Tiaminaza je encim, ki razgrajuje tiamin (vitamin B1). Običajno je prisotna v surovem mesu nekaterih rib, najdemo pa jo tudi v posameznih vrstah rastlin, bakterij ter nevretenčarjev. Prepogosto uživanje surove hrane, ki vsebuje tiaminazo predstavlja hudo nevarnost za organizem, saj lahko povzroči avitaminozo (pomanjkanje) vitamina B1. Kljub temu, da je prisotna v številnih rastlinah in bakterijah, jo še vedno povezujemo predvsem s prehrano, ki temelji na surovem ribjem mesu. V akvaristiki ribje meso pogosto uporabljamo za popestritev jedilnika akvarijskim ribam, ali pa z njim hranimo ribojede ribe. Ker vse živali potrebujejo vitamin B1, je lahko hranjenje plenilcev z neprimernimi ribami na dolgi rok za njih usodno, zato je prav, da se pozanimamo o vsebnosti tiaminaze v posameznih vrstah.
Tiamin je strokovno ime za vitamin B1, spada med esencialne vitamine, ki ga višji organizmi običajno ne morejo sintetizirati sami, zato njegov vnos v telo poteka preko hrane ali preko bakterij v prebavilih. Pomanjkanje B1 povezujemo z napakami na živčnem sistemu, neplodnostjo, razjedami na koži, otopelostjo ter prezgodnjo smrtjo. Pogosto je povezano s prisotnostjo tiaminaze, ki jo organizmi zaužijejo neposredno preko rastlin ali živali. V nekaterih primerih pa so za pomanjkanje tiamina krive bakterije v prebavilih, ki ta encim sproščajo kot stranski produkt.
Tiaminazi pogovorno pravimo tihi morilec, saj ob dolgotrajni obremenitvi vedno povzroči smrt. Pomanjkanje tiamina se ne pokaže takoj, nekatere živali lahko leta trpijo, vse dokler simptomi ne postanejo očitni ter preveč hudi, da bi jih lahko pozdravili. Tiaminaza je encim, ki prizadene vsa živa bitja, tudi plazilce in ribe. Posebej so na udaru plenilci, ki se prehranjujejo z ribami ter morsko hrano. Prav zato se s težavo pomanjkanja vitamina B1 v akvaristiki pogosto srečajo lastniki mesojedih rib. Številne plenilske akvarijske ribe se zelo težko navadijo na industrijsko ali zamrznjeno hrano, zato jih lastniki morajo hraniti z živimi ribami, kar povzroča visoko tveganje za pomanjkanje vitamina B1.
Vitamin B1 organizmi, ki ga ne sintetizirajo sami dobijo z uživanjem rastlin, gliv, bakterij ter plenjenjem rastlinojedih živali. V telesu ima zelo pomembno funkcijo, saj pretvarja ogljikove hidrate v glukozo, to je ključnega pomena za pravilno delovanje organizma. Je vodotopni vitamin, zato predoziranje skoraj ni mogoče, saj se višek izloča preko urina ali drugih telesnih tekočin. Pomanjkanje pa povzroči resne okvare živčnega sistema in celo smrt. V akvaristiki pomanjkanje vitamina B1 povezujemo tudi s slabo plodnostjo in razjedami na koži.
Z encimom Tiaminaza, so se prvič srečali na lisičjih farmah, kjer so lisice, ki so jih gojili za krzno hranili s surovimi ribami ter drobovino. Živali so skrivnostno poginjale, še preden so dočakale željeno starost. Zelo pogosto so kot simptome navajali splave pri samicah ter močne mišične krče in otopelost pri vseh živalih. Krznarji so želeli vedeti kaj je vzrok, zato so zahtevali podrobne raziskave. Sprva so sumili, da gre za zelo nalezljivo kužno bolezen, mogoče virus ai bakterijo, zato so pri jemanju vzorcev bili zelo previdni. Kmalu so odkrili, da so živali zdrave, vzrok pa leži v hrani, natančneje v surovih ribah ter drobovini. Farmske lisice so pogosto krmili s kapi ter njihovo drobovino, zato ni naključje, da so prvi encim tiaminaze izolirali iz drobovine krapa. Podrobne raziskave o vplivu tiaminaze na organizme so stekle hitro, danes smo encim izolirali že iz več kot 100 vrst rib, školjk ter glavonožcev, odkrili pa smo tudi, da tiaminazo vsebujejo nekatere vrste rastlin, plodov ter bakterij. Vso to znanje lahko uspešno uporabimo pri sestavi domačih obrokov za naše živali. Če vemo katera hrana vsebuje tiaminazo, potem se ji lahko izognemo, ali pa jo ustrezno pripravimo.
Deklaracije na zamrznjenih ribah, školjkah in rakih so pogosto navedene napačno, če pri zamrznjenih morskih sadežih niste prepričani, za katero vrsto organizma gre, se ne zanašajte na deklaracije.
Na to vprašanje lahko odgovorim z »DA«, toda ni vse tako črno, kot je videti.
Poleg tega, da se uniči pri visokih temperaturah ima še eno prednost. To je ta, da ni prisotna v vseh ribah. Žal ni specifičnega pravila, ki bi govorilo katere ribe ta encim vsebujejo in katere ne. Najdemo jo v sladkovodnih in morskih ribah, ne glede na njihovo prehrano ali velikost. Nekatere vrste jo vsebujejo, druge pa ne, s toplotno obdelavo tiaminazo uničimo.
Ker je ribje meso zelo pomemben vir hrane za plenilske vrste, je najbolje, da izbirate med organizmi, ki so brez tiaminaze. Spodaj sem sestavila seznam organizmov, ki vam bo pomagal pri lažji sestavi obroka ter vas rešil dvomov. Na seznamu ni gupijev, molijev ter platijev. Razlog je v nestrinjanju z znanstveniki. Nekatere ribe vsebujejo encim tiaminaze, a je ta prisoten v zelo majhnih količinah in ga povezujejo z vsebnostjo, ki ni škodljiva organizmu. Ribe iz družine živorodnih zobatih krapovcev (Cyprinodontiformes) vsebujejo tiaminazo, a v zelo majhnih, komaj opaznih koncentracijah. Zaradi takšnih rezultatov jih uvrščamo med ribe, ki so primerne kot živa hrana, a v praksi imajo izkušeni rejci vedno pomisleke pri uporabi gupijev za živo hrano.
Tiaminazo skoraj gotovo vsebujejo zate ribe ter ostalo sorodstvo iz družine krapovcev (Cypriniformes), zato tudi cebrice in kardinalke niso dobra izbira za živo hrano. Če žival občasno poje surovo ribo s tiaminazo, ji ne bo škodovalo, saj encim čez nekaj časa v telesu postane neaktiven in se izloči. Težavo predstavlja dolgoročna ter konstantna obremenitev. Nekateri plenici so na tiaminazo delno odporni, kar pomeni, da lahko zdržijo malo višje obremenitve v primerjavi z drugimi organizmi, a kljub vsemu je dolgoročno gledano to le igra s časom.
Čeprav ste najbrž že slišali pregovor, da velike ribe jedo manjše, je treba povedati, da v naravi ni vedno tako. Ribe ločimo v tri skupine, mesojede ribe, rastlinojede ribe, ter vsejede ribe. Ribje meso hranimo le organizmom, ki jih uvrščamo v skupino piscivorov (pisci = riba). To so živali, katerih večina obroka predstavlja meso drugih rib, zaužile naj bi okoli 50% ribjega mesa na mesec. Večina mesojedih rib je oportunistov, to pomeni, da bodo pojedle vse, kar priplava mimo in gre v gobec, ptice, rake, druge ribe in tudi žuželke. Takšno obnašanje je neke vrste naravna zaščita pred avitaminozo vitamina B1. Najbolj znane akvarijske vrste, ki sodijo v to skupino so lopatokljuni ščukec (Atractosteus spatula), amazonska listarica (Monocirrhus polyacanthus) in tri pikasti ostrižnik (Cichlasoma trimaculatum).
Najpogostejše napake delamo pri živalih, za katere mislimo, da so ribojede, a v resnici niso. Takšni organizmi so na vsebnost tiaminaze dosti boj občutljivi. Pri sestavi obroka zato pazimo, da mesečni vnos ribjega mesa ni večji kot 5%. Ostali obrok naj sestavljajo raki, mehkužci, deževniki in žuželke. V jedilnik nujno vključimo tudi sadje in zelenjavo, vsaj 2% na mesec. Ribe iz te skupine so Rdeča piraja (Pygocentrus nattereri) in oskar (Osteoglossum bicirrhosum).
Še ena riba, ki jo pogosto prevečkrat hranimo z ribjim mesom je arovana (Osteoglossum bicirrhosum). Njena prehrana naj bi temeljila na žuželkah ter deževnikih, raki in ribe pa naj bi predstavljale manj kot 10% mesečnega obroka.
Pri rastlinojedih ribah je dovolj, da jim obrok, ki vsebuje ribje meso ponudimo enkrat na leto, pri vsejedih ribah pa letni obrok naj ne presega 30% ribjega mesa. Pri teh ribah večino obroka naj sestavljajo alge in žuželke.
Na tem seznamu so zajete nekatere ribe, ki jih za prehrano živali ni dobro izbrati, ali pa jih izberemo v primeru, da bomo meso toplotno obdelali, saj vsebujejo encim tiaminaze.
DRUŽINA KRAPOVCI – mrene in pravi krapi (Cyprinidae)
Ploščič (Abramis brama)
Gaovica (Campostoma anomalum)
Zlata riba (Carassius auratus)
Navadni krap (Cyprinus carpio)
Notropis atherinoides in Notropis hudsonius
Tolsto glavi pisanec (Pimephales promelas)
Olivna mrenica (Puntius sarana)
DRUŽINA POSTRVI – lososi in postrvi (Salmonidae)
Ozimica (Coregonus clupeaformis)
Bela riba (Prosopium cylindraceum)
DRUŽINA PRASKAČI (Catostomidae)
Catostomus commersonii
Ictiobus cyprinellus
DRUŽINA AMERIŠKI SOMIČI (Ictaluridae)
Rjavi ameriški somič (Ameiurus nebulosus)
Kanalski som (Ictalurus punctatus)
OSTALE DRUŽINE IN VRSTE
Kredna riba (Amia calva) - Družina Amiidae
Menek (Lota lota) – družina Lotidae, trskam podobne ribe
Morone chrysops - družina Moronidae
Navadni snetec (Osmerus mordax) - družina Osmeridae
Činklja (Misgurnus sp.) – družina Cobitidae
Družina sardele (Clupeidae)
Čepa (Alosa pseudoharengus)
Slanik (Dorosoma cepedianum)
Druge vrste:
Morski piškur (Petromyzon marinus) - družina Petromyzontidae
Triglopsis quadricornis - Družina Cottidae
DRUŽINA INČUNI (Engraulidae):
Črtasti inčun (Anchoa hepsetus)
Kalifornijski inčun (Engraulis mordax)
Zlati inčun (Coilia dussumieri)
DRUŽINA SLANIKI (Clupeidae):
Atlantski slanik (Clupea harrengus)
Atlantska haringa (Brevoortia tyrannus)
Haringa (Brevoortia patronus)
Luskinasta sardela (Harengula jaguana)
DRUŽINA TUNE (Scombridae):
Lokarda (Scomber japonicus)
Črtasti tun (Katsuwonus pelamis)
Rumeno plavuti tun (Neothunnus macropterus)
DRUŽINA HLASTAČI (Lutjanidae):
Zeleni hlastač (Aprion virescens)
Rdeči hlastač (Etelis carbunculus)
Hastač (Pristipomoides filamentosus)
DRUŽINA TRNOBOKI (Carangidae):
Zobati šnjur (Caranx ignobilis)
Kraljeva riba (Scomberoides lysan)
Okati šnjur (Selar crumenophthalmus)
DRUŽINA BRADAČI (Mullidae):
Rdeči bradač (Mulloidichthys auriflamma)
Rumeni bradač (Mulloidichthys samoensis)
Pisani bradač (Parupeneus multifasciatus)
Druge družine:
Ameriška maslenica (Peprilus triacanthus) – Družina maslenice (Stromateidae)
Pikasta morena (Gymnothorax ocellatus) – Družina morene (Muraenidae)
Bela lisica (Albula vulpes) - Družina Albulidae
Mlečnica (Chanos chanos) – Družina mlečnice (Chanidae)
Delfinka (Coryphaena hippurus) – Družina delfinke (Coryphaenidae)
Kuhlia sandvicensis - Družina Kuhliidae
Glavati cipelj (Mugil cephalus) – Družina ciplji (Mugilidae)
Polydactylus sexfilis - Družina Polynemidae
Papagajka (Scarus dubius) - Družina papagajke
Mečarica (Xiphias gladius) – Družina mečarice (Xiphiidae)
Orada (Sparus aurata) – Družina špari (Sparidae)
Raziskave o vsebnosti tiaminaze se opravljajo le na organizmih, ki spadajo med gospodarsko pomembne vrste za prehrano ljudi. Seznam zajema le nekatere školjke in rake, ki jih pogosto najdemo na ribjih tržnicah ter trgovinah. Načeloma imajo vse vrste školjk in kozic visoko vsebnost tiaminaze, zato moramo biti pri izboru zelo previdni.
MEHKUŽCI
ŠKOLJKE
Trda ladinka (Artica islandica)
Družina školjk Tellina sp.
Družina školjk Veneridae
Škojka (Pleurobema cordatum)
Pokrovača (Pecten grandis)
Modra školjka (Mytilus galloprovincialis)
LIGNJI:
Uhati ligenj (Nototodarus hawaiiensis)
Sipe (Sepiida sp.)
ČLENONOŽCI
KOZICE:
Tigrasta kozica (Penaeus spp.)
Na tem seznamu so zajete ribe in organizmi, ki tiaminaze ne vsebujejo, zato lahko njihovo meso uporabimo surovo, a le v primeru, da ni okuženo s paraziti ali klici nalezljivih bolezni.
DRUŽINA SONČNI OSTRIŽI (Centrarchidae):
Postrvji ostriž (Micropterus salmoides)
Skalni ostriž (Ambloplites rupestris)
Malousti ostriž (Micropterus dolomieu)
Lepomis macrochirus
Pomoxis nigromaculatus
Lepomis gibbosus
DRUŽINA PRAVI OSTRIŽI (Percidae):
Perca flavescens
Sander vitreus
DRUŽINA POSTRVI (Salmonidae):
Ozimica (Coregonus hoyi)
Jezerska postrv (Salvelinus namaycush)
Šarenka (Oncorhynchus mykiss)
DRUGE DRUŽINE:
Aju (Plecoglossus altivelis) - družina Plecoglossidae
Gar (Lepisosteus osseus) - Družina Lepisosteidae
Ščuka (Esox lucius) – družina ščuke (Esocidae)
DRUŽINA SALMONIDI (Salmonidae):
Coregonus artedi
Atlantski losos (Salmo salar)
Srebrni losos (Oncorhynchus kisutch)
Potočna postrv (Salmo trutta)
DRUGE DRUŽINE:
Jegulja (Anguilla anguilla) - Družina (Anguillidae)
snetec (Hypomesus olidus) – Družina snetci (Osmeridae)
DRUŽINA BOKOPLAVUTARICE (Pleuronectidae):
Morski list (Pseudopleuronectes americanus)
Morski romb (Hippoglossoides platessoides)
Rumenorepa limanda (Limanda ferruginea)
Navadni jezik (Hippoglossus hippoglossus)
Navadna plošča (Pleuronectes platessa)
DRUŽINA TRSKE (Gadidae):
Gadus (Gadus morhua)
Vahnja (Melanogrammus aeglefinus)
Polak (Pollachius spp.)
Družina morske vrane (Sciaenidae)
Morska vrana (Micropogonias undulates)
Kraljevska grba (Menticirrhus americanus)
Zebrasta grba (Leiostomus xanthurus)
Grba (Cynoscion nothus in Cynoscion arenarius)
DRUŽINA TRNOBOKI (Carangidae):
Gof (Seriola dumerilii)
Atul (Atule mate)
Šur (Decapterus pinnulatus)
DRUŽINA USNJAČE (Labridae):
Modra usnjača (Tautogolabrus adspersus)
Tautoga (Tautoga onitis)
DRUŽINA (Scombridae) Tune in sorodstvo:
Skuša (Scomber scombrus)
Vzhodni pegasti tun (Euthynnus affinis)
DRUGE DRUŽINE:
Zlati špar (Stenotomus chrysops) – Družina špari (Sparidae)
Rdeči okun (Sebastes marinus) - Družina Sebastidae
Črni zobčasti ostriž (Centropristis striata) - Družina Serranidae
Trdoglava morska mačka (Ariopsis felis) - Družina (Ariida)
Krulci (Prionotus spp.) - Družina Triglidae
Srebrni oslič (Merluccius bilinearis) – Družina osliči (Merlucciidae)
Kirurg (Acanthurus dussumieri) – Družina kirurgi (Acanthuridae)
Jadrovnica (Makaira nigricans) – Družina pahljačaste mečarice (Istiophoridae)
Myripristis berndti - družina Holocentridae
Heteropriacanthus cruentatus - Družina Priacanthidae
Barakuda (Sphyraena barracuda) – družina barakude Sphyraenidae
Morski menek (Brosme brosme) – Družina Lotidae
Morski mečak (Trichiurus lepturus) – Družina morski mečki (Trichiuridae)
Trnež (Squalus acanthias) – Družina trneži (Squalidae)
Tabinje (Urophycis spp.) – Družina tabinje (Phycidae)
Synodus foetens - Družina Synodontidae
NEVRETENČARJI
Školjke: Srčanka (Cardium spp.)
Glavonožci: Kalamar (Lolliguncula brevis)
Izpostavljenost tiaminazi živali ne bo ubila takoj, ampak ji bo škodo povzročila šele čez nekaj let. Če se želimo temu izogniti, potem je dobro, da upoštevamo naslednje korake.
1. Izognimo se vsem vrstam rib za katere vemo, da vsebujejo tiaminazo, če ribje vrste ne poznamo, potem je ne uporabimo, ali pa se o njenih vrednostih tiaminaze pozanimajmo po spletu. Če informacije ne najdemo, potem meso raje zavrzimo ali prekuhajmo. UPOŠTEVAJMO LE VELJAVNE ZNANSTVENE PODATKE.
2. Izogibajmo se hranjenju z zamrznjenimi školjkami in kozicami, saj običajno vsebujejo zelo visoke koncentracije tiaminaze, določitve vrst na embalaži pa običajno niso pravilne. Takšni obroki naj predstavljajo manj kot 20% celotnega jedilnika živali.
3. Ribe, rake, lignje in kozice, ki so bile zamrznjene dlje kot eno leto zavržemo. Dodatek vitaminov k hrani, zmanjša vpliv tiaminaze, a ga ne izniči. Kljub temu je dobrodošlo da organizme, ki jih ne poznamo dodatno obogatimo z vitamini.
Ribje meso, školjke, raki in lignji so dober vir različnih hranilnih snovi za vse vrste rib, a z njimi moramo ravnati previdno, saj si v nasprotnem primeru lahko v akvarij zanesemo bolezen ali pa povzročimo avitaminozo. Načeloma velja, da za povprečno akvarijsko ribo vsebnost mesa ne sme presegati 20% obroka, kar v praksi pomeni, da jim takšen obrok lahko ponudimo le parkrat na leto. Rastlinojedim ribam moramo vnos še dodatno zmanjšati, pri mesojedih ribah, pa raje kot po ribah, školjkah in lignjih posegajmo po žuželkah ter deževnikih. Dosti sitnosti si prihranimo, če na tržišču izberemo kakovostno hrano za ribe, ki ne vsebuje ribje moke ter žitnih beljakovin. V primeru da gojimo plenilske ribe, ki se hranijo z živimi ribami, raje kot živorodke uporabimo karacinide.
PRIPOROČAM V BRANJE, Thiaminase and its role in predatory pet fish (and other piscivores) nutrition, Wet Web Media (16. 4. 2020)