Akvarist začetnik v svoji zmedenosti v eno od Facebook skupin postavi vprašanje, ki je povezano s poginom neonk v njegovem akvariju. Živali naj bi bile zdrave, brez očitnih znakov bolezni, na fotografiji pa vidimo klasični prizor, neonke, gupiji in nekaj diskusov, ki plavajo v isti posodi. Izkušen akvarist takoj opazi, da je posoda premajhna, kombinacija živali pa tudi ni ravno posrečena.

Vprašanje dvigne veliko prahu, debata pa se hitro stopnjuje in napetost med pogovorom raste… eden od očitkov se nanaša na to, da te ribe ne sodijo skupaj, saj imajo različne potrebe po vodnih parametrih. Nato se oglasi drugi, ki trdi, da ima točno takšno kombinacijo že več let, toda on nima težav, pri tem pa poudari tudi to, da ima večje število akvarijev in da nikoli v življenju ni zamenjal vode ali testiral parametrov...

Nato se najde tretji, ki vpraša, kakšna pa je voda ter avtorja objave izziva, da izda osnovne parametre. Četrti vpraša o filtraciji in peti vpraša po prehrani. Nato se pojavi šesti, ki vpraša o bolezni… In namesto, da bi se situacija z vsakim vprašanjem izboljšala, se spreminja v katastrofo. Sledi prepir med komentatorji in v jezi vsaj eden zapusti skupino…Tisti, ki je postavil vprašanje pa ostaja še bolj zmeden… Kdo ima prav?

Pravilen odgovor je VSI, toda vsak na svoj način, ki ga morda ne zna znanstveno pojasniti. Razlog za težave res skriva v parametrih akvarijske vode. Toda ti parametri niso le pH, KH in GH vrednost. Nekateri akvaristi to že vedo, zato vodo testirajo tudi na prevodnost ali pa se poslužijo testov za ugotavljanje koncentracij nitritov, nitratov, amonijaka in fosfatov. Tisti bolj zahtevni pa vodo testirajo tudi na prisotnost železa ter bakra.

Vsi ti testi nam v določenih okoliščinah dajo zelo jasen vpogled v to, kaj se z akvarijem dogaja. Istočasno pa so lahko rezultati nekega testiranja popolnoma nepomembni. Na primer podatek o vsebnosti železa je popolnoma nekoristen v akvariju brez rastlin, razen, če sumimo, da so alge ali pogini povezani s povišanimi koncentracijami železa. Večina testov, ki je na voljo v akvarističnih trgovinah je zato popolnoma nesmiselnih, če jih ne znamo uporabljati ali interpretirati njihove rezultate.  Prav zato ni čudno, da so mnogi proti testiranju akvarijske vode. Po eni strani jih razumem, po drugi strani pa močno pogrešam teste za ugotavljanje BPK in KPK vrednosti. To so vrednosti, ki se za enkrat merijo samo v specializiranih laboratorijih in zaradi visoke cene niso primerni za redno uporabo v akvaristiki. Toda ravno ti dve vrednosti običajno pojasnita, zakaj v enem akvariju določena kombinacija živali umira, v drugem pa ne. 

Akvarijski testi za testiranje akvarijske vode so zrelo uporaben pripomoček, toda le v primeru, ko rezultate pravilno obravnavamo. Fotografija: Gregor Maček

Če povzamem, vodni parametri zelo kompleksna tema, ki se še zdaleč ne konča samo pri pH, KH in GH vrednosti. Tudi če k temu prištejemo še ostale teste, ki so na voljo v akvarističnih trgovinah, smo še vedno samo na vrhu ledene gore. Voda je namreč idealno topilo in kot takšna raztaplja številne snovi, ki so lahko organskega ali anorganskega izvora, običajno je za pogine živali dovolj, da odstopa le en parameter in ta parameter je včasih popolnoma neviden, saj zanj potrebujemo obširno kemijsko analizo.

Kaj torej lahko storimo? Dvomim, da bo kdo plačal nekaj sto evrov za obširno kemijsko analizo akvarijske vode v kateri bomo iskali težke kovine, ki so se povezale z molekulami taninov… Prav tako nihče ne bo plačal za test KPK in BPK. Kaj nam torej ostane? Odgovor je poznavanje teorije, oziroma, če smo natančnejši, razumevanje vodnih parametrov ter njihov vpliv na organizme.

Kaj so vodni parametri?

To so snovi biološkega, fizikalnega ali kemičnega izvora, ki so raztopljene v določenem vzorcu vode in posledično določajo njegove lastnosti. Prav zato lahko vodi določamo barvo, vonj, pH vrednost, trdoto, prevodnost in podobno. To je izrednega pomena, saj na ta način razlikujemo posamezne vrste vod. Na primer destilirana voda velja za najbolj čisto, saj ne vsebuje soli, mineralov, bakterij, prahu ali organskih spojin. Takšna voda v naravi ne obstaja, to pa zato, ker je voda odlično topilo in posledično se v njej raztapljajo številni minerali, organske snovi ter druge kemijske spojine organskega in anorganskega izvora. Vse to pa določa njene lastnosti oziroma parametre.

Tako je na primer voda, ki je bogata s tanini obarvana, poleg taninov ter huminskih in šotnih kislin pa vsebuje tudi različne rastlinske toksine. Takšna voda je običajno kisla in zelo mehka, kar pomeni, da ima zelo nizko pH, KH in GH vrednost. Kot takšna je popolnoma drugačna od morske vode, ki je polna mineralov in soli. Obe pa sta popolnoma drugačni od tiste, ki teče iz domače pipe.

Parametri se lahko spreminjajo glede na vreme, sezono, potrese, poplave in vulkane. Vode iz aktivnih vulkanskih območjih so pogosto nasičene z različnimi minerali, na primer z magnezijem ali železom in čeprav je prisotnost obeh kovin povezana z vulkansko aktivnostjo, je voda ki vsebuje magnezij bolj bazična od tiste, ki vsebuje železo. Ta fenomen pa ne opazimo le na vulkanskih območjih, ampak tudi tam, kjer obilica dežja v reke spira ogromno količino prsti. Parametri akvarijske vode so torej odvisni od mineralov, ki se v njej raztapljajo, to, kateri minerali pa se raztapljajo v vodi pa je odvisno od vremenskih in geoloških vplivov.

Voda torej ni enaka vodi, kar pomeni, da so parametri zelo pomembni za akvarijske organizme. Kako to vemo? Preprosto, ribe, ki že milijone let živijo v vodi s specifičnimi parametri, imajo lahko veliko težav, pri prilagajanju na novo vodo, ki je popolnoma drugačna od tiste na katero so vajene. To se najbolj očitno vidi na primeru, ko morsko ribo damo v sladko vodo ali pa takrat, ko sladkovodno ribo damo v morsko vodo. Pri sladkovodnih ribah pa te razlike niso tako očitne. Na primer, če neonko, ki živi v mehki in kisli vodi damo v trdo in bazično vodo, bo ta živela nekaj mesecev, v redkih primerih pa celo več let. Zakaj?

Odgovorov na to vprašanje je več, odvisni pa so od genetike, predvsem pa od samega stanja akvarija ter KPK in BPK vrednosti v posameznem akvariju. Nekatere ribe so namreč prilagojene, da se ob obilicah deževja ali suše njihova voda spremeni na primer iz trde v mehko ali iz mehke v trdo. Toda te spremembe so odvisne od sezone, kar pomeni, da ne trajajo več kot šest mesecev. Prav zato so številne ribe prilagojene, da krajši čas tolerirajo določena odstopanja. In tukaj se pojavi tako imenovani faktor živali, pri isti vrsti namreč opazimo, da nekatere živali odstopanja od idealnih parametrov veliko lažje tolerirajo v primerjavi s svojimi vrstniki. Pri tem igra kar veliko vlogo genetika, starost ter samo zdravstveno stanje živali, seveda pa vse skupaj pa ne spremeni dejstva, da so se organizmi na neko specifično okolje prilagajali milijone let. Prav zato se v primeru neonke, ki jo več mesecev gojimo v trdi in bazični vodi pojavlja vprašanje, ali je to etično.

Specializacija neke vrste na specifično okolje je lahko za žival velika prednost ali pa velika poguba. Močno specializirane vrste so zato na spremembe okolja veliko bolj občutljive v primerjavi s tistimi, ki s svojimi prilagoditvami niso kaj dosti pretiravale. To je pomembno, saj imamo v akvaristiki vrste, ki jih najdemo po celotnem območju neke reke, imamo pa tudi živali, ki naseljujejo le določen košček nekega habitata. Pogosto se v opisih organizmov nahaja le podatek, kot je »naseljuje porečje Amazonke«. Toda porečje Amazonke lahko predstavlja vse od lagun, kjer voda doseže pH vrednost pod 3, pa vse do kraških predelov, kjer je pH vode lahko tudi nekaj čez 7.  Ribe, ki naseljujejo celotno območje neke reke so torej prilagojene na večja nihanja parametrov v primerjavi s tistimi, ki živijo v točno določenim območju. In to je pomembno. Določeni ostrižniki lažje tolerirajo tršo vodo v primerjavi z večino karacinidov, razlog za to pa se skriva v njihovi genetiki, saj so predniki ostrižnikov v resnici morske ribe, ki so se tekom evolucije prilagodile življenju v sladki vodi. To prilagoditev številni akvaristi izrabljajo, kar je najbolj očitno pri diskusih, ki se jih goji v pretrdi vodi. Seveda pa tudi pri diskusih trda voda ni glavni razlog za težave. To lahko potrdijo tisti, ki jih že več let gojijo v trdi vodi brez večjih zapletov. Toda zakaj v nekaterih akvarijih gojenje določenih vrst v trdi vodi predstavlja težavo v drugih pa ne? Da bomo razumeli tudi to, je potrebno brati naprej.

TESTIRANJE VODNIH PARAMETROV

Večina akvaristične literature navaja, da so osnovni parametri akvarijske vode temperatura, pH, KH in GH vrednost. Pri vseh akvarijih pa je potrebno spremljati še koncentracije amonijaka, nitritov in nitratov. To počnemo s pomočjo posebnih testov, ki so največkrat v obliki kapljic ali lističev. Zelo pomembno je katere hitre teste izberemo, saj vsi niso enako natančni, kljub temu pa vsi delujejo dovolj dobro, da nam dajo vsaj približen vpogled v stanje v akvariju. Pa je vse to testiranje vode res potrebno?

Ne glede na to, kar vam bodo rekli drugi, je odgovor DA. Toda pri tolmačenju rezultatov se stvari včasih zapletejo. Pogosto se zgodi, da osnovni parametri akvarijske vode ustrezajo vsem predpisom iz knjig, živali pa še vedno umirajo. Ribe žal ne znajo brati, zelo dobro pa so prilagojene na okolje iz katerega izhajajo, prav zato je smiselno, da se akvaristi ne osredotočamo toliko na rezultate testiranj, ampak na akvarij začnemo gledati kot na celoto. Akvarijski testi za vodo so torej uporabni le v primeru, ko vemo kaj z njihovimi rezultati počnemo. Na primer, v akvariju, kjer nam umirajo ribe smo izmerili pH, KH, GH, NO₂, NO₃, NH₄ in PO₄. Toda noben od rezultatov ni pokazal kritične vrednosti. Največja napaka, ki jo lahko naredimo v tem primeru je, da si zatisnemo oči in sami pri sebi rečemo, da so parametri točno takšni kot morajo biti. Če bi to bilo res, potem nam bi ribe umirale zaradi vidnega povzročitelja bolezni.

Ne pozabimo, parametre, ki merijo lastnosti vode razvrščamo v biološke, kemijske ter fizične. Nanje vplivajo vremenski in geološki pojavi, onesnaževanje ter geografska lega. In čeprav jih obravnavamo ločeno, so v praksi med sabo pogosto povezani. To pomeni, da lahko rezultat enega vpliva na rezultat drugega, v akvarijskih pogojih lahko z najboljšim testnim kovčkom zajamemo le slaba 2% dejanske kemijske analize vode, zato je zelo pomembno, da poleg testiranja spremljamo tudi rast rastlin, počutje rib, in obnašanje polžev. Pogosto se namreč zgodi, da določeni organizmi presežek ali pomanjkanje nekega elementa spoznajo prej kot testi. In tukaj pridemo v fazo, ko akvarist ni več samo kemik, ampak tudi biolog.

OSNOVNI PARAMETRI

To so parametri, ki jim običajno posvečamo največ pozornosti, merimo jih s posebnimi testi, ki določajo koncentracije specifičnih kemijskih spojin ali elementov. V akvarijih običajno merimo prisotnost klora, bakra, železa, ogljikovega dioksida, silicija in podobnih kovin. Poznamo pa tudi tako imenovane osnovne parametre kot so pH vrednost, karbonatna trdota in trdota. Glede na izvor bi lahko kemijske parametre razvrstili na biološke, kemične ali fizikalne, toda to klasifikacijo običajno ne uporabljamo, saj je večina parametrov tako imenovanega kombiniranega izvora. Kaj to pomeni v praksi?

Poglejmo na primeru pH vrednosti. Po kemijski definiciji je pH merilo za koncentracijo oksonijevih ionov v raztopini, in s tem posledično za njeno kislost ali alkalnost. Na pH vode običajno vplivajo minerali, ki se raztapljajo v vodi, kar pomeni, da je parameter pH vrednosti kemijsko fizikalnega izvora. Toda na pH vrednost vpliva tudi koncentracija ogljikovega dioksida v vodi, ta pa nastaja med biološkim procesom dihanja in bakterijske razgradnje. Prav zato nikoli ne govorimo o kemijski ali biološki pH vrednosti, ampak samo o pH vrednosti, ki smo jo trenutno izmerili. Kljub temu pa je dobro, da pri interpretaciji rezultatov zelo dobro poznamo biološke in fizikalne vplive, ki vplivajo na nek parameter, saj se včasih odgovor za težave skriva prav v njih.

pH vrednost.

Z merjenjem pH vrednosti vodo opredelimo kot kislo, bazično ali nevtralno. Tako imenovana pH lestvica se meri od 0 do 14, pri tem pa velja, da je nevtralna vrednost 7. Vrednosti, ki so pod 7 opredelimo kot kisle, vrednosti nad 7 pa opredelimo kot bazične. Testi, ki jih uporabljamo za testiranje akvarijske vode so relativno natančni, nikakor pa njihove rezultate ne smemo jemati za stoodstotno pravilne, prav zato v akvarijskih pogojih govorimo o tako imenovani okvirni pH vrednosti.

Na pH vode običajno vplivajo soli, minerali ter organske kisline, ki se raztapljajo v vodi, zato je zelo pogosto povezana z KH in GH vrednostjo vode ter njeno prevodnostjo.

V naravi pH vrednost pogosto niha ter istočasno vpliva na druge kemične spojine, ki se v vodi nahajajo. Na primer v vodi z visoko pH vrednostjo je amonijak bolj strupen, kar je zelo pomemben podatek, posebej za ribe, ki so prilagojene na življenje pri nižjih pH vrednostih, saj njihov organizem tega ne prenaša. Kljub temu, da večina literature navaja, da se določene vrste rib dobro počutijo le znotraj točno določenih pH vrednosti, običajno neprimerna pH vrednost ni vzrok za pogin, ampak se vzrok običajno skriva v tako imenovanih interakcijah med pH vrednostjo, amonijakom ter ostalimi minerali. Na primer, predpostavimo, da imamo dva akvarija z enako pH vrednostjo okoli 8, v njem pa imamo neonke, ki jim po navajanju literature ustreza pH vrednost od 4 do 7. V enem akvariju ribe živijo dokaj normalno, v drugem pa poginjajo. Večina bi takoj odgovorila, da živali poginjajo zaradi visoke pH vrednosti, toda zakaj potem ne poginjajo v drugem akvariju? Odgovor se skriva v filtraciji, pri stabilnem biološkem filtru se amonijak in amonij porabljata sproti, pri nestabilni filtraciji pa se amonijak in amonij ne porabljata tako hitro. Amonijak ki ostaja pa je pri višji pH vrednosti tako strupen, da ga ribe iz bolj kislih vod ne morejo več tolerirati. Seveda pa to ne pomeni, da se ribe, ki živijo v drugem akvariju počutijo bolje. Čeprav ne umirajo, imajo težave z osmoregulacijo, ki prej ali slej vodi do odpovedi ledvic, to stanje pa lahko traja mesece ali leta in je predvsem odvisno od drugih dejavnikov. Umiranje rib v drugem akvariju torej ni tako zelo očitno in prav zato mnogi v gojenju rib izven priporočenih pH vrednosti ne vidijo težav.

V naravi je pH vrednost parameter, ki se najbolj spreminja, prav zato živali za krajša obdobja tolerirajo določena odstopanja. Na primer pH vrednost je lahko v deževni dobi popolnoma drugačna od pH vrednosti v sušni dobi. Prav zato mnoge ribe sprememba pH vrednosti in temperature spodbudi k drsti. Lahko bi celo rekli, da so sezonska nihanja pH vrednosti za živali zelo koristna, toda le pod pogojem, da ta variirajo znotraj priporočenih vrednosti. Na pH vrednost pa vpliva tudi dan in noč, oziroma, če smo natančnejši, koncentracija ogljikovega dioksida. Čez dan v vodnih rastlinah in algah poteka proces fotosinteze, kar pomeni, da so koncentracije ogljikovega dioksida bistveno manjše kot ponoči. Posledično je pH vrednost vode čez dan višja kot ponoči. Razlog za ta fenomen se skriva v raztapljanju ogljikovega dioksida oziroma v ogljikovi kislini, ki lahko v nekaterih primerih pH vrednost vode tako zniža, da ta postane škodljiva za vodne organizme.

Kot vidimo je pH vrednost zelo spremenljiv parameter, zato v akvariju zelo težko obdržimo konstantno vrednost, toda s tem ni nič narobe, dokler se te vrednosti gibljejo znotraj priporočil za neko vrsto. Toda ali lahko tem priporočilom res verjamemo? Načeloma jim lahko, saj smo te podatke dobili iz ekspedicij, ki so vse te živali preučile v njihovem naravnem okolju. Kljub temu je na tem mestu potrebno povedati še to, da je pH vrednost v tekočih rekah bistveno bolj spremenljiva, kot na primer v jezerih. pH vrednost jezera Malawi je zato bolj ali manj konstantna (7,8 do 8,5) medtem ko se pH vrednost tropskih rek glede na vremenske vplive pogosto spreminja vse od 4 do 7,5. Seveda pa so ta nihanja odvisna tudi od tako imenovane puferske kapacitete posamezne vode, ta pa je odvisna predvsem od razmerja med KH in GH vrednostjo.

KH vrednost

Karbonatna trdota ali začasna trdota vode predstavlja del skupne trdote. Z njo merimo prisotnost kalcija, karbonatov in magnezija, ki so raztopljen v vodi. Običajno je KH vrednost malenkost nižja od GH vrednosti, toda obstajajo izjeme. V jezeru Malawi je KH višji od GH, razlog pa se skriva v mineralni sestavi vode, kjer določeni minerali ne dvigujejo KH vrednost, dvignejo pa GH. KH in GH vrednost sta za živali zelo pomembni, saj vplivata na osmoregulacijo kalcijevih, kalijevih in natrijevih ionov in s tem posredno vplivata na količino soli v ribjem telesu in ledvicah. Ribe, ki so prilagojene vodi z nižjo trdoto imajo v trši vodi bolj obremenjene ledvice, kar na daljši rok povzroči odpoved ledvic in smrt.

KH vrednost je močno povezana s pH vrednostjo in običajno je tako, da višja pH vrednost pomeni tudi višjo KH vrednost. In čeprav večina akvarijskih rib izhaja iz vod, kjer je KH vrednost zelo nizka, je vseeno prav, da povemo, da so snovi, kot so ostanki škropiv, klora in zdravil običajno manj toksični v vodi z višjo pH in KH vrednostjo. To je podatek, ki ga moramo upoštevati tudi takrat, ko v akvariju uporabljamo zdravila. Prav zato se svetuje, da mehkovodne ribe zdravimo v karantenskem akvariju v osmozni vodi.

GH vrednost

Ali z drugimi besedami skupna trdota ali stalna trdota je seštevek vseh mineralov in soli, ki se nahajajo v vodni raztopini. Merimo jo z lestvico, ki se začne s številko 0, pri čemer velja:

Vrednosti od 0  do 4 zelo mehka voda

Vrednosti od 4  do 8 mehka voda

Vrednosti od 8 do 12 srednje trda voda

Vrednosti od 12 do 18 trda voda

Vrednosti od 18 naprej pa zelo trda voda

Načeloma so vode z nizko GH vrednostjo prisotne na tropskih območjih in čeprav KH in GH vrednosti med sabo nista povezani, je v praksi običajno drugače. Če voda nima specifične mineralne sestave, potem zanjo veja, da je GH vrednost vedno malo višja od KH vrednosti, saj GH testi poleg ostalih mineralov zaznajo tudi delež, ki jih zajamemo s KH testom. Za vodo, kjer je KH vrednost višja od GH vrednosti je značilno, da vsebuje zelo veliko karbonatov ter malo ostalih elementov, za takšno vodo je značilno zelo hitro nihanje pH vrednosti, kar večini rib ne ustreza. Takšni vodi pravimo, da ima slabo pufersko kapaciteto. Kot vidimo je razmerje med KH in GH vrednostjo zelo pomembno, čim manjša je razlika med KH in GH vrednostjo vode, tem bolj stabilna je pH vrednost vode. Tudi mehke in kisle vode z nizko KH in GH vrednostjo imajo  zelo slabo pufersko kapaciteto, prav zato si pri pripravi le teh pomagamo s posebnimi minerali, ki služijo kot pufri. Za pufre je značilno, da vodi ne spreminjajo pH, KH in GH vrednosti, istočasno pa poskrbijo, da te vrednosti ne nihajo preveč, saj je bolj ali manj stabilna pH vrednost ključnega pomena za organizme.

Prevodnost

Kot smo že omenili, so v vodi raztopljene različne organske in anorganske snovi. Večina anorganskih snovi se v vodi nahaja v obliki ionov ali kationov, organske snovi pa v njej nahajajo v obliki maščob, beljakovin, šibkih kislin ter drugih organskih spojin. S pomočjo pH, KH in GH vrednosti lahko določimo le majhen odstotek tega, kar se skriva v vodni raztopini. Prav zato se za bolj natančne rezultate poslužimo drugačnih metod. Edina pravilna metoda bi bila, da stehtamo ter analiziramo ostanke, ki jih najdemo n kozarcu, potem ko ta izhlapi. Če bi želeli izmeriti natančno koncentracijo mineralov ter snovi, ki se nahajajo v vodi, bi morali te ostanke popraskati iz stekla, jih stehtati ter analizirati. Toda to delo je zamudno in zelo nepraktično, zato za ta namen uporabimo drugačni prestop, ki ga imenujemo test elektro prevodnosti. To je metoda, kjer s pomočjo električnega toka ugotovimo onesnaženost vode, pri tem pa uporabimo posebno napravo, ki jo imenujemo konduktometer.

Voda namreč prevaja električni tok, ta pa je odvisen od prisotnosti ionov ter drugih snovi v vodi. Pri tem upoštevamo temperaturo vode ter gibljivost in vrsto ionov v vodi. Čista voda je zelo slab prevodnik. Raztopine anorganskih snovi, kot so ioni, kalcija, kalija, magnezija, natrija, klora, sulfitov in fosfatov  pa so zelo dobri prevodniki, prevodnost vode pa se sorazmerno povečuje s koncentracijo v raztopini. To pomeni, da večja kot je prevodnost, več ionov je prisotnih v vodi. Voda z višjo prevodnostjo zato velja za bolj trdo, voda z nižjo prevodnostjo pa za bolj mehko. Prav zato ima morska voda prevodnost okoli 50.000 µ S/cm, deževnica pa samo 5–30 µ S/cm. Mikro Siemens na cm (µ S/cm), to je enota s katero merimo prevodnost, toda za uporabo v akvaristiki je bolj praktična enota TDS oziroma PPM.

Skupna raztopljena trdna snov (TDS) in električna prevodnost (ES) sta dva ločena parametra, ki pa sta med sabo tesno povezana. TDS je skupna količina trdnih snovi, raztopljenih v vodi. ES pa je sposobnost, da nekaj izvede električno energijo. TDS in PPM merita skupne raztopljene trdne snovi in zajemata skupno količino premičnih ionov, vključno z minerali, solmi ter kovinami, ki so raztopljene v danem volumnu vode. Izražena pa je v mg na enoto volumna vode (mg / L), imenovani tudi deli na milijon, PPM (parts per million) . Tako kot prevodnost je tudi TDS neposredno povezana s čistostjo vode. Temelji na električni prevodnosti, pri čemer velja, da ima čista voda prevodnost enako 0.  

Prevodnost je navadno približno 100-kratnik skupnih kationov ali anionov, izraženih kot ekvivalenti. TDS pa se izračuna s pretvorbo ES za faktor 0,5 do 1,0-kratnik ES, odvisno od ravni. Značilno je, da ko je višja raven EC, višji je pretvorbeni faktor za določitev TDS. In čeprav merilnik TDS temelji na prevodnosti, TDS in prevodnost nista ista stvar.

Kaj to pomeni v praksi?

To najlažje razložimo s primerom, kjer vodo omehčamo s pomočjo kislin ali industrijskih mehčalcev. Tako imenovane tekočine za zbijanje KH in pH vrednosti običajno vsebujejo šibke kisline, kot je klorovodikova kislina in so zelo priljubljene med akvaristi, ki se ne zavedajo njihove škodljivosti. Razlog za njihovo škodljivostjo pa se skriva ravno v električni prevodnosti vode. Če vodi, ki smo ji dodali malo klorovodikove kisline izmerimo samo pH, KH in GH vrednost, nas rezultati lahko prepričajo, da imamo opravka z zelo mehko vodo, ki je primerna za ribe iz tropskih območij. Toda ko klorovodikova kislina reagira z vodo, ta postane dober električni prevodnik, kar pomeni, da se kljub nizki pH, KH in GH vrednosti TDS v vodi močno poviša, to pa predstavlja nevarnost za ribe, ki prihajajo iz vod, kjer je TDS zelo nizek.

Koncentracije dušikovih spojin

Dušikove spojine nastajajo kot produkt bakterijske aktivnosti in so del kroženja hranilnih snovi, ki jih imenujemo dušikov cikel. Dušik je poleg ogljika, kisika in vodika osnovni gradnik beljakovin, kar pomeni, da je pomemben za vsa živa bitja. Toda živali lahko dušik zaužijejo le preko beljakovin, rastline pa ga lahko dobijo le s pomočjo bakterij, ki se nahajajo na njihovih koreninah. Bakterije torej igrajo zelo pomembno vlogo, ko govorimo o dušikovih spojinah, ki se nahajajo v vodi.

AMONIJAK

Amonijak je stranski produkt aerobne bakterijske razgradnje beljakovin, ki jo poenostavljeno imenujemo gnitje. Glavni viri amonijaka v akvariju so ostanki hrane, iztrebki, odmrli deli rastlin, odmrle bakterije in poginule živali. V vodi vedno nastajata dve obliki in sicer amonij (NH₃) in amonijak (NH₄), pri čemer velja, da je amonijak še posebej nevaren  v bazični vodi. Ker gre za zelo nevaren plin, so višji organizmi nanj razvili različne oblike, ki jih ščitijo pred njegovimi negativnimi vplivi in ena iz med takšnih zaščit je sluz, ki obdaja ribjo kožo ter škrge. Toda ta zaščita ribo varuje le do določene mere, ta pa je odvisna od vrste živali ter njene genetike. Nekatere ribe lahko prenesejo bistveno večje koncentracije amonijaka v primerjavi z drugimi, poleg tega pa je sama strupenost amonijaka odvisna tudi od pH vrednosti vode. Ribe, ki v naravi živijo v zelo kislih vodah so zato na amonijak bistveno bolj občutljive, saj ga v naravno kislih vodah praktično ni, zato njihovo telo ni izoblikovalo tako učinkovito sluz, ki bi jih ščitila pred amonijakom. Po drugi strani pa so ribe iz trdih vod nanj bistveno bolj odporne. Ne glede na genetiko in vrsto pa so prevelike koncentracije amonijaka vedno smrtne ali pa na živalih pustijo posledice.

NITRIT

Nitrit je zelo strupen plin, ki ga uvrščamo med krvne strupe. To pa zato, ker se namesto kisika veže na molekulo hemoglobina. Pri tem pa nastane methemoglobin, kar pri veliki obremenitvi povzroči odpoved živčnega sistema in smrt. Večina rib ga z aktivnim transportom  koncentrira namesto drugih ionov, kar pomeni, da je koncentracija NO₂ v ribi pogosto višja kot je v vodi, prav zato ni nič čudnega, da do zastrupitev pride tudi takrat, ko so koncentracije izredno nizke. Lahko bi rekli, da ribe z  nevede zastrupijo same sebe, kar predstavlja resno težavo predvsem pri novo postavljenih akvarijih in transportu. Običajno so tako imenovani nepojasnjeni pogini rib v veliki verjetnosti posledica zastrupitve z nitrati. Ribe nanje niso razvile posebnega obrambnega mehanizma, saj v normalnih pogojih nitriti zelo hitro razpadejo v nitrate. Zastrupljene živali pa se na zastrupitve različno odzovejo, predvsem pa je reakcija odvisna od količine NO₂, ki se je vezala v kri. Pri hudih oblikah zastrupitev zato smrt nastopi že v nekaj urah, pri blagih pa šele po nekaj dneh ali mesecih. Koncentracije nitritov v vodi preverjamo s posebnimi testi, največ pa jih v akvariju nastaja v prvih mesecih pri vzpostavljanju biološkega ravnovesja v filtru.

NITRAT

Imenujemo ga tudi tihi morilec, to pa zato, ker ga večina akvaristov sploh ne jemlje kot nevarnost. Čeprav je naravno prisoten v vseh akvarijih, ga v rastlinskih akvarijih pogosto uporabljamo kot gnojilo, saj predstavlja vir dušika za številne rastline. Nastaja iz nitrita in tako predstavlja predzadnjo fazo razgradnje amonijaka. V primerjavi z nitritom in amonijakom pa je manj strupen. Večina literature navaja, da je optimalna koncentracija NO₃ med 50 in 100 mg/L, toda žal je tudi ta koncentracija za nekatere ribe že lahko usodna. Dejstvo je, da so v optimalnih razmerah, ki jih najdemo v naravi koncentracije NO₃ vedno pod 5 mg/L in temu so se prilagodile tudi številne ribe. V naravi so glavni porabniki nitratov denitrifikacijske bakterije, alge in nekatere rastline. Nanje pa so posebej občutljive ribe, ki izhajajo iz črnih vod ter ribe, ki izhajajo iz čistih gorskih potokov. Medtem ko so ribe iz ostalih vod nanje malo bolj odporne. Pri tem so pravi rekorderji nekateri krapi, ki lahko zdržijo koncentracije vse do 500 mg/L. Tema o nitratih med akvaristi dviga veliko prahu, pri tem pa jih deli v dve skupini. Tiste, ki jih redno držimo pod 5 mg/L in tiste, ki jih držijo v vrednosti, ki jo priporoča literatura.  Toda kako nitrati vplivajo na ribe? Za razliko od amonijaka in nitritov, se posledice zastrupitve z nitrati kažejo zelo počasi. Zastrupitev poteka preko škrg. Ribe preko škrg nase vežejo številne ione in NO pri tem ni nobena izjema. V tej obliki ni strupen, toda ko je enkrat v krvi, ga ribe pretvorijo v nitrit. Ker je vezava ionov bolj intenzivna pri ribah, ki izhajajo iz črnih vod, je logično, da so te ribe bolj občutljive na višje koncentracije nitratov. Kadar sumimo, da bi se lahko ribe zastrupijo z nitrati ali nitriti, jim lahko pomagamo z rahlo raztopino soli, saj se klor na škrge veže veliko hitreje kot NO₂ ali NO₃.

Koncentracije fosfatov

Fosfor je zelo pomemben element, ki ga potrebujejo tako rastline, kot tudi živali. V naravi se  nahaja v obliki fosfatov, toda njegove koncentracije so zelo majhne, saj jih mikroorganizmi, glive, rastline in živali sproti porabljajo. V neonesnaženem okolju se koncentracije fosfatov gibajo od 0,01 mg/L, do 0,07 mg/L. V akvariju težimo, da so te vrednosti vedno pod 0,04 mg/L, čeprav bi bilo najbolj idealno, da te ne presegajo 0,02 mg/L. Previsoke koncentracije negativno vplivajo na celoten ekosistem, najprej pa se opazijo na rastlinah. Rastline prenehajo z rastjo, alge in drugi mikroorganizmi pa začnejo cveteti. Zaradi hitre rasti mikroorganizmov pa se v akvariju zmanjša koncentracija kisika v vodi, kar prizadene tudi ribe. Pomanjkanje kisika se nato odraža tudi v KPK in BPK vrednostih. Glavni vir fosfatov so poginjene živali, iztrebki ter ribja hrana, najbolj učinkovito pa jih redčimo z menjavami vode.

Vsebnost kovin

Pod tem pojmom mislimo predvsem tako imenovane toksične kovine, kot so aluminij, baker, cink, živo srebro, kadmij ter ostale kovine, ki v preveliki koncentraciji povzročajo okvare živčnega sistema. Žal je za klasično uporabo v akvariju na voljo le test s katerim ugotavljamo koncentracijo bakra. Zadnje raziskave s terena dokazujejo, da so naše podtalne vode zelo onesnažene s težkimi kovinami, kar lahko predstavlja resne težave za večino akvarijskih organizmov. Toda brez skrbi, aktivno oglje ali uporaba reverzne osmoze sta zelo dobro orožje, ki bosta zmanjšala tveganje z zastrupitvijo s težkimi kovinam

FIZIČNI PARAMETRI

Tako jih imenujemo, ker so odvisni od vplivov, ki jih povzročajo geografski, vremenski ter geološki pojavi. Običajno se jim v akvaristiki ne pripisuje velikega vpliva, kljub temu pa v naravi igrajo zelo pomembno vlogo, saj so živali prilagojene okolici ter vremenu, ki jih obdaja. Torej, kaj so fizični parametri in kaj vpliva na njih?

Temperatura, nanjo vplivajo predvsem vremenski pojavi, ki pa so v veliki meri odvisni od geografske lege. Na nekaterih območjih se temperatura vode zelo hitro spreminja, pri drugih pa je bolj ali manj konstantna. Zanimiva so tudi območja z zimskimi ter letnimi temperaturami, kjer ribe v neugodnih pogojih mirujejo. V akvariju so temperature bolj ali manj konstantne, kar je lahko pri nekaterih vrstah glavni vzrok za pojav bolezni. Temperatura akvarijske vode bi zato morala posnemati temperaturo okolja iz katerega riba izhaja, to je še posebej pomembno za hladnovodne vrste, ki se v naravi srečujejo z dnevnimi in sezonskimi nihanji.

Nekoč sem govorila z akvaristom, ki je rekel: »Če želiš zdrave ribe, najprej iz akvarija odstrani grelec.« In res, ta trditev drži za večino akvarijskih rib. Na primer navadna neonka (Paracheirodon innesi) tolerira temperature od 20 do 26°C, zato je uporaba grelca pri njej popolnoma nesmiselna. Enako velja tudi za gupije in številne druge akvarijske ribe. Ne glede na vse, pa je uporaba grelca obvezna za lastnike diskusov, saj le ti potrebujejo višje temperature.

Preden se odločimo za nakup ter uporabo grelca, je zato smiselno, da preverimo temperaturo vode, ki ustreza ribam, ki jih bomo imeli.

Hitrost vodnega toka je primarno posledica gravitacije in pritiska, ki nastane v tekočinah, sekundarno pa je odvisna od geografske lege ter vremenskih pojavov. V naravi nanj vpliva veliko stvari, v akvariju pa ga poustvarimo s potopnimi, pretočnimi ali zračnimi črpalkami. Načeloma velja pravilo, da imajo reke večji pretok kot jezera, potočki ali mlake. Hitrost vodnega toka običajno vpliva na koncentracije kisika v vodi, to pa se lahko odraža tudi v BPK in KPK vrednostih. Hitro tekoče vode običajno vsebujejo veliko kisika, medtem ko počasi tekoče ali stoječe vode vsebujejo bistveno manj kisika. To je pomembno, saj so ribe, ki izhajajo iz vod, ki so bogate s kisikom bistveno bolj občutljive na njegovo pomanjkanje. Takšnim živalim akvarij opremimo tako, da v njem nadomestimo še dodatno črpalko, ki bo pospešila mešanje vode. Po drugi strani pa imamo ribe, ki jih močan vodni tok ovira ali moti. Pri njih ne smemo pretiravati z mešanjem vode.

Granulacija peska je na prvi pogled zelo nepomemben dejavnik, toda v resnici zelo pomembno vpliva na živali ter njihovo obnašanje. Okroglo in veliko kamenje bomo običajno našli v hitro tekočih vodah, mivka in drobni pesek pa običajno prekrivata dno velikih rek ter jezer. Seveda lahko tudi v hitro tekoči reki najdemo tolmun ali obrežje z mivko, prav tako pa lahko veliko skalovje ali prodnike najdemo na območjih, kjer je mivka. Vrste se v naravi prilagodijo okolju, to pa naredijo tako, da ga karseda izkoristijo sebi v prid. Na območjih, kjer dno prekrivata droben pesek in mivka bomo zato našli povsem druge živali kot tam, kjer je dno pretežno prekrito s skalami in prodniki. Opazili pa bomo tudi to, da imajo te živali popolnoma različne načine obnašanja, ki so običajno pogojeni tudi z njihovo anatomijo. Vrste, ki živijo na mivki so zato pogosto prilagojene kopanju, kar jim omogoča, da se z lahkoto vkopljejo v pesek. Tiste, ki tega ne počnejo pa so opremljene s posebnimi gobci, ki jim omogočajo, da lažje zbrskajo hrano, ki je skrita v mivki. Zelo pomembno je, da tem vrstam brskanje, kopanje in vkopavanje omogočamo tudi v akvariju. To je posebej pomembno za razne vrste oklepnih somičev ter ostrižnike, ki svoja gnezda izdelujejo v peščeni podlagi. Enako pa velja tudi za vrste, ki živijo v skalnih okoljih, tem moramo omogočiti špranje ter veliko kamenja. V takšnem okolju običajno zasledimo ribe, ki se skrivajo med špranjami velikih skal, ali pa takšne, ki se najbolje počutijo med prodniki. Poznamo pa tudi takšne, ki se na skale prilepijo z gobci ali pa se jih oprimejo s posebnimi plavutmi, ter tako kljubujejo močnemu vodnemu toku. Kot vidimo je izbira peska in njegove granulacije odvisna od specifik posameznih vrst, ki jih gojimo v akvariju.

Kemijska sestava prsti in kamnin je še ena tema, ki se ji povprečni akvaristi nikoli ne posvetijo. Najpogostejši nasvet, ki ga bomo slišali je: »Izbiraj kamenje in pesek, ki v vodo ne oddaja popolnoma nič.« No, v naravi je resnica takšna, da kemijske parametre vode določajo kemične, biološke ter fizične reakcije, ki potekajo med prstjo, kamninami in vodo. Najpogosteje so glavni krivci za kemične parametre padavine, ki izpirajo kamnine ter prst v vodo, velik vpliv pa imajo tudi vulkani in gejzirji. Vpliv med kombinacijo padavin in vulkanov najbolje opazujemo v Afriškem jezeru Tanganjika in v njegovem sosednjem jezeru Kivu. Kivu je tipično vulkansko jezero z izjemno kemijo vode in je dom številnim ostrižnikom, žal pa to jezero ni tako znano kot slavna jezera Malawi in Tanganyika. Toda Tanganyika ne bi imela takšno kemijo vode kot jo ima, če ne bi bila povezana z jezerom Kivu, saj se le to preko reke Rusizi pretaka v Tanganyiko. Rusizi tako v Tanganyiko naplavlja vse minerale iz vulkanskega jezera Kivu, toda Tanganyiko dosežejo le tisti, ki se med dolgo potjo niso oborili. Če se vrnemo nazaj k jezeru Kivu, jezero leži na vulkanski ploščadi, zato je prst okoli jezera zelo bogata z različnimi kovinami kot so kalcij, magnezij, železo, žveplo in fosfor. Ob padavinah se vsi ti minerali spirajo v jezero, kjer se oborijo, nekaj pa jih potuje naprej proti jezeru Tanganyika. Tisti, ki gojimo ostrižnike iz teh jezer se zelo dobro zavedamo, da takšnim živalim ne moremo ponuditi vodo iz pipe, saj je v naši vodi zelo veliko kalcija in malo magnezija, zato se vedno srečujemo s pomanjkanjem magnezija, kar se pri ribah kaže v obnašanju ter v zaostali rasti. Rešitev je preprosta, v akvarij dodajamo magnezij, še bolje pa je, da v akvarij damo kamnine ali pesek, ki vsebujejo magnezij.

Enako rešitev lahko najdemo za živali, ki v vodi potrebujejo več kalcija ali kakšnega drugega elementa. Silicij se na primer nahaja v jedilni glini, zato se kopeli z glino pogosto prakticirajo med skrbniki diskusov.  Na ta način ribe oskrbijo s pomembnimi minerali na kar se da naraven način.

Plast odmrlega rastlinskega materiala. Še pred leti nihče od akvaristov ni pomislil, da bi v akvarij dal odmrlo posušeno travo ali listje. Ta material se je vsem zdel nepotreben dodaten onesnaževalec akvarijske vode. Toda danes vemo, da je plast listja ali drugega rastlinskega materiala izredno pomemben dodatek za ribe, ki izhajajo iz območij šotnih močvirij ali gozdnih potočkov. Listje ustvarja pomembno mikrobioto ter v vodo oddaja različne snovi, kot so huminske in šotne kisline ter rastlinski toksini.

VSEBNOST KISIKA, oziroma  BPK ter KPK vrednost.

Količino raztopljenega kisika v vodi lahko uvrstimo med kemijske, fizične in biološke parametre, prav zato spada med najpomembnejše. Kljub temu je v akvariju ta parameter največkrat spregledan oziroma napačno interpretiran, namreč hitri testi za ugotavljanje tega parametra za akvaristične namene ne obstajajo. Testiranja pa se lahko izvede v javnem laboratoriju, ki se ukvarja z monitoringom vode ter s čistilnimi napravami.

Kisik ima zelo pomembno funkcijo v oksidativnih ter redoks  reakcijah, zato je zelo pomembno, da je akvarij ves čas dobro oskrbljen s kisikom, saj le tako lahko kemični procesi, kot so dihanje, fotosinteza, amonifikacija ter nitrifikacija normalno potekajo. V primeru, da kisika v vodi primanjkuje, se pojavijo težave, ki jih testi za odkrivanje kemičnih parametrov zaznajo šele takrat, ko je stanje v akvariju že kritično. Pogosto ribe začnejo umirati že takrat, ko so ostali parametri še vedno v mejah normale, KPK in BPK vrednosti pa sta že kritično visoki. Da bi to lažje razumeli, je najprej potrebno vedeti, kaj ta dva parametra sploh predstavljata.

KPK oziroma kemično potrebo po kisiku bi lahko opisali kot oksidacijo organskih snovi, zato z njo merimo, koliko je voda onesnažena z biološko razgradljivimi in biološko nerazgradljivimi organskimi snovmi. KPK torej meri oboje, medtem ko s testom BPK merimo le onesnaženje z biološko razgradljivimi organskimi snovmi. Pravilno ga imenujemo BPK5, njegov rezultat pa predstavlja količino kisika, ki je v vzorcu bil porabljen za biološko razgradnjo organske snovi, ki poteka s pomočjo heterotrofnih mikroorganizmov.

Če je v vodi veliko organskih snovi, pomeni, daje v njej tudi veliko heterotrofnih mikroorganizmov, kar pomeni, da je v tem primeru povečana tudi poraba kisika. Prav zato nizke BPK vrednosti pomenijo boljšo kakovost vode.

Kaj to pomeni v praksi pa si poglejmo na primeru neonke.

Neonke so tipični predstavniki rib, ki izvirajo iz tako imenovanih črnih vod. Za te biotope je značilna zelo kisla, mehka in s tanini obarvana voda. Toda iz prakse vemo, da lahko te ribe nekaj časa tolerirajo tudi tršo vodo, saj izvirajo iz poplavnih območij, kjer se kemijska sestava vode spremeni vsaj dvakrat na leto. Izključno trda voda torej ne bi smela povzročati težave ribam kot so neonke. Kljub temu pa smo pri tem primeru spregledali zelo pomemben parameter in sicer BPK. V kisli in s tanini bogati vodi je BPK zelo nizek, saj v takšni vodi skoraj ni bakterij, saj jim kisla in mehka voda ne ustreza. Posledično ribe med procesom evolucije niso razvile imunskega sistema, ki bi proti tem bakterijam nudil ustrezno zaščito. Večina neonk v trdi vodi zato pogine zaradi odpovedi ledvic ali pa zaradi bolezni, ki so posledica heterotrofnih bakterij.

BIOLOŠKI PARAMETRI

Biološke parametre zelo težko merimo, kljub temu pa to ne pomeni, da jih lahko zanemarimo ali spregledamo. Gre za skupino organskih snovi ki lahko vplivajo na kemične parametre vode, ni pa nujno. Na primer če so v vodi prisotni tanini, bo to zaznal pH test, medtem ko rastlinske toksine z običajnimi testi ne zaznamo. Prav tako z osnovnimi testi ne moremo dokazati ali izmeriti osmoregulacijo, saj je le ta specifična značilnost vsake vrste in je posledica evolucije.

RASTLINSKI TOKSINI

Rastlinski toksini so zelo širok pojem, ki zajema zdravilne in strupene kemične spojine, ki jih oddajajo rastline. Načeloma se v vodi zelo dobro topijo, saj večina njih izvira iz tako imenovanih vodnih vakuol, ki jih najdemo v rastlinskih celicah. V akvarijskih pogojih nanje dajemo zelo malo vpliva, v naravi pa so ribe običajno izpostavljene pravemu koktejlu različnih toksinov, ki jih oddajajo posamezne rastlinske vrste. To je še posebej očitno pri ribah, ki izvirajo iz območij z gosto vegetacijo. V akvarijih pogosto opazimo, da dodatki nekaterih rastlinskih toksinov na ribe vplivajo zelo pozitivno, razlog za to pa se najbrž skriva ravno v dejstvu, da so tem spojinam izpostavljene tudi v naravi. Mnogi akvaristi zato svoje ribe razvajajo z zeliščnimi čaji ali posebno hrano, ki vsebuje različne koristne rastlinske toksine.

TANINI, ŠOTNE IN HUMINSKE KISLINE TER ČRESLOVINE

To so kompleksne organske snovi, ki jih izločajo oleseneli deli rastlin, nahajajo pa se predvsem v lesu. Njihovo prisotnost lahko zaznamo že s prostim očesom, saj vodo obarvajo v rumeno ali črno barvo. Od tod izvira tudi ime črna voda, kar nakazuje, da gre s tatini bogato vodo, ki je dom številnim tropskim ribam.

Načeloma so taninske, huminske in šotne kisline neškodljive, toda obstajajo živali, ki so nanje nadvse občutljive. Zanje je značilno, da izhajajo iz kristalno čistih vod, kjer rastlinskega materiala praktično ni. Toda kljub temu, da so tanini za mnoge ribe koristni, so lahko tudi nevarni, posebej takrat, ko z njimi pripravljamo vodovodno vodo. Mnogi akvaristi to počnejo v dobri veri, da bodo s to metodo vodo omehčali ter jo čimbolj prilagodili potrebam rib, pri tem pa zanemarijo vpliv težkih kovin. Težke kovine in razni ostanki škropiv pogosto zaidejo v našo pitno vodo, njihova koncentracija pa je tako majhna, da skoraj ne predstavlja nevarnosti niti za nas, niti za naše vodne prebivalce. Seveda to velja vse do takrat, dokler v igro ne vključimo tanine. Ti imajo to neprijetno lastnost, da nase aktivno vežejo različne snovi, med njimi tudi ostanke škropiv ter težke kovine. Tako vezane kemikalije in kovine pa nato stopajo v ribji organizem, kjer se koncentrirajo. Prav zato se priporoča, da vodo, ki je obogatena s tanini vedno pripravljamo v osmozni vodi ali pa vsaj v vodi, ki smo jo en dan filtrirali preko aktivnega oglja.

OSMOREGULACIJA

Osmoregulacija je proces, kjer organizmi nadzirajo koncentracijo raztopljenih mineralov v svojem telesu. Kopenske živali pijejo in urinirajo, pri tem z vodo in hrano dobivajo različne minerale, ki jih nato izločijo preko urina. Pri ribah ter drugih vodnih živalih pa ta proces poteka malo drugače. Živali minerale dobijo preko kože, hrane in škrg. O tem smo že govorili v članku ali ribe pijejo, ki ga najdete na tej povezavi:

Največji izziv osmoregulacije pa je, kako uravnati vsebnost mineralov v telesu takrat, ko okolje vsebuje manj mineralov kot organizem. S to težavo se dnevno srečujejo različne mehkovodne ribe. Po pravilih osmoregulacije bi se te živali morale razpočiti, saj je koncentracija mineralov v njihovem telesu bistveno višja od koncentracije mineralov v vodi. Kako torej lahko ribe živijo v vodi, ki je nekaj tisočkrat bolj revna z minerali? Odgovor leži v ribjih škrgah, ki niso samo dihalni organ, ampak prevzamejo velik del vlog, ki jih pri kopenskih živalih upravljajo ledvice. Pri tem imajo zelo pomembno vlogo kloridne celice v epiteliju škrg. Te z aktivnim transportom preko posebnih proteinskih kanalčkov s porabo energije koncentrirajo minerale iz vode, ki je z minerali zelo revna.

Seveda pa je na tem mestu potrebno poudariti, da osmoregulacija ni enaka pri vseh ribjih vrstah. Na primer primarne sladkovodne ribe kot so karacinidi, krapovci in somi zelo težko regulirajo pasivno prehajanje natrijevih ionov. Medtem ko sekundarne sladkovodne ribe, kot so ostrižniki lahko do določene mere vplivajo na osmoregulacijo in po potrebi ustavijo vdor natrijevih ionov v telo. Prav zato lahko pri nekaterih ribah tako imenovano slano kopel izkoriščamo kot zdravstveni poseg, pri drugih vrstah pa bo kopanje v slani vodi stanje le še poslabšalo.

NAMESTO ZAKLJUČKA

Ok, če ste prišli do sem, potem ste najbrž prebrali celoten članek, in zdaj se vam pojavlja veliko vprašanj.

Ali je za ribe, ki izhajajo iz mehkih vod boljša trda ali mehka voda?

Odgovor na to vprašanje ni tako enostaven, saj je v veliki meri odvisen od biologije posamezne vrste in seveda tudi od živali kot posameznika. Večkrat se je že zgodilo, da so biologi med ekspedicijami naleteli na živali, izven svojega naravnega okolja, v vodi, ki sploh ni podobna parametrom iz akvaristične literature. Ribe so očitno na parametre, kot je pH in trdota vode bistveno bolj prilagojene, kot jim predpisujemo. Prav zato si lahko brez težav privoščimo rahla odstopanja. Lep primer tega je čokoladni gurami (Sphaerichthys osphromenoides). Literatura navaja, da vrsta naseljuje šotna močvirja in gozdne potočke, ki so bogate s tanini. Vrsti naj bi ustrezala voda s pH vrednostjo od 4 do 6, toda vrsto pogosto najdemo tudi v habitatih s kristalno čisto vodo, kjer se ph vrednost dvigne vse do 7. V tem habitatu je veliko kisika ter veliko rastlin, medtem ko šotna močvirja rastlin skorajda nimajo, saj te ne uspevajo pri tako nizki pH vrednoti. Kako je mogoče, da ista vrsta v naravi naseljuje dva popolnoma različna habitata?

Odgovor je BPK vrednost!

Čokoladni gurami je tipična riba, ki je občutljiva na biološko onesnaženje vode ter na pomanjkanje kisika, prav zato ni nič čudnega, da v akvariju hitro zboli, saj so BPK vrednosti v akvarijih pogosto višje od tistih v naravi. Poenostavljeno je BPK vrednost mikrobiološka aktivnost pri kateri se porablja kisik, večja kot je mikrobiološka aktivnost, več bakterij je prisotnih in večja je poraba kisika. Najvišje BPK vrednosti najdemo v stoječih vodah, ki imajo višje pH vrednosti, najnižje BPK vrednosti pa najdemo v šotnih močvirjih, kjer je zaradi nizke pH vrednosti biološka razgradnja precej otežena. Torej, če med sabo primerjamo šotno močvirje in kristalno čisto reko, bomo ugotovili, da imata obe skupni parameter – izredno nizko BPK vrednost, kar nitkarju omogoča dokaj normalno življenje.

V akvariju lahko ta podatek uporabimo sebi v prid. In sicer tako, da vzdržujemo akvarijske pogoje v idealni pH vrednosti, ali pa se odločimo za višje pH vrednosti in pri tem izvajamo redne ter obilne menjave vode. V primeru čokoladnega nitkarja veljata obe metodi, kljub temu pa moramo paziti, da pH vrednost trde vode ne preseže vrednosti 7. Ta metoda velja za večino rib, ki jim ustreza mehka in kisla voda. Toda preden se tega podatka razveselite, vam moram povedati, da voda v Sloveniji običajno presega pH vrednost 7, to je podatek, ki ga vsekakor moramo upoštevati, sploh če želimo, da bodo naše živali živele dlje časa.

BOLJE JE, DA AKVARIJ IN PARAMETRE PRILAGODIMO POTREBAM RIB!

Ne glede na to, kaj lahko ribe prenesejo, pa je vseeno bolje, da jih gojimo znotraj njihovih idealnih parametrov. Pri tem čimbolj posnemamo njihovo naravno okolje ter upoštevamo specifične vzorce obnašanja. To bo od nas zahtevalo nekaj časa in raziskovanja, toda ves trud bo poplačan, ko se bomo zazrli v akvarij.

Tako imenovani naravni akvariji, kjer na prvo mesto dajemo potrebe rib imajo določeno čarovnijo, ki jo razumemo šele takrat, ko takšen akvarij opazujemo v živo. Zato, kar se le da posnemajte naravne parametre.