1.HRANA IN HRANILNE SNOVI

Hrana je sestavljena iz hranilnih snovi. To so snovi, ki jih lahko žival izkoristi za opravljanje določenih telesnih funkcij. Vsaka hrana, ne glede na to ali izhaja iz rastlinskega ali živalskega izvora vsebuje VODO in SUHO SNOV. Vodo predstavljajo snovi, ki med sušenjem izhlapijo, torej, voda, hlapne kisline in alkohol. Suha snov je sestavljena iz organske ter anorganske snovi. Med organsko snov spadajo MAŠČOBE, BELJAKOVINE, OGLJIKOVI HIDRATI, VLAKNINE in VITAMINI. PEPEL predstavlja anorgansko snov, sem sodijo minerali, pesek in glina. Pesek in glina predstavljata nečistoče. Podatke o hranilnih snoveh najdemo na vsaki embalaži, do njih pridemo s pomočjo metode ki jo imenujemo weendska analiza. Toda sama analiza nam o kakovosti hrane ne pove dosti, zato pri oceni kakovosti hrane poleg analitske sestave preverimo tudi sestavine. Weendska analiza ni natančna, saj pod beljakovine prišteva vse organske snovi ki vsebujejo dušik, pod maščobe pa vse snovi, ki so topne v etru. Prav zato uporabljamo izraz surove beljakovine, ali surove maščobe. Običajno proizvajalci besedo »surove« na deklaracijah kar spustijo, kar je zelo nerodna zadeva, sploh če hrana v resnici vsebuje manj beljakovin kot je navedeno na deklaraciji. Točno količino beljakovin ali maščob lahko ugotovimo s posebnimi testi, ki pa niso v sklopu weendske analize, zato jih proizvajalci ne izvajajo.

Vsaka embalaža hrane mora biti opremljena s podatkom sestavin ter s vsebnostjo hranilnih snovi oziroma weendsko analizo. Proizvajalec si lasti pravico, da lahko sestavine ki so navedene na embalaži nihajo do 20%. S tem se zavaruje v primeru kadar se rezultati, ki so navedeni na embalaži ne ujemajo z rezultati neodvisnih raziskav. V praksi to pomeni, da lahko kdor koli hrano odnese na testiranje in rezultati so lahko različni do 20 %. To je kar veliko odstopanje, zato večina neodvisno testiranih hran ne presega te vrednosti, kljub temu pa je kakovost hrane vprašljiva saj poraja dvom, ali proizvajalec res stoji za temu kar deklarira. Običajno proizvajalci odstopanje prepišejo kar sestavinam, saj ne morejo sproti kontrolirati koliko hranilnih snovi vsebuje vsaka posamezna sestavina in prav v tem je težava. Če bi proizvajalci vedno uporabljali kakovostne sestavine, potem do odstopanj ne bi prišlo. Nabava sestavin je povezana z njihovo ceno, kakovostnejše sestavine so dražje, njihova kakovost pa se meri v vsebnosti beljakovin. Beljakovinske komponente, so najdražje sestavine za izdelavo hrane. Pri izdelavi ribje hrane uporabljamo predvsem ribjo moko, ki lahko po vsebnosti beljakovin zelo niha od tega pa je odvisna njena cena. Cenejša moka vsebuje več pepela in manj beljakovin, saj je pretežno narejena in kosti. Kljub temu da rezultati weendskih analiz ki so navedeni na embalaži proizvajalca niso točni pa je to podatek, ki ga potrebujemo za oceno kakovosti hrane. Prav zato vedno kupimo samo tiste hrane, ki imajo jasno napisane sestavine in vse podatke o weendski analizi. Pri weendski analizi lahko manjka največ en podatek, kar pomeni, da morajo bit navedenih vsaj pet hranilnih snovi. Na policah sem zasledila kar nekaj hran, kjer manjkata dva podatka, pri takšni hrani je nemogoče izračunati njeno kakovost, nekaj hran pa weendske analize sploh nima. Največkrat manjkata podatka o pepelu ter ogljikovih hidratih. V takem primeru imamo samo dve možnosti, ali zaupamo proizvajalcu, ali pa se hrani raje izognimo. 

OCENA KAKOVOSTI HRANE S POMOČJO WEENDSKE ANALIZE

Morda ste se med prebiranjem prejšnjih strani spraševali, zakaj je weendska analiza sploh pomembna in kako lahko z njeno pomočjo preverimo kakovost hrane. Da vam bo lažje razumeti pomen weendske analize, si poglejmo na primeru. S pomočjo weendske analize lahko naredimo hitro oceno hrane, ali pa vzamemo v roke list papirja, svinčnik in kalkulator. Kakovost vendske analize preračunavamo s križnimi računi. Za primer nam bo služila osnovna hrana v lističih. Na hrbtni strani etikete poiščimo podatke o sestavinah ter sestavi.

Podatki o weendski analizi:

Voda 6. 7 %

Surove beljakovine 46, 2 %

Surove maščobe 8. 9 %

Ogljikovi hidrati 23. 65 %

Surove vlaknine 3. 5 %

Pepel 11. 05 %

_________________________________________________

SKUPAJ 100 %

VODA 6.7 %

SUHA SNOV (Surove beljakovine 46, 2 %, Surove maščobe 8. 9 % , Ogljikovi hidrati 23. 65 %, Surove vlaknine 3. 5 %, Pepel 11. 05 %) 93. 3 %

Iz danih podatkov lahko izračunamo da hrano sestavlja 6.7 % vode in 93. 3 % suhe snovi. To pomeni, da en kilogram te hrane vsebuje 67 g vode in 933 g suhe snovi.

Koliko g posameznih hranljivih snovi pa vsebuje 1 kg hrane?

Predpostavimo, da je 1 kg enak 100 %, zaradi lažjega računanja kilograme pretvorimo v grame, 1 kg = 1000g, iz tega sledi:

1 kg = 1000 g = 100%  --------> 1 kg hrane torej vsebuje:

Voda = 67 g

Surove beljakovine = 462 g

Ogljikovi hidrati = 236. 50 g

Surove maščobe = 89 g

Surove vlaknine = 35 g

Pepel = 110.50 g

___________________________________________________

SKUPAJ = 1000 g oziroma 1kg

Ker analiza vsebuje podatek o vsebnosti vode vemo, da ti podatki veljajo za kilogram sveže snovi. V prebavilih se sva voda izloči skozi stene želodca, kar pomeni, da živali ne prebavljajo sveže snovi, ampak suho snov. V primeru da nas zanima, koliko gramov hranilnih snovi živali dobijo iz neke hrane moramo hranilne snovi preračunati na vsebnost v suhi snovi. Pri tem nam pomagajo podatki iz analize sveže snovi. V našem primeru suha snov predstavlja 933 g v 1kg sveže snovi oziroma 93. 3 %.

Suha snov = sveža snov – surova voda

Suho snov sestavljajo organske ter anorganske hranilne snovi, to so surove beljakovine, ogljikovi hidrati, surove maščobe, surove vlaknine ter pepel, ki predstavlja anorgansko snov. Za primerjavo si poglejmo kakšne so vrednosti hranilnih snovi v enem kilogramu suhe in v enem kilogramu sveže snovi. Formule in navodila za računanje najdete v prilogi na koncu članka. Vrednosti na suho snov računamo samo v primeru ko nas zanima koliko hranilnih snovi žival zaužije pri določeni količini hrane ki jo poje. Ker so količine zaužite hrane pri ribah majhne ne moremo dobiti točnega podatka, lahko pa dobimo podatek o količini hranilnih snovi v enem odmerku hrane.

Vrednosti ki jih preračunavamo na suho snov so vedno nekoliko višje, zato ker je v njih odvzeta voda. Iz podatkov v tabeli izračunamo, da riba ki zaužije en kilogram suhe snovi, iz nje dobi 495. 18 g surovih beljakovin, 95. 40 g surovih maščob, 253. 50 g ogljikovih hidratov, 37. 51 g surovih beljakovin in 118. 44 g pepela. Iz teh podatkov izračunamo, koliko hranilnih snovi ribe dobijo v enem obroku oziroma v enem odmerku. Če riba poje 5 g te hrane iz nje dobi 4. 70 g suhe snovi v kateri je približno 2.31 g surovih beljakovin, 0.45 g surovih maščob, 1.20 g ogljikovih hidratov, 0.20 g surove vlaknine in 0,55 g pepela. Ker so obroki pri ribah zelo majhni je pomembno, da so razmerja med hranilnimi snovmi ustrezna beljakovine pa izhajajo iz kakovostnih virov. Poglejmo, če 5 g te hrane ustreza potrebam vsejedih rib. V 0. 49 gramih suhe snovi je 50 % surovih beljakovin, 9.6 % surovih maščob, 25.32 % ogljikovih hidratov, 3.9 % surove vlaknine in 11.70 % surovega pepela. Če te odstotke primerjamo z weendsko analizo na embalaži opazimo, da so te vrednosti višje, kar je normalno, zdaj lahko dobljene rezultate primerjamo s spodnjo tabelo in preverimo kako hrana ustreza potrebam rib. Takoj opazimo, da vsebuje preveč maščob, saj je maksimalna dovoljena vrednost 8%, ta hrana jih vsebuje že skoraj 10 %. Glede na odstotek beljakovin je ta hrana primerna za mesojede ribe, saj s 50 % beljakovin presega dnevne potrebe rastlinojedih ter vsejedih rib, s tem pa tudi ogroža njihovo delovanje ledvic. Pomanjkanje surove vlaknine je značilno za večino industrijsko predelanih hran, ta hrana vsebuje le 3.9 % vlaknine, kar je premalo za potrebe odraslih rib. Vrednosti ogljikovih hidratov niso presežene, prav tako pa niso presežene vsebnosti pepela. Prišli smo do ugotovitve, da ta hrana ni najbolj primerna za rastlinojede ali vsejede ribe, saj bi lahko s hranjenjem ogrozili zdravje naših rib. Kljub temu proizvajalec navaja, da je ta hrana popolna mešanica za vse okrasne okrasne ribe.

POTREBE PO HRANILNIH SNOVEH IN NJIHOV POMEN

Živali s hrano vzdržujejo osnovne življenjske funkcije. To naredijo tako, da iz hrane izkoriščajo posamezne hranilne snovi, te imajo v telesu točno določeno funkcijo. Razmerje med posameznimi hranilnimi snovmi je zelo pomembno, saj določa kakovost hrane oziroma njeno primernost za posamezno vrsto. Rastlinojede ribe v svojih obrokih potrebujejo manj beljakovin kot mesojede. Preveč ogljikovih hidratov v prehrani mladic se odraža v slabši rasti, prebitek beljakovin pa vpliva na kakovost vode. Rastlinojede ribe imajo drugačne potrebe kot mesojede, vsem pa je skupno, da hranilne snovi pridobivajo iz šest skupin hranljivih snovi, beljakovin, ogljikovih hidratov, maščob, surove vlaknine, vitaminov in mineralov.

Voda

Vsaka rastlina ali žival vsebuje vodo, praviloma hrana rastlinskega izvora vsebuje več vode, kot hrana živalskega izvora. Toda to pravilo v predelavi ribje hrane ne drži, saj se za predelavo uporablja žita ter vodne živali. Načeloma voda komercialni ribji hrani ne igra veliko vlogo, moramo pa biti pozorni, na vsebnost vode v suhih hranah. Višje vrednosti vlage vplivajo na razvoj plesni ter s tem pospešijo kvarjenje. Vedno izberemo suho hrano ki vsebuje manj kot 8% vlage oziroma če izberemo hrano z večjo vlažnostjo, jo kupimo v manjši količini. Največji delež vode vsebujeta zamrznjena in sveža hrana. Pri zamrznjeni hrani lahko odvečna voda, ki nastaja pri odtajanju predstavlja težavo, zato zamrznjeno hrano pred hranjenjem vedno odtalimo, odvečno vodo pa zavržemo. Pri suhih hranah lahko za kontroliranje vlažnosti k hrani dodamo silicijev dioksid, ki bo nase vezal vso vlago, hrani pa bo zato dalj časa sveža. Uporabimo le silicijev dioksid, ki je namenjen za uporabo pri shranjevanju živil, ali pa ga ustrezno zaščitimo, da ni v neposrednem kontaktu s hrano. Običajno se s silicijevim oksidom srečamo pri nakupu novih čevljev, kjer sta poleg zaščitnega papirja priloženi tudi dve vrečki z napisom »silica gel«. Načeloma lahko uporabimo tudi te vrečke, vendar moramo preprečiti da se ne dotikajo hrane.

Pepel

Pod besedo pepel razumemo vse kar je ostalo pri popolnem izgorevanju neke hrane. To pomeni, da je zgorelo vse kar ni organskega izvora. Rezultat takšnega izgorevanja je siv ali bel pepel. Črn pepel ali saje so znak nepopolnega izgorevanja. V to skupino hranilnih snovi spadajo vse nečistoče in pomembni minerali. Pri zažigu hranilne snovi si želimo, da pepel vsebuje čim manj nečistoč, peska in gline in čim več mineralov kot so kalcij, natrij, magnezij, selen, silicij, cink.... Običajno minerale v ribjo hrano dodajajo v obliki ribjih kosti, oziroma ribje moke, saj so dober vir kalcija in fosforja, vsebujejo pa tudi ostale pomembne elemente kot so žlezo, jod, cink, magnezij. Pepel je hranilna snov ki mora predstavljati najmanjšo vrednost analize. Na žalost večina komercialnih ribjih hran vsebuje zelo visoke vrednosti pepela, ki so posledica nečistoč, predvsem peska in mivke, ki se nahaja v školjkah ter želodcih rib, ki se uporabljajo za predelavo v ribjo moko. Ker pri sežigu kosti ali školjčnih lupin nastaja veliko pepela, lahko na podlagi rezultatov analize sklepamo kakovost ribje moke ki se je uporabila za predelavo hrane. Visoke vrednosti pepela pomenijo, da so ribjo moko predstavljale predvsem kosti ter drobovina in zelo malo mesa, takšna moka ima slabo hranilno vrednost, kar se odraža tudi v kakovosti hrane.

Surove beljakovine

Na deklaraciji bomo zasledili le podatke o surovih beljakovinah, to pomeni, da so v rezultate zajete vse spojine ki vsebujejo dušik. Sem spada tudi amoniak, nitrati, nitriti in številne druge dušikove spojine. To je zelo pomembno, saj weendska analiza kot beljakovine obravnava tudi spojine ki to niso. Primer tega je sečna kislina (C5H4N4O3), ta spojina ni beljakovina, vsebuje pa veliko dušika. Če 1kg sečne kisline spustimo skozi beljakovinski test, ki ga uporabljamo za klasično weendsko analizo pridemo do ugotovitve, da vsebuje skoraj 3g surovih beljakovin. Klasična weendska analiza nam torej ne da zanesljivega podatka o vsebnosti beljakovin, kar dobro vedo tudi proizvajalci, ki z različnimi dodatki, ki vsebujejo dušik navidezno povečujejo vsebnost beljakovin v hrani.

Če bi želeli prave podatke o vsebnosti beljakovin bi se morali postopka testiranja hrane lotiti drugače, kar pa že presega osnovno weendsko analizo.

Prave beljakovine so za telo zelo pomembne, vsebujejo približno 16 % dušika in 53 % ogljika, poleg teh dveh elementov vsebujejo tudi železo, žveplo, kisik in vodik. So gradniki in opravljajo različne funkcije. Pomanjkanje beljakovin se kaže v slabi rasti ter slabem imunskem sistemu, toda tudi preveč beljakovin v obroku je škodljivo. Dušikove spojine ki nastajajo ob razgradnji odvečnih aminokislin škodujejo funkcijam ledvic, jeter in drugih organov, pri mikrobni prebavi pa motijo delovanje bakterij kar povzroča nastanek rakotvornih snovi. Preveč beljakovin vpliva tudi na kvaliteto vode, saj se neprebavljene beljakovine izločajo z blatom, kar pomeni da blato vsebuje več dušika, več dušika v iztrebkih pa pomeni več hrane za bakterije v filtru, pri čemer nastajajo škodljive snovi, ki lahko v preveliki količini povzročajo težave. Zato je zelo pomembno, da hrana ne preseže priporočenega dnevnega vnosa beljakovin. Za mladice naj bi obrok vseboval 50 % beljakovin, hrana za vsejede ter mesojede ribe približno 45 %, rastlinojede ribe pa naj bi v svojih obrokih zaužile le od 15 do 30 % beljakovin.

Surove maščobe

So vse snovi ki so topne v etru, poleg pravih maščob weendska analiza zajame tudi rastlinske voske ter eterična olja. Zelo zanimivi so nekateri rastlinski voski, ki poleg gliceridov vsebujejo tudi dušik, zato se v analizi pojavljajo dvakrat, prvič v beljakovinskem testu, drugič pa v maščobnem, kljub temu da ne spadajo v nobeno omenjeno skupino. Prave maščobe so gliceridi maščobnih kislin s karboksilno skupino (-COOH) na koncu. Glede na to ali so vezi med ogljikovimi atomi enojne ali dvojne govorimo o nasičenih ali nenasičenih maščobnih kislinah. Živali lahko maščobne kisline neposredno izkoriščajo kot vir energije. V prehrani rib je zelo pomembno da so te maščobne kisline nenasičene. Naravni vir teh maščobnih kislin so alge in plankton, rastlinojede ribe nenasičene maščobne kisline dobijo direktno iz alg, mesojede pa iz planktona in živali ki jedo plankton. Izkoriščanje maščob v telesu je edinstveno, saj se maščobne kisline, ki jih živali pojedo direktno naložijo v njihov organizem, na podlagi maščobno kislinske sestave neke živali lahko torej ugotovimo s čim se je prehranjevala. Ta fenomen je zelo pomemben pri vzreji živali za meso, gojene ribe namreč zaradi slabe kakovosti hrane, ki je revna na nenasičenih maščobnih kislinah vsebujejo več nasičenih maščobnih kislin, kar jih naredi enakovredne ostalim vrstam mesa kopenskih živali. Kakovostna ribja hrana za mesojede in vsejede ribe naj ne bi presegala 8 % maščob, v hrani, za rastlinojede ribe pa naj bi bilo maščob manj kot 3 %. Prebitek maščob se kaže v odpovedi jeter ter prezgodnji smrti. Vse ribe so občutljive na maščobno tkivo ki se nahaja v mesu sesalcev ali ptic, zato jih nikoli ne hranimo s hrano ki vsebuje goveje srce, mesno moko ali perutninsko meso. Na embalaži ribje hrane običajno ni navedeno kakšne maščobe ali razmerja med maščobami hrana vsebuje, zato lahko samo upamo, da je ta sestava primerna. Za prehrano živali so posebej pomembne večkrat nenasičene maščobne kisline, ki jih organizem sam ne more sintetizirati. Večkrat nenasičene maščobne kisline delimo v dve veliki skupini Ω 6 in Ω 3. Sem spadata zelo pomembni maščobni kislini, linolna (Ω 6) in linolenska (Ω 3) maščobna kislina. Ti dve maščobi igrata zelo pomembno vlogo pri nastajanju hormonov, obnovi celičnih membran, razvoju živčnega sistema v fazi zarodka in pri razvoju spolovil pri mladih živalih. Vendar pa moramo biti pri vnosu teh hranil v telo zelo previdni, saj so te maščobne kisline podvržene hitremu kvarjenju, kar lahko v telesu privede do tvorjenja prostih radikalov. Na tej stopnji je zelo pomembno, da organizmu ne primanjkuje vitamina E, saj ta ščiti maščobe pred oksidacijo, zelo pomembno pa je, da pri prehrani živali nikoli ne prekoračimo ustreznega razmerja med Ω 3 in Ω 6 maščobnimi kislinami. Priporočeno razmerje naj bi bilo 5 do 10 Ω 3 : 1 Ω 6. Največji vri nenasičenih maščobnih kislin v pravilnem razmerju vsebuje morski plankton, takoj za njim pa so manjše ribe ki se z njim hranijo. Ker je plankton tako dober vir hranil ga je smiselno vključiti tudi v prehrano rib, mladice se lahko hranijo neposredno z njim, odraslim ribam pa ga lahko ponudimo preko različnih manjših živali, ki smo jih prej dobro nahranili s planktonom.

Surova vlaknina

Surova vlaknina je del hrane, ki ima v ribji hrani premajhen poudarek. Gre za del hranljivih snovi ki so neprebavljive. Ta del hrane predstavlja pomemben medij za črevesne bakterije in strukturo blata. Zelo pogosta bolezen napihnjenost ali v angleščini »Fish bloat« je posledica zaprtosti oziroma največkrat pomanjkanja surove vlaknine v hrani. Ker vse ribje hrane vsebujejo premalo vlaknine se priporoča da ribe vsaj enkrat na teden postite ali pa jim poleg osnovne hrane ponudite tudi kakšno zelenjavo. Kvalitetna hrana za mesojede ribe naj bi vsebovala minimalno 4 % surovih vlaknin, hrana za rastlinojede pa vsaj 10 %. Optimalna hrana za ribe bi torej morala vsebovati vsaj 5 ali 8 % surovih vlaknin. Žal na tržišču takšne hrane še nisem opazila, kar pojasni tudi to, zakaj toliko akvarijskih rib zboleva za težavami, ki so povezane s prebavili. Največji vir surove vlaknine sta sadje in zelenjava.

Ogljikovi hidrati

Ribe so ena iz med redkih živalskih vrst, ki v svoji hrani ne potrebujejo kompleksnih ogljikovih hidratov, oziroma jim ti celo škodijo. Dokazano je namreč, da preveč ogljikovih hidratov v ribji prehrani zavira rast in razvoj. Prav zato se ogljikovim hidratom moramo izogibati v hrani ki je namenjena mladicam ter mladim ribam. Odrasle ribe lahko tolerirajo maksimalno 40 % ogljikovih hidratov. V ribji hrani so največji vir ogljikovih hidratov žita in gomolji (škrob), ki se hrani dodajajo kot vezivno sredstvo. Kvalitetna hrana naj bi vsebovala manj kot 40 % ogljikovih hidratov, ki niso pridobljeni iz žit. Pri odraslih ribah ki so namenjene za prehrano ljudi se ogljikove hidrate dodaja kot poceni vir energije.

Vitamini

Vitamini spadajo med esencialne učinkovine, to so snovi, ki so za organizem življenjskega pomena, živali pa jih ne morejo tvoriti same. Delujejo kot sestavni deli encimov ali katalizatorjev v različnih procesih presnove ali sinteze drugih hranilnih snovi, so zelo pomembna komponenta, saj so potrebni za normalno delovanje vsake celice. Ribe vitamine morajo dobiti preko hrane, nekaj pa jih lahko sintetizirajo same. Določene vrste vitaminov radi dodajajo v pripravljene ribje hrane, saj delujejo kot konzervansi in preprečujejo oksidacijo krme. V ta namen se uporablja predvsem v maščobi topne vitamine kot sta A in E. Ostale vitamine dodajamo v obliki vitaminskih pripravkov. Ločimo jih na vodotopne vitamine in vitamine topne v maščobi. Vitamini ki so topni v maščobi so A, D, E in K. Vitamini ki so topni v vodi pa so C, vitamini kompleksa B.

Čeprav so vitamini za življenje nujno potrebni, pa lahko prevelike količine predvsem v maščobi topnih vitaminov povzročajo težave. Prav zato je pomembno, da z dodajanjem vitaminov ne pretiravamo, z njimi ravnamo kot z zdravili in se skrbno držimo navodil. Boljšo absorpcijo vitaminov ki so topni v maščobah vitaminov dosežemo z dodajanjem maščob. Enkrat na teden na ribjo hrano kanemo kapljico kakovostnega lanenega, konopljinega ali sezamovega olja ter dodamo vitamine. Počakamo nekaj minut, da se vitamini absorbirajo, pri tem hrano zaščitimo pred svetlobo. Med hranjenjem bo nekaj olja iz hrane onesnažilo gladino akvarija, pomagamo si lahko tako, da gladino popivnamo s papirnatimi brisačami ali pa ribe s tako pripravljeno mešanico nahranimo pred menjavo vode in olje odsesamo iz gladine.

2. Sestavine

Po zakonu morajo hrane za hišne živali na embalažo poleg osnovne analitske sestave navesti tudi sestavine, ki jo vsebujejo. Sestavine se zapisuje od največje do najmanjše vsebnosti. To pomeni, da je sestavina ki jo je v hrani največ napisana na prvem mestu. Toda tudi prihaja do velike zmede, saj po zakonu proizvajalci morajo napisati sestavine ki jih uporabljajo na začetku procesa zato ni nujno, da je končna vsebnost sestavin enaka oziroma v enakem razmerju kot je to navedeno na embalaži. Razlika pri odstopanju je lahko tudi do 80%. V praksi proizvajalci določene sestavine dobijo zamrznjene, kar pomeni, da za izdelavo hrane uporabijo zamrznjeno sestavino. Ker te sestavine pred predelavo ne odtalijo ali posušijo med procesom predelave izgubi večino svoje vode. Zato je njena masa na začetku in koncu drugačna. Da si boste lažje predstavljali si poglejmo na izračunu. Predpostavimo, da je proizvajalec za izdelavo neke hrane uporabil 1kg oziroma 1000 g zamrznjenega krila. Ko je zadeva šla skozi proces predelave je končna masa krila 80 % manj kot na začetku, saj se je iz njega izgubilo večino vode. To pomeni da hrana kot končni produkt ne vsebuje 1000 g krila, ampak samo 200 g. Več vode kot jo sestavina vsebuje na začetku, večja so odstopanja v končnem produktu. Najmanjša odstopanja so pri sestavinah ki v tovarno prihajajo v obliki suhega prahu, to so ribja moka, pšenična moka, škrob in stročnice.

Najpomembnejši podatek ki ga zasledimo na ribji hrani je vsebnost beljakovin. Beljakovine ločimo na neprebavljive ter prebavljive beljakovine. Po zakonu proizvajalcu ni potrebno napisati vsebnost prebavljivih beljakovin, zadostuje že podatek o surovih beljakovinah, ki ga dobimo s pomočjo weendske analize. Toda za telo so pomembne prebavljive beljakovine, to so tiste ki jih živali med procesom prebave porabijo in izkoristijo. Največkrat so to beljakovine živalskega izvora kot so kril, mehkužci, ribe. Toda te sestavine so zelo drage, zato proizvajalci vsebnost beljakovin dvigujejo z različnimi dodatki, kot je pivski kvas, jajčni beljak in sirotka. Največkrat pa se v ta namen uporablja sintetična beljakovina melamin, ki ga veliko veterinarjev povezuje z odpovedjo ledvic pri psih in mačkah. Ta beljakovina nima hranilne vrednosti uporablja pa se izključno za navidezno povišanje beljakovin v hrani. Postopek je zakonsko dovoljen, proizvajalcem pa vsebnost sintetičnih beljakovin ni potrebno napisati. Za njih je pomembno samo to, da hrana po weendski analizi vsebuje približno 50 % beljakovin in ni pomembno, če je samo 30 % od teh dejansko prebavljivih. Ta podatek bi moral zaskrbeti vsakega akvarista, saj se prebavljivost beljakovin odraža v zdravstvenem stanju rib, kot tudi v kvaliteti vode. Vse neprebavljene beljakovine se namreč izločijo iz telesa, kjer postanejo vir dušika za bakterije v filtru.

Kadar preverjamo sestavine moramo biti pozorni predvsem na skrite vire beljakovin. Komercialne hrane pogosto uporabljajo ribjo moko ki je slabše kakovosti, zato ima nizko vsebnost beljakovin. Da delež beljakovin dvignejo uporabijo ostale dodatke kot so kvas ali žita, če vsebnost beljakovin še vedno ni 50% uporabijo kakšno sintetično beljakovino ali dodatek ki vsebuje dušik.

Poglejmo si iz kakšnih sestavin je sestavljena hrana, ki smo jo uporabili v prejšnjih izračunih. Sestavine naj bi bile razvrščene od največjega do najmanjšega deleža. Ko bomo analizo sestavin primerjali z weendsko analizo bomo dobili hiter vpogled v kakovost te hrane. Naša prva naloga je, da sestavine ki so navedene na embalaži ločimo na beljakovinske, škrobnate ter tiste ki predstavljajo skrite vire beljakovin. To zahteva malo razmišljanja in znanja, toda kljub vsemu osnovno pravilo pravi, da so vse sestavine živalskega izvora bogate na beljakovinah vse kar je rastlinskega izvora pa je bogato na ogljikovih hidratih. Stročnice in žita uvrstimo v škrobnato skupino, hkrati pa jo prištejemo tudi k skritemu viru beljakovin, saj vsebujejo 14% beljakovin, kar je le 4 % manj kot lignji.

SESTAVINE:

Ribja moka, pšenična moka, kvas, Ca-kazein (sirotka), jajca v prahu, manano oligosaharidi (0.4%), ribje olje trske (vsebuje 34% omega maščobnih kislin), spirulina, zelišča, alfalfa (lucerna), koprive, moka iz školjke Perna canaliculus, morske alge, peteršilj, paprika, špinača, česen, korenje.

Beljakovinski del te hrane predstavlja Ribja moka, Ca – kazein (sirotka), jajca v prahu, moka iz školjke Perna canaliculus.

Škrobni del predstavljajo pšenična moka, spirulina, alfalfa (lucerna), koprive, zelišča in ostale sestavine rastlinskega izvora.

Skriti vir beljakovin v tej hrani predstavljata kvas in pšenična moka in spirulina. Kvas vsebuje do 50 % beljakovin, pšenična moka 14 %, spirulina pa 70 %.

Skriti viri beljakovin so zelo pomembni pri oceni kakovosti sestavin živalskega izvora. Če proizvajalec uporablja kakovostne sestavine živalskega izvora, potem ne potrebuje skritih virov za dvigovanje vsebnosti beljakovin v obroku.

WEENDSKA ANALIZA: Voda 6.7 %, surove beljakovine 46, 2 %, surove maščobe, 8.9 %, ogljikovi hidrati 23. 65 %, surove vlaknine 3. 5 %, pepel 11. 05 %

Na prvi pogled se zdi hrana kar dobro sestavljena, proizvajalec v deklaracijo vključi tudi naravne dodatke, da je hrana za kupca bolj privlačna. Toda podatek da pšenična moka ter kvas zasedata drugo in tretje mesto je zaskrbljujoč, saj daje sum, da proizvajalec uporablja ribjo moko slabše kakovosti in zato s tema sestavinama dviguje vsebnost beljakovin. Beljakovinska dodatka sirotka in jajca v prahu ta sum potrjujeta saj obe živili vsebujeta visoko vrednost beljakovin. Če bi ribja moka izhajala iz kakovostnega vira ne bi bilo potrebe po dodatkih kot so kvas, sirotka in jajca.

Zelo zanimiva sestavina je moka iz školjke Perna canaliculus, glede na to da je sestavina napisana med zadnjimi to pomeni, da zaseda zelo majhen delež, kljub temu je zanimiva primerjava te sestavine z vsebnostjo surovega pepela, ki je v tej hrani nekoliko višja kot v ostalih. To daje sum, da je moka iz teh školjk v bistvu narejena iz mletih lupin in ne iz mesa. Ker so lupine školjk pretežno iz mineralov kot je kalcij, pri sežigu iz njih nastaja veliko pepela, to bi pojasnilo visok odstotek pepela v tej hrani. Lupine školjk so sicer dober vir esencialnih mineralov, toda kljub temu je glede na primernost sestavin ta hrana primer nekakovostne hrane.

Kar me je presenetilo je vsebnost manano oligosaharidov, gre za vrsto prebiotika, ki ga koristijo koristne bakterije iz skupin mlečnokislinskih bakterij in bifido.

Gre za osnovno hrano v lističih, ki je namenjena vsem okrasnim ribam. Ta tip hrane je najpogostejša oblika industrijsko predelane hrane za okrasne ribe. Običajno je tudi prva hrana s katero se srečajo akvaristi začetniki. Kljub temu, da je zelo slabe kakovosti jo večina trgovcev še vedno ponuja ter promovira kot hrano ki vsebuje vse. Kar je značilno za ta tip hrane so tanki gladki lističi v živih rdečih ali temno zelenih barvah. Običajno so pobarvani z barvili, ki so lahko umetna ali naravna, naravna barva takšnih lističev bi bila rjava ali bež zaradi vsebnosti pšenične moke. Takšno hrano izdeluje veliko proizvajalcev, na videz pa so si zelo podobne, kljub temu je v sestavinah ter weendski analizi kar nekaj razlike med proizvajalci. Poglejmo si, kakšna je analiza podobne hrane drugega proizvajalca.

Proizvajalec 2:

SESTAVINE: Ribe in ribji derivati, mehkužci in raki, derivati rastlinskega izvora, izvlečki rastlinskih proteinov, meso in mesni derivati, alge, kvas, žitarice, olja in maščobe, minerali.

WEENDSKA ANALIZA: Surove beljakovine 48,0%, surove maščobe 8,0%, surove vlaknine 3,5%, voda 6,0%.

Po videzu je hrana zelo podobna prejšnji in ima enaki vonj, če bi opravili slepi test najbrž anketirani ne bi vedeli kdaj so uporabljali hrano enega ali drugega proizvajalca. Kljub temu je med prvo in drugo hrano nekaj ključnih razlik, ki vplivajo na kakovost hrane. Kar najprej opazim je, da pri weendski analizi manjka podatek o vsebnosti ogljikovih hidratov ter pepela. ker podatke ne najdem niti na spletu upravičeno sumim, da proizvajalec poskuša nekaj prikriti. Pepel in ogljikovi hidrati skupaj zajemajo 34.5 % hrane, kar ni malo. Gre za zelo pomembna podatka, surovi pepel, nam veliko pove o vrsti ribje moke ki se je uporabila za izdelavo hrane, ogljikovi hidrati pa v presežkih zavirajo rast ter presnovo beljakovin. Glede na to, da hrana vsebuje tudi žitarice bi podatki o ogljikovih hidratih morali obstajati. Deklaracija o vsebnosti sestavin je tipični primer tega, kako proizvajalci poskušajo določene sestavine olepšati, na mesto ribja moka se uporablja beseda »ribe in ribji derivati«. Kar mi najprej pade v oči je sestavina »meso in mesni derivati« kar je le olepšava za mesno moko. Meso sesalcev in ptic, ki se uporablja za izdelavo mesne moke dokazano povzroča zdravstvene težave pri akvarijskih ribah, zato te sestavine nebi smela vsebovati nobena ribja hrana. Hrano izdeluje zelo priznano podjetje, zato sem malo razočarana nad njeno kakovostjo. Predstavlja trden dokaz, da moramo kot kupci razmišljati s svojo glavo in ne nasedati obljubam blagovnih znamk ter trgovcem.

3. LASTNOSTI KAKOVOSTNE RIBJE HRANE

Največja napaka akvaristov je, da preprosto zaupajo reklami trgovcu ali proizvajalcu, veliko ljudi sploh ne prebere weendske analize ali sestavin. Včasih pa so deklaracije na etiketah napisane tako, da vse malo olepšajo. Namesto besede ribja moka se uporablja izraz ribji derivati, ali pa nas prodajalec skuša prepričati, da je njegova moka nekaj posebnega, saj je izdelana iz posebne vrste rib. Takšen primer je na primer lososova, slanikova ali pangina moka. Če kupec nima vsaj osnovnega znanja o tem, kaj sodi na jedilnike rib, enostavno zaupa trgovcu. Kakovost hrane se začne pri kakovostnih sestavinah, ker nismo prisotni pri izdelavi hrane moramo te podatke dobiti iz drugih virov, zato vedno preverimo podatke o weendski analizi in sestavinah. Če teh podatkov ne najdemo, potem z nakupom hrane raje počakamo. Nakup hrane običajno ni pogoj, da pridemo do podatkov o vsebnosti sestavin ter hranljivih snovi, saj so natisnjeni na embalaži. Pogosto so dostopni tudi na spletni strani proizvajalca ali v kakšni spletni trgovini, to pomeni, da kakovost hrane lahko preverimo tudi iz domačega naslonjača. Če proizvajalec nima natančnih podatkov o sestavi hrane, potem nam nekaj poskuša prikriti ali olepšati. Proizvajalec, ki zagotavlja kakovost svoje hrane ima jasno napisane sestavine z podatki o weendski analizi. Ko te podatke preberemo, ter preračunamo iz njih lahko sklepamo kakšne sestavine so se uporabljale. Poseben poudarek damo na beljakovine, vsebnost teh naj bo primerna glede na vrsto rib ki jih imamo. Rastlinojede ribe imajo drugačne potrebe kot, mesojede ali vsejede. Kakovostna hrana je tista ki namesto ribje ali mesne moke vsebuje čim več zmetih žuželk ali ličink, posušen kril, školjke, mehkužce, deževnike in podobno. Običajno so te sestavine poimenovane kot moka, moka iz mokarjev. Hkrati se izogibamo žitom, za izdelavo hrane se uporabljajo različne vrste žit ter stranski produkti ki nastajajo pri žitni industriji. Veliko hran vsebuje tudi posušeni kruh ali pekovske izdelke, zdrob, otrobe ali kašo. Najpogosteje pa zasledimo pšenično moko. Pšenična moka sicer vsebuje zelo veliko beljakovin, ki pa so za ribe neprebavljive. Neprebavljive beljakovine predstavljajo zdravstveno tveganje ter slabšo kakovost vode. Posebej bodimo pozorni kadar prvo mesto zaseda ribja moka nato pa temu sledijo različne sestavine z visoko vsebnostjo beljakovin, kot na primer sirotka, jajčni beljak, pšenična moka in kvas. To nam namreč da vedeti, da je proizvajalec uporabil ribjo moko zelo slabe kakovosti in nekako poskuša dvigniti raven beljakovin v hrani s cenejšimi slabše prebavljivimi beljakovinami. Tudi vsebnost pepela je zelo pomemben podatek, po visokih vsebnostih pepela lahko sklepamo, da je v hrani zelo veliko nečistoč kot so pesek, glina in mivka ali pa, da so se uporabile moke vodnih živali slabše kakovosti. Moka iz ribjih kosti ali moka iz školjčnih lupin, pri sežigu dajo večji delež pepela, kot moke iz celih rib.

Kakovostna hrana poleg osnovnih sestavin vsebuje tudi dodatke kot so izvlečki zelišč, zelišča ter probiotične kulture. Ne vsebuje umetnih barvil, ojačevalcev okusa ter konzervansov. Ko se bomo naučili katere sestavine sodijo v kakovostno ribjo hrano, bomo kakovost hran na tržišču lažje prepoznali. Vse industrijsko pridelane hrane niso slabe kakovosti, zato si poglejmo primer kakovostne ribje hrane:

SESTAVINE: Kril (31 %), pšenični proteini, sipe, omega 3 maščobne kisline, sladkovodne kozice, vodne bolhe, kobilice, larve muh, rdeče alge, kvas, školjke, artemia, stroki drevesa Moringa oleifera, cikorija, špinača, komarjeve ličinke, zeliščni ekstrakti (materina dušica, zelje, melisa, česen). Poleg kakovostnih sestavin hrana vsebuje tudi probiotično kulturo Pediococcus acidilactici.

WEENDSKA ANALIZA: Surove beljakovine 55 %, Surove maščobe 11. 6 %, surove vlaknine 3. 2 %, pepel 12. 03 %, voda 5. 5 %.

Kar dela to hrano kakovostno je velika vsebnost beljakovin živalskega izvora, ki ne izhajajo iz ribje moke, ampak iz različnih nevretenčarjev. Poleg nevretenčarjev kot so žuželke, sipe in raki ta hrana vsebuje tudi kakovostno zelenjavo ter zelišča. Kar da hrani dodatno vrednost je dodatek probiotične kulture, ker kvas deluje kot prebiotik se bakterijske kulture lahko uspešno razvijejo.

V weendski analizi manjka podatek o ogljikovih hidratih, ki pa ga lahko izračunamo na podlagi ostalih podatkov. Po izračunu pridemo do vrednosti 12.67 %, kar je tolerirana vrednost. 100 % - 55 % - 11. 6 % - 3. 2 % - 12. 03 % - 5. 5 % = 12.67 % ogljikovih hidratov Večina ogljikovih hidratov je rastlinskega izvora in so v hrani prisotni v obliki škroba. V tej hrani so glavni vir ogljikovih hidratov pšenični otrobi oziroma pšenične beljakovine. Pšenični otrobi so bogati na beljakovinah, ki so za ribe neprebavljive, na žalost se v suhi hrani uporabi žit ne moremo izogniti, saj služi kot vezivo. Zelo zanimiv je dodatek iz stroki drevesa Moringa oleifera. Moringa naj bi bila najbolj hranljiva rastlina na svetu saj vsebuje 20 aminokislin, 46 antioksidantov in 36 protivnetnih sestavin. Deluje kot hranilo, antioksidant ter protivnetno sredstvo. Vsebnost surove vlaknine je nizka, ampak to je težava ki pesti vsako industrijsko predelano hrano. Če ribe zaužijejo 5 gramov te hrane iz nje dobijo 58.14 g surovih beljakovin, 12.69 surovih maščob, 3.39 gramov surove vlaknine, 13.32 grama ogljikovih hidratov ter 12. 69 gramov surovega pepela. Že po izbiri sestavin je bilo pričakovati, da bo ta hrana vsebovala visok odstotek beljakovin. Ker so pretežno živalskega izvora lahko rečemo da popolnoma pokrivajo potrebe po beljakovinah pri mesojedih ribah. Za rastlinojede ter vsejede ribe je ta hrana manj primerna. Če ribam v kombinaciji s to hrano vsaj občasno ponudimo poparjeno zelenjavo lahko to hrano uporabljamo kot osnovno. Dobro sestavljena hrana z izbranimi sestavinami je ključ do uspeha, da pa bo vse skupaj malo lažje si v nadaljevanju poglejmo katere sestavine ne sodijo v ribjo hrano.

4. SESTAVINE, KI NE SODIJO V RIBJO HRANO

Ribe so živali, ki so prilagojene na posebno življenje v vodnem okolju. So hladnokrvne in imajo zelo slabo razvit prebavni sistem. Vezane so na okolje kjer so naravni viri hrane zelo omejeni, prav zato je večina rib vsejedih, pojedle bodo vse kar je užitno in dovolj majhno da spravijo v usta. Neizbirčnost pri hrani jim pomaga preživeti v naravi. Tudi v akvariju večina rib pri hrani ni izbirčnih, prav zato »ljubezen« do neke hrane ni merilo za njeno kakovost. Proizvajalci uporabljajo umetne arome, da pri ribah spodbudijo tek. Zelo pomembno je, da pred nakupom hrane vedno preverimo sestavine, če je le mogoče preverimo sestavine, ki so navedene na originalni embalaži, saj sem raziskovanjem odkrila kar nekaj pomanjkljivosti pri slovenskih deklaracijah.

Goveje srce, mesna moka in piščančje meso

Vse zgoraj naštete sestavine ne spadajo na ribji jedilnik, čeprav bodo nekateri rejci ali gojitelji trdili ravno nasprotno. Običajno se na deklaraciji skriva pod besedo mesni derivati, derivati mesne industrije ali mesna moka. Kakor koli je zadeva olepšana ne pustimo da nas prepriča embalaža ali trgovska znamka. Meso sesalcev in ptic je za ribe neprimerno, zato takšne hrane ne kupujmo. Goveje srce promovirajo ter zagovarjajo predvsem gojitelji diskusov in skalark, najdemo ga tudi v nekaterih priznanih znamkah ribje hrane. Prav zato se ljudje velikokrat sploh ne zavedajo, da je ta sestavina ribam škodljiva. Meso domačih živali iz katerih izdelujejo mesno moko vsebuje veliko nasičenih maščobnih kislin. To slabo vpliva na zdravje rib, saj se zamastijo, njihove notranje organe ovije plast maščobe, kar jim zelo skrajša življenjsko dobo. Zadeva je zelo podobna kot pri ljudeh, le da je proces nalaganja maščobe veliko hitrejši pri ribah, saj je njihova telesna temperatura veliko nižja kot pri sesalcih. Vse nasičene maščobne kisline so pri nizkih temperaturah v trdnem stanju, na primer goveji loj, svinjska mast ter trebušna maščoba pri perutnini. Hud problem je tudi kolagen, ki ga ribe ne morejo prebaviti, kar se kaže v motnjah pri iztrebljanju in napihnjenosti. Ponekod je razširjena praksa, da se ribe hrani s pasjimi ali mačjimi briketi, to ni primerno, saj ti briketi vsebujejo mesno moko ter maščobo sesalcev in ptic. Poleg maščobne sestave je meso in drobovina sesalcev ter ptic sporna tudi glede mikrobiološke oporečnosti. S piščančjim mesom tvegamo okužbe s salmonelo z mesom kopitarjev pa okužbo s črevesnimi bičkarji. Razlog da je goveje srce ali piščančje meso tako priljubljeno med akvaristi je to, da ga ribe zelo rade jedo zaradi močnega vonja po krvi, toda kot sem že rekla, kako dobra se ribam zdi hrana ni merilo za njeno kakovost.

Kvas

V različnih hranah za živali pogosto zasledimo sestavino pivski kvas. Kvas nastaja pri fermentaciji ječmena za pivo. Biološko gledano je sestavljen iz več vrst gliv kvasovk, prav zato je zelo bogat vir vitaminov skupine B ter beljakovin. Kot dodatek v ribji hrani pospeši rast ter pozitivno vpliva na izboljšanje imunskega sistema. Toda le če njegova vsebnost v hrani ne presega več kot 4%. Idealna vsebnost naj bi bila 2%, vse kar je več ima negativni vpliv tako na prebavo kot na metabolizem rib. Posebna vrsta kvasovk so Saccharomyces cerevisiae, ki v svoji celični steni vsebuje mano oligosaharide, te kvasovke uporabljamo kot prebiotike, saj njihove celične stene služijo kot vir hrane za probiotične bakterije. Številni proizvajalci se radi pohvalijo, da njihova hrana vsebuje probiotike, toda ko pogledamo sestavine vidimo, da se v ta namen uporablja kvas.

Ribja moka

Ribja moka je najbolj sporna sestavina ki se pojavlja v ribji hrani. Sporen je njen nastanek, skladiščenje in transport. Nastaja iz ostankov oziroma odpada, ki nastane pri predelavi ribjega mesa. Sem spadajo vse kar ni primerno za prehrano ljudi, plavuti, odrezki poškodovanega mesa, koža, kosti, ter ostala tkiva. Proizvajalci, ki nam želijo ponuditi nekaj več pogosto v hrano vključijo kakšno posebno vrsto rib, na primer lososova moka, slanikova moka ali podobne vrste ribjih moke. S tem poskusijo poudariti določene prednosti svoj hrane. Razlika med lososovo ter navadno ribjo moko je le v tem, da lososova moka prihaja iz obrata, kjer predelujejo lososa. Če predelujejo gojenega lososa je kakovost takšne moke bistveno slabša od navadne. Same sestavine ribje moke niso tako sporne, kljub temu da so narejene iz kosti, saj lahko v manjši količini pokrijejo potrebe po mineralih. Največjo težavo predstavlja transport ter skladiščenje. Po mednarodnih predpisih naj bi se vsako vrsto moke, ki je narejena iz živalskih ostankov obdelalo s kemikalijo ethoxyquin, to preprečuje samovžig med ladijskim transportom ter skladiščenju.

Ethoxyquin

je konzervans, ki se uporablja predvsem pri živalski hrani, veliko veterinarjev ga povezuje z rakavimi obolenji ter odpovedjo ledvic pri mačkah in psih. Obstaja sum, da sledi te kemikalije ki se znajdejo v mleku, jajcih ter mesu domačih živali povzročajo neplodnost pri ljudeh. Na ribe pa deluje rahlo toksično. Največja dovoljena vsebnost tega konzervansa v prehrani ljudi je 0.5 ppm, pri živalih pa 150 ppm. * ppm je merska enota, ki pomeni število delcev na milijon, uporablja se za merjenje zelo majhne koncentracije snovi v zraku ali raztopini. Največ raziskav o toksičnosti ethoxyquina se dogaja na področju pasje in mačje hrane, ribja hrana je zapostavljena, najbrž tudi zato, saj se zelo malo akvaristov zaveda problematike. Trenutno je vse kar vemo o ribji hrani to, da lahko po predpisih vsebuje 150 ppm ethoxyquina. Sicer obstaja neodvisna študija na tilapijah, kjer so odkrili odpoved ledvic ki bi lahko bila povezana z maksimalno dovoljeno koncentracijo ethoxyquina. Zelo sporna je tudi njena kakovost, kakovostna ribja moka naj bi vsebovala več kot 70 % beljakovin in malo pepela, običajno pa so te vrednosti ravno obratne, saj so moke narejene pretežno iz kosti ter ostalih odpadnih tkiv, kar zmanjšuje vsebnost beljakovin ter povečuje delež maščob in pepela. Idealna sestava ribje moke bi bila 70 % surovih beljakovin, 8 % surovih maščob, 12 % Ogljikovih hidratov, 6 % vode in 4 % surovega pepela. Povprečna vsebnost beljakovin v ribjih mokah je običajno le 66 % ali manj.

Konzervansi

Konzervansi so dodatki, ki preprečujejo kvarjenje hrane. V to skupino sodijo mikostatiki, bakteriostatiki, insekticidi in antioksinanti. Prvi trije preprečujejo razvoj različnih organizmov v hrani, antioksinanti pa preprečujejo kvarjenje maščob ter beljakovin. Proizvajalec je dolžan na embalažo hrane zapisati, katere konzervanse je pri postopku predelave uporabil, ni pa dolžan zabeležiti konzervansov s katerimi so bile obdelane sestavine. Če proizvajalec uporablja ribjo moko lahko upravičeno sumimo, da je bila ta obdelana s konzervansom ethoxyquin, kljub temu da ta na embalaži ni napisan, saj tako določa zakon o transportu živalskih mok. V prehrani živali ki niso namenjene za prehrano ljudi se uporabljajo drugačni konzervansi. Poleg ethoxyquina je najbolj sporen dodatek, ki se pojavlja v ribji hrani konzervans z oznako E321, gre za spojino butylated hydroxytoluene, ki je uporaben tudi v kozmetiki.

Barvila

Proizvajalci ribje hrane v svoje mešanice dodajajo sintetične ali s postopkom ekstrakcije pridobljena barvila. Uporablja se predvsem modro, rumeno ter rdečo barvo. Rdečo barvo uporabljajo zato, da dajejo vtis mesnega dela, z mešanjem modre in rumene pa dobijo zeleno barvo, ki simulira rastlinski del. Barvila imajo poseben pomen, saj naredijo hrano bolj privlačno tako za potrošnike kot za ribe. Z dodajanjem barvil lahko vplivamo na barvo rib, karotenoidi stimulirajo rdeče ter rumene odtenke. Iz fiziološkega vidika je dodajanje barvil, ne glede na to ali prihajajo iz naravnega ali umetnega vira prej slabo kot koristno, zato iščemo hrano ki teh dodatkov vsebuje čim manj ali pa sploh ne. Naravna barva industrijsko predelane hrane je rahlo bež, saj vsebuje veliko količino pšenične ter ribje moke.

Vitamin K3

Vitamin K3 ali menadion, je za zdravje živali skoraj tako škodljiv kot konzervans ethoxyquina. V ribji hrani ga pogosto najdemo pod imeni kot so Menadione Sodium Bisulfite, Dimethylprimidinol sulfate in druge oblike vitamina K3. Menadion je sintetično pridobljen vitamin oziroma prekurzor ki nastaja pri prebavi. Naravni obliki vitamina K sta K1 - filokinon, ki je rastlinskega izvora in K2 - menakinon, ki nastaja pri delovanju črevesnih bakterij. Razlika med naravnim ter sintetičnim vitaminom je več kot očitna, saj je pravi vitamin K topen v maščobah, med tem ko je vitamin K3 topen v vodi. V takšni obliki ne more opravljati svoje funkcije in se iz telesa hitro izloči. Različni poskusi navajajo, da so ribe ki so dobivale hrano obogateno z K3 imele večji odstotek umrljivosti v primerjavi s skupinami ki so dobivale naravno obliko tega vitamina. V drugih poskusih, v katere so bili vključeni predvsem lososi pa vitamin K3 direktno povezujejo z odpovedjo ledvic. Vitamin K3 je prepovedan v humani prehrani saj zastruplja jetra, povzroča alergijske reakcije, slabi imunski sistem, je mutagen in zavira naravno presnovo vitamina K. Prav tako so ga prepovedali v prehrani živali ki so namenjene za prehrano ljudi, saj se njegovi derivati nalagajo v maščobno tkivo. Kljub temu je kot dodatek še vedno dovoljen v hrani za živali, ki niso namenjene prehrani ljudi. Naravni viri vitamina K1 so špinača, koprive, cikorija in vsa listnata zelenjava, poznamo ga tudi pod imenom filokinon. Vitamin K2 se imenuje menakinon in je bakterijskega izvora, oba vitamina sta edini pravi obliki vitamina K.

Žita

Žita so bogat vir ogljikovih hidratov, saj vsebujejo različne vrste sladkorjev na primer škrob. Nekatere vrste vsebujejo tudi beljakovinsko komponento gluten, ki v stiku z vodo postane lepka in prožna. V hrano jih običajno dodajamo zaradi strukture, saj so dobro vezivo. Načeloma niso škodljiva, kljub temu njihova prisotnost med osnovnimi sestavinami ni priporočljiva. Hrane, ki vsebujejo sestavino povezano z žiti med prvimi štirimi sestavinami uvrščamo med manj kakovostne hrane. Kljub temu pa je zelo pomemben podatek iz katerega žita je hrana narejena, saj so določene vrste moke bolj kakovostne od drugih.

5. Dodatki

Star pregovor pravi, da za vsako bolezen rož'ca raste, prav zato ljudje že dolgo časa cenimo moč naravnih zdravil in zelišč. Ugotavljamo pa, da imajo nekatera zelišča pozitiven učinek tudi na živali. V ribji hrani zato pogosto najdemo dodatek kot je česen, saj v majhnih količinah krepi imunski sistem, toda z njim ne smemo pretiravati, saj so v nasprotnem primeru njegovi učinki ravno nasprotni. Običajno na 1kg mešanice dodamo samo en strok česna ali pa žličko česnovega granulata. Poleg česna lahko uporabimo tudi druga zelišča kot so morske alge, timijan, grahovec, in ingver. Kot dodatek se dobro obneseta čebelji propolis ali matični mleček. Ne smemo pa pozabiti tudi na pomen probiotikov in prebiotikov. Nekatere rastline ali dele rastlin lahko uporabimo kot zdravila ali preventivo. V vsakem primeru z njimi ni dobro pretiravati, tudi če so naravnega – rastlinskega ali živalskega izvora. Poleg naravnih dodatkov lahko uporabimo tudi komercialne, že pripravljene dodatke. V to skupino štejemo različne vitamine, minerale, aminokislinske pripravke, toniko za pripravo vode ter posebna olja ali maščobne kisline.

Česen

Česen je trenutno najbolj raziskana rastlina v akvakulturi, vsebuje zdravilno učinkovino alicin, ki lahko deluje tudi antibakterijsko. Je pomemben antioksidant, ki hkrati deluje tudi očiščevalno in iz telesa izloča težke kovine. V akvaristiki ga po gosto uporabljamo za zatiranje notranjih ali zunanjih zajedavcev. Pogosto ga najdemo tudi v komercialni ribji hrani. Toda česen je dvorezni meč, z njim ni dobro pretiravati, uporabljati ga je treba zmerno in v majhnih količinah, dobro je da med uporabo česna kdaj naredimo premor. Na en kilogram hrane uporabimo le en strok svežega česna ali eno kavno žličko česnovega granulata. Kadar uporabimo sveži česen ga nikoli ne režemo z nožem, ampak ga stisnemo, na zraku ga pustimo nekaj minut, saj alicin postane bolj učinkovit, če je nekaj časa izpostavljen zraku, prav zato je česnov granulat bolj učinkovit kot sveži česen. Zelo zanimiva se mi zdi študija o učinkovitosti česna, ki so jo objavili v reviji Journal of Fish Diseases. Poskus so opravljali na gojenih šarenkah, ki so bile okužene z bakterijo Aeromanas hydrophila. V poskus so bile vključene tri skupine. Kontrolna skupina ni bila hranjena s česnom, prva je dobivala odmerek 0.5 g česna na 100 g hrane, druga pa 1g česna na 100 g hrane. V primerjavi s kontrolno skupino se je smrtnost zmanjšala, ribe pa so imele tudi boljšo aminokislinsko sestavo mesa. Zelo zanimiv poskus so naredili tudi v Egiptu, kjer so v poskusni skupini tilapije osem mesecev hranili s hrano ki vsebuje česen. Kontrolna skupina česna ni dobivala, nato so hrano s česnom ukinili ter obe skupini namerno okužili z bakterijo Aeromanas hydrophila. V skupini ki je bila hranjena s česnom je bilo veliko manj bolnih rib kot v kontroli, kar dokazuje, da česen izboljšuje imunski sistem. Članek je bil objavljen v Journal of Venomous Animals and Toxins including Tropical Diseases.

Astaxanthin

Astaxanthin je karotenoidni pigment, ki ga najdemo pri vodnih živalih. Lahko je umetnega ali naravnega izvora. Naravno obliko dobimo iz lupinic rakov, krila, jastogov ali lososovih lusk. V ribji hrani ga najdemo predvsem kot sestavino zaradi katere so ribe bolj intenzivno obarvane, ima pa tudi druge pozitivne lastnosti. Na celični ravni ščiti organizem pred oksidacijo in UV sevanjem. Številne študije na sesalcih so pokazale, da astaksantin inducira ksenobiotične metabolne encime v jetrih, to bi lahko pomagalo pri preprečevanju rakastih tvorb. Pri ribah sumijo, da ima zelo pomembno vlogo takrat, kadar so živali dolgoročno izpostavljene večji količini nitritov, saj živali ki so hranjene z astaksantinom bolje prenašajo obremenitve z nitriti. Astaxanthin je karotenoid, in je soroden beta karotenu, toda kot antioksidant je veliko bolj učinkovit. Prav zato ima v naravi številne funkcije. Znanstveniki so mnenja, da je ravno astaxanthin tisti ki omogoča vzdržljivost lososov da plavajo proti toku. Izboljšuje imunski odziv ter zavira rast rakavih celic. Lahko deluje kot konzervans zato v hrano v kateri je dodan ni potrebno dodatno obdelati s konzervansi.

Probiotiki in prebiotiki

Probiotiki so posebne skupine koristnih bakterij, ki se naselijo v prebavilih živali. Tam imajo različne biološke funkcije ki vplivajo na zdravje ter boljše počutje živali. Pri ribah probiotične bakterije naseljujejo tudi škrge ter jih tako varujejo red negativnimi vplivi iz okolja. Najpomembnejši skupini probiotičnih bakterij staLactobacillus in Bifidobacterium. Pozitivni učinki probiotikov se že dolgo uporabljajo za odpravljanje težav s prebavo, dobre rezultate pa dajejo tudi pri zdravljenju bakterijskih bolezni. Njihovo učinkovitost povečamo kadar jim dodamo prebiotike. Prebiotiki so hrana za koristne bakterije, z njimi zagotovimo, da probiotične bakterije vedno dobijo dovolj hrane ter opravljajo maksimalno funkcijo v organizmu. Probiotične bakterije lahko kupimo kot posebne pripravke, ali pa jih gojimo doma. Lahko jih dodamo tudi doma pripravljeni hrani, zamrznjene bodo po odtajanju še vedno učinkovite, če le ne bodo zamrznjene dlje kot eno leto. V trgovinah so na voljo kot žive bakterije v obliki raztopin ali kot spore v obliki praškov. VITAMINI IN MINERALI Vitamini so organske učinkovine razdelimo jih v vodotopne ter vitamine topne v maščobah. Minerali so anorganske učinkovine, ki so potrebne predvsem za normalno delovanje presnove ter encimov. Poznamo mikro in makroelemente. Kljub temu da so vitamini življenjsko pomembni, pa je lahko njihovo predoziranje enako nevarno kot pomanjkanje. Vsak vitamin ima določeno funkcijo, njegovo predoziranje ali pomanjkanje pa te funkcije moti. Vitamin A ima zelo pomembno vlogo pri tvorjenju spolnih celic ter fetalnem razvoju, zato se pomanjkanje ali prebitek tega vitamina kaže v neplodnosti ali nepravilnem razvoju ribjih mladic. Vitamin A je prisoten samo v živilih živalskega izvora, v rastlinskem svetu pa ta vitamin nastopa v obliki karotenov, najbolj poznan je β – karoten, ki so ga živali v telesu sposobne pretvoriti v aktivno obliko vitamin A. Največ β – karotena vsebuje korenje, paprika in špinača. Vitamin E je najbolj aktiven vitamin, ki hkrati deluje kot antioksidant, povezan je s presnovo selena in ščiti celice pred oksidacijo. Pomanjkanje vitamina E pri ribah se kaže predvsem v slabši imunski odpornosti ter krvavitvah na koži. Vitamin K je eden iz med redkih v maščobi topnih vitaminov, ki ga v hrano ni potrebno dodajati, saj ga kot stranski produkt tvorijo bakterije ki so naseljene v črevesu vsakega organizma. Če ima žival ustrezno mikrofloro v črevesu, potem so njene potrebe po vitaminu K pokrite. Presežki vitamina K so toksični, prebitki pa se kažejo v zaostali ter slabši rasti.

Izvlečki rastlin

To da imajo nekatere rastline pozitiven vpliv na določene organe je med ljudmi poznano že dolgo časa, pred uporabo zdravil so se bolezni zdravile le z rastlinskimi zvarki ter podobnimi pripravki rastlinskega izvora. Z dodajanjem rastlinskih ekstraktov lahko pozitivno vplivamo na razvoj koristnih bakterij ter dogajanje v organizmu. Timijan vsebuje veliko selena in folne kisline, peteršilj čisti ledvice ter preprečuje nastajanje ledvičnih kamnov. Načeloma lahko kot dodatek v hrani uporabimo vsako rastlino z zdravilnim učinkom, dokler z njeno količino ne pretiravamo. Najpogosteje v akvaristiki uporabljamo timijan, ameriški slamnik, tropotec, kamilico in rman. Poskusimo pa se izogniti janežu in podobnim zeliščem ki vsebujejo velike količine kumarina.

Agar

Nekateri proizvajalci ponujajo ribjo hrano v gelu ali pasti, običajno je takšni pasti dodano želirno sredstvo, kot je na primer guar gumi, pektin, agar in želatina. Želatina za uporabo v ribji prehrani ni primerna, saj je izdelana iz kosti ter kož sesalcev ali ptic. Vsebuje veliko kolagena ki ga ribe ne morejo prebaviti, prav zato se hrani ki vsebuje želatino izogibamo. Če na deklaraciji izdelka piše želatina, živalska želatina ali želirno sredstvo, potem smo lahko prepričani, da izdelek vsebuje želatino in je za ribe neprimeren. Alternativa želatini so želira sredstva rastlinskega izvora, med njimi je najprimernejši agar. Agar je narejen iz celičnih sten rjavih morskih alg. Nima posebne hranilne vrednosti saj je neprebavljiv, vendar ribam ne škoduje. Uporabljamo ga kot vezivo ali gostilo. V doma pripravljeno hrano ga dodajamo zato, da hrana manj kali vodo, posebej če so delčki majhni. Druga zgoščevalca rastlinskega izvora sta guar gumi in pektin. Guar gumi nastaja pri mletju plodov stročnice guarja, pri ljudeh lahko povzroča zaprtost, zato se svetuje previdnost pri uporabi za domače živali. Pektin dobivamo iz sadja.

Jajca

Posušena jajca ali jajca v prahu so pogosta sestavina, ki jo zasledimo v večini komercialno predelanih hran. Jajca so beljakovinsko živilo, beljak je v večini sestavljen iz vode in beljakovin, med tem ko rumenjak sestavljajo tudi maščobe in vitamini. Beljakovine ki se nahajajo v jajcu so prebavljive, prav zato jih radi mešajo v hrano, saj predstavljajo poceni vir beljakovin. Jajčni rumenjak lahko za prvo silo uporabimo kot hrano mladicam, toda le v skrajni sili in ko res ni druge rešitve, saj močno kalijo vodo in so bogat vir fosforja. Če hrana vsebuje jajca se ji raje izognimo, ali pa jo uporabljamo v zelo majhnih količinah, tako se bomo izognili povišani vrednosti fosfatov.

Sirotka

Sirotka je še en zelo poceni vir beljakovin, vsebuje beljakovino kapa kazein, zato občasno na deklaracijah vsebnost sirotke skrijejo kar z besedo »kapa kazein« ali mlečne beljakovine. Mlečne beljakovine so kakovostne, toda pri ribah je prebavljivost teh beljakovin zelo slabo raziskana, in ker v naravi ribe ne morejo imeti stika z mlekom lahko upravičeno sumimo, da je njihova prebavljivost zelo slaba. Sirotka se torej v ribjo hrano dodaja izključno zato, da se vsebnost beljakovin v hrani poviša, nima pa nikakršne pozitivne funkcije. Neprebavljene beljakovine se izločijo iz telesa, kar pomeni da takšni iztrebki vsebujejo več dušika, večja vsebnost dušika v iztrebkih pa pomeni večjo količino nitrita v končnem procesu delovanja bakterij v filtru. Hrani ki vsebuje mlečne ali druge neprebavljive beljakovine se zato raje izognimo.

Propolis in matični mleček

Propolis in matični mleček nastajata v čebeljem panju. Znano je da so čebelji produkti dobri za zdravje ljudi, njihovi pozitivni učinki pa se vedno bolj kažejo tudi pri uporabi za domače živali. To sta proizvoda ki ju nikakor ne smemo uporabljati v velikih količinah, ampak izključno kot dodatka. Oba imata rahle antibakterijske lastnosti, vsebujeta vitamine iz skupine B, C vitamin in pospešujeta drst ter stimulirata razvoj spolnih celic pri ribah.

6. ZAKLJUČEK

Članek ni bil namenjen iskanju ali izpostavljanju blagovnih znamk različnih proizvajalcev, ampak temu, da se pri nakupu hrane za ribe začnemo obnašati kot odgovorni kupci. Pred nakupom vedno preberemo sestavine ter analitsko sestavo, če je le mogoče preberemo originalno deklaracijo, saj se pogosto zgodi, da se prevodi ne ujemajo z zapisom na originalnih embalažah. Razlogov za ta pojav je veliko, lahko so posledica zavajanja, neznanja, slabih prevodov ali površnosti . Moj odnos proti industrijsko pripravljeni hrani ni negativen, saj obstaja nekaj hran, ki so po kakovosti zelo dobre. Kljub temu sem mnenja, da ena posodica hrane ne more nadomestiti pestro prehrano, zato ribam vsaj občasno ponudimo tudi živo in zamrznjeno hrano.

S tem člankom želim spodbuditi akvariste, da prehrano svojih rib vzamejo resno in se naučijo brati deklaracije.

PRILOGA – IZRAČUNI IN FORMULE ZA IZRAČUNE

Nadaljevanje:  RIBJA HRANA 2 - VRSTE IN DUSTRIJSKO PRIPRAVLJENIH HRAN