Prav gotovo ste se vsi kot otroci srečali z živalicami, ki so živele pod kamni in se ob nevarnosti zvile v kroglico. Izopode poznamo vsi, v Sloveniji ima ta žival toliko imen, kolikor je mest. Pravijo jim prašički, oslički, mokrice, fajhtnice in še kaj bi se našlo. Gre za živali, ki spadajo v skupino kopenskih rakov. Da, prav ste prebrali, te živali so raki. Čeprav večino vrst živi na kopnem pa so nekateri predstavniki še vedno v vodi. Najbolj znana sta ribji zajedavec Cymothoida in veliki enakonožec Bathynomus giganteus.
Za akvariste so bolj zanimivi kopenski predstavniki, predvsem beli tropski prašiček (Trichorhina tomentosa), ki ima zelo mehek hitinski oklep in doseže velikost okoli 5 mm. Zaradi teh lastnosti je idealna hrana za srednje velike ribe. Ko se prašiček potopi, se hitro oprime akvarijskih rastlin ali dekoracije, kjer uspešno pleza po podlagi. Premikanje ribe stimulira k lovu.
Žal jih nekatere ribe ne marajo, saj so oklepi pretrdi, kljub temu pa predstavljajo odličen vir kalcija in hitina. So vsejedi, v gojišču pa nujno potrebujejo dodatek suhega in trohnečega lesa. Prehranjujejo se tudi z belo plesnijo, zato je dobro da jim vsake toliko časa v obrok vključimo tudi kakšen kos plesnivega drevesnega lista. TAKRAT JIH NEKAJ ČASA NE UPORABLJAMO KOT ŽIVO HRANO.
Gojenje je zelo preprosto, potrebujemo začetno kulturo, nekaj zemlje, suho listje in posodico. Uporabimo lahko banico od sladoleda, kateri smo s šivanko naluknjali pokrov. Potrebujejo dosti vlage in topel prostor, zato jih gojimo v bivalnem prostoru. Zdrava kultura nima vonja ali pa razvije prijeten vonj po gozdni zemlji. Če smo lastniki paludarija jih lahko naselimo med kopenske rastline, tam bodo poskrbeli za čistočo in odstranjevali odpadni rastlinski material ter plesen.
Podobno funkcijo bodo opravljale tudi naše avtohtone vrste, ki so večje in zato manjšim ribam manj zanimive. Največji predstavnik v Sloveniji je pozidni prašiček (Oniscus asellus), čeprav se večino časa hrani z odpadnim rastlinskim materialom je tudi odličen plenilec in pomaga pri zatiranju listnih uši.
Množijo se zelo počasi, zato niso primerni za intenzivno hranjenje, kljub temu jih bodo ribe zelo vesele, saj bodo popestrili njihove jedilnike.