Mušice so majhne žuželke iz reda dvokrilcev, ki jih uvrščamo v družino sadnih muh (Drosophilidae). Družina šteje osem rodov, rod Drosophila o katerem bom govorila danes pa šteje okoli 50 vrst.
Za mušice je značilno, da jih privlačijo vlažna okolja, kar pove tudi njihovo Latinsko ime »Drosophila« oziroma »ljubi roso«. V vivaristiki in akvaristiki se najpogosteje srečamo z vrstama velika mušica (Drosophila hydei) in vinska mušica (Drosophila melanogaster). Divji predstavniki so odlični letalci v naravi jih najdemo predvsem v okolici kompostnikov, kjer poteka alkoholno vretje. Privablja jih vonj po gnilem sadju, kisu in kvasu. Osebki, ki jih gojimo za prehrano akvarijskih ter terarijskih živali, so nosilci posebnega gena, ki jim onemogoča letenje. Ker so majhne in neleteče, so idealne za hranjenje rib in žab. Obožujejo jih predvsem vrste, ki se prehranjujejo na vodni gladini, na primer bette, kiliji, gupiji, moliji, metuljarice in podobno.
Razvojni stadij poteka v štirih fazah, kar pomeni, da gre za žuželke s popolno preobrazbo. Glede na vrsto ter pogoje v okolju, lahko razvoj od jajčeca do odrasle živali traja od 7 do 60 dni. Povprečna življenjska doba odrasle živali pa je med 30 in 45 dni. Za gojenje so dokaj preproste, vendar zahtevajo precej časa in dela. Potrebujejo redno oskrbo, saj v nasprotnem primeru kultura splesni, se posuši ali dobi izrazit neprijeten vonj. Jaz jim substrat menjujem na dva do tri tedne.
Za gojenje potrebujemo začetno kulturo neletečih mušic, ki jih dobimo pri kolegu vivarustu, ali pa jih naročimo v specializiranih trgovinah s hrano za eksotične živali. Gojimo jih v večjih prozornih posodah, tako lahko spremljamo njihov razvoj in ocenimo, kdaj je čas za obogatitev substrata. Substrat mora imeti strukturo jogurta, zanj potrebujemo v vodo namočene ovsene kosmiče, ki jim dodamo zmiksano banano ali jabolko, žličko kisa ter malo suhega kvasa. Hrano damo na dno, na njo pa postavimo nekaj rafije. Ta se doda zato, da z njo povečamo površino po kateri lahko lezejo, saj se v nasprotnem primeru prej ali slej utopijo v hrani. V primeru, da uporabljamo naravno rafijo, jo je potrebno večkrat zamenjati. Posodico zapremo z žensko nogavico (najlonko).
Ličinke so bele barve, strokovno jih imenujemo žerke, nahajajo se v substratu. Odrasle živali letajo po posodici in se najraje nahajajo na pokrovu. Bube pa se največkrat nalepijo na stene posode in rafije. Mlade bube so bele barve, s časom pa postanejo rjave ali črne. Zelo pomembno je, da med nego kulture ne uničimo preveč bub in ličink, saj si s tem slabimo pridelek, zato zamenjamo le toliko rafije in substrata, kot je potrebno.
So odlična živa hrana, ki jo lahko gojimo doma, težava je le v tem, da ne potonejo, kar jih dela zelo nezanimive za organizme, ki lovijo pod vodno gladino.