirius sp.. Bele pike so večje, njihova gostota je večja.

Vir fotografije: https://aquacadabra.com/blogs/news/how-to-treat-white-spot

Primer okužbe z Oodinium pillularis. Bele pike so manjše, njihova gostota pa je večja.

Vir fotografije: https://cdn.balikturleri.com/wp-content/uploads/2022/06/Kadife-hastaligi-Oodinium-Belirtileri.jpg

Primer okužbe z zajedavskimi raki iz roda Larnea. Bele pike so izredno velike, na nekaterih ranah se že opazi plesen.

Ihtioftirioza običajno ni smrtna bolezen in se hitro pozdravi, zanjo imamo na voljo učinkovita zdravila, poleg tega pa se lahko pri zdravljenju poslužujemo tudi alternativnih metod, kot je dvig temperature ter dodajanje soli in kisika. Toda kaj storimo takrat, ko ne moremo uporabiti nič od naštetega? Ichthyophthirius multifiliis napada izključno sladkovodne ribe, prav zato je sol prva logična izbira, toda z njo si lahko pomagamo le pri ribah, ki nanjo niso občutljive. Druga, zelo priljubljena izbira je formaldehid ali formalin, ki ga v kombinaciji z drugimi kemikalijami pogosto zasledimo v komercialnih zdravilih za to bolezen. Toda tukaj imamo ribe, ki ti dve kemikaliji ne prenašajo, zato jih ne smemo uporabiti. Kaj pa povišanje temperature? Tudi tukaj nastopi težava, posebej pri vrstah, ki so hladnovodne. Ostane nam le še povišanje kisika, to je edini ukrep, ki ga lahko uporabimo pri vseh ribah, ne glede na vrsto, toda na žalost običajno ni dovolj. Torej, kaj še lahko naredimo?

Najprej moramo spoznati sovražnika ter njegov razvojni krog. V prvem delu članka smo se naučili, da ima parazit tri oblike. Mirujočo, plavajočo ter parazitsko, uničimo pa ga lahko le v njegovi plavajoči obliki, za kar imamo v povprečju 24 ur časa. Namreč, če parazit v roku 24 ur ne najde pravega gostitelja, bo poginil in razvojni krog se bo zaključil.

Ker je parazit razširjen po celem svetu, lahko znotraj njegove vrste opazimo zelo veliko biološko pestrost. To v praksi pomeni, da poznamo seve, ki so neškodljivi, po drugi strani pa poznamo seve, kjer je v primeru okužbe smrtnost 100%. Smrtnost oziroma intenzivnost okužbe pa ni odvisna le od parazita ter njegove genetike, ampak tudi od ribje vrste in v nekaterih primerih celo od pasme, oziroma variacije živali. Gojene ribe so bolj podvržene parazitu v primerjavi z divjimi. Nekatere ribe pa parazita slabo prenašajo preprosto zato, ker se z njim v naravi niso nikoli srečale.

Med takšne ribe sodijo madagaskarski ostrižniki ter druge ribe iz otoka Madagaskar. To pa zato, ker na Madagaskarju ta parazit ni bil nikoli prisoten. Ribe nanj niso razvile ustrezen imunski izziv, zato so okužbe pri njih intenzivne in običajno usodne. Športni ribolov ter naseljevanje tilapije (Oreochromis niloticus) je glavni problem izumiranja madagaskarskih rib, saj se ribe poleg uničevanja habitata borijo z mikroskopsko majhnim parazitom.

Zdravljenje živali, ki na bolezen nimajo ustreznega imunskega odziva je izredno zahtevno, saj je včasih povezano tudi z drugimi faktorji, kot je na primer občutljivost na povišano temperaturo vode, občutljivost na sol ali pa preobčutljivost na kemikalije oziroma zdravila. Pri teh živalih lahko ihtioftiriozo pozdravimo le s pomočjo taninov ali preventivnega cepljenja. Torej, poglejmo si, katere živali, poleg madagaskarskih rib najslabše prenašajo okužbo.

• Činklje: Razlog za občutljivost je tanka koža brez lusk, ki je občutljiva na sol ter večino zdravil, ki so na voljo.

Glavni predstavniki, rilčkasta činklja (Chromobotia macracanthus), pakistanska činklja (Botia almorhae), nežica (Misgurnus fossilis), kuli (Pangio semicincta) in sorodstvo.

Te ribe so še posebej občutljive na sol, dvig temperature, formaldehid in hipermangan. Zato pri njih ihtioftiriozo zdravimo s pomočjo antibiotikov na osnovi amoksliklava ali penicilina ter vodikovega peroksida. Od zdravil, ki jih dobimo pri veterinarju, lahko uporabimo nifurpirinol ali kaj podobnega.

• Somi z gladko kožo: Razlog za občutljivost je gladka koža brez lusk. Občutljivi so predvsem na sol, kemikalije in na pomanjkanje kisika. Bolezen običajno zdravimo s pomočjo vodikovega peroksida, penicilina in nifurpirinola.

Glavni predstavniki tribradni somi (Pimelodella sp.), Gagata sp., Stekleni somi (Eutropiellus sp.) in hrbtoplovci (Synodontis).

• Somi s koščenimi ploščami

Glavni predstavniki oklepni somiči (Corydoras sp.). Oklepni somiči izvirajo iz okolja, kjer je prisotnost parazita, ki povzroča ihtioftiriozo zelo majhna. Koščene luske, te ribe vsaj delno varujejo pred kožnimi paraziti, toda težava pri Ichthyophthirius multifiliis je ta, da napada tudi ribje škrge. Prav zato oklepni somiči pogosto poginejo brez vidnih znakov, saj na telesu ne opazimo značilnih belih pik. Toda, če bi pogledali škrge, bi opazili, da so se ribe dobesedno zadušile, saj so se paraziti naselili na škrge. Oklepni somiči so občutljivi na dvig temperature in na sol, na srečo pa dobro prenašajo večino komercialnih zdravil.

• Karacinidi, predvsem tetre. 

Tetre so na okužbe še posebej občutljive, saj večina vrst izhaja iz zelo kislih in mehkih vod. V njihovem naravnem okolju so okužbe z ihtioftiriozo izredno redke, saj kisla ter s tanini bogata voda parazitu ne odgovarja. Ribe zato tega parazita skoraj ne poznajo, zato nanj niso razvile ustrezne imunosti ter imunskega odziva, zato so podobno kot madagaskarski ostrižniki nanj izredno občutljive. Poleg tega slabo prenašajo zdravljenje z zdravili, povišanje temperature in sol. Te ribe najlažje zdravimo s tanini. Posebej učinkovit je čaj iz črnega ali zelenega čaja v kombinaciji z ameriškim slamnikom.

• Gorski krapovci oziroma Goodeidi (Goodeidae)

Godeidi so posebne živorodke, ki jih uvrščamo v skupino pravih živorodnih rib. Večina vrst izhaja iz Mehike, njihova posebnost pa je, da živijo v hladni vodi, ki le redko preseže temperature nad 20°C. Zaradi specifičnih potreb so izredno občutljivi na parazita, poleg tega pa zelo slabo prenašajo večino komercialnih zdravil, sol ter tanine. Okužbe pri teh ribaj najlažje pozdravimo z vodikovim peroksidom, dodatnim prezračevanjem ter penicilinom.

• mlade ribe in ličinke, ki lahko hitro poginejo.

Mlade ribe so izredno občutljive zaradi svoje majhnosti, saj parazit svoje žrtve ne izbira po velikosti, žal pa mladicam običajno ne moremo pomagati, saj zdravila učinkujejo prepočasi.

• Nekatere umetne pasme ali variacije

Nekatere pasme in variacije so za to bolezen še posebej občutljive, saj imajo slabši imunski sistem. To je posledica intenzivnega parjenja v sorodstvu ter gojenja v sterilnem okolju. Takšne živali običajno nimajo pravilno razvitega imunskega sistema, zato ob novi naselitvi v »nesterilne« akvarije bolezen zelo hitro izbruhne. Ta fenomen opazimo predvsem pri posebnih pasmah zlatih rib, nekaterih variacijah gupijev ter pri galaktični cebrici. Težava ni v ribah, ampak v njihovem okolju, saj so te živali gojene v sterilnem okolju in ko pridejo v stik z ostalimi ribami ter v oskrbo v domač akvarij, se njihov imunski sistem odzove tudi na najbolj mile seve povzročiteljev okužbe.

Hvala, ker ste si vzeli čas in prispevek prebrali v celoti, če vas zanimajo koncentracije zdravil ter zdravljenje, pa ste vabljeni k tretjemu delu članka.

Za nadaljnjo razumevanje te bolezni v branje priporočam:

BOLEZEN BELIH PIK, IHTIOFTIRIOZA -  1. del, https://alfa-in-betta.si/bolezen-belih-pik-ihtioftirioza-1-del/

BOLEZEN BELIH PIK, IHTIOFTIRIOZA -  3. del, Zdravila in zdravljenje, https://alfa-in-betta.si/bolezen-belih-pik-ihtioftirioza-3-del/

Niso vse bele pike ihtioftirioza, https://alfa-in-betta.si/niso-vse-bele-pike-ihtioftirioza/