Karnivori so prehranski specialisti, specializirani in opremljeni za lov. Zanje je značilen ustni aparat, ki je prilagojen grabljenju, trganju ter požiranju plena. Želodec je velik in raztegljiv. Nekateri mesojedi lahko zgrabijo in pojedo plen, ki je tako velik, kot so sami. Prebava pri teh vrstah poteka hitreje, njen glavni cilj je, da meso ne gnije v črevesju. Zato je črevo ravno in kratko, mikrobiološke prebave praktično ni, vso delo prebave opravi želodec in njegovi prebavni encimi.

Mesojede ribe glede na primarni plen razvrstimo v tri velike skupine.

Insektovori – Ribe, ki se prehranjujejo z žuželkami in njihovimi ličinkami. Zanje so značilne velike oči ter odličen vid. Vidijo v barvah in dobro zaznavajo gibanje v vodi ter izven nje. Posebej oblikovane zenice odbijajo svetlobo tako, da ribe ločijo oblike tudi nad gladino. So odlični skakalci in se za svojim plenom oprezajo ter ga lovijo tudi nad gladino. Čeljusti so opremljene z majhnimi zobmi, gobci so običajno široki, ali pa so opremljeni za brizganje vode. Najbolj znani predstavniki so strelci (Toxotes sp.), Metuljarice (Pantodon sp.), Betta macrostoma in arovana (Osteoglossum sp.) V to skupino spadajo tudi manjše vrste mesojedih rib, ki se prehranjujejo z vodnimi ličinkami žuželk, postranicami, kozicami in planktonom. Na primer svetlikavci, neonke in ščukice.

Moluskovori – Ribe, ki se prehranjujejo z mehkužci, kot so polži, školjke, lignji in hobotnice. Za njih so značilne preobražene čeljusti ali zobje, ki so primerni za drobljenje trdih lupin in oklepov. Pri morskih ribah v to skupino prištevamo tudi ribe, ki se hranijo s koralami in morskimi ježki. Najbolj znani predstavniki iz te skupine so napihovalke (Tetraodontidae) in činklje (Cobitidae).

Piskovori – Ribe, ki jedo druge ribe, so najbolj znani predstavniki mesojedih rib. Za njih so značilne močne čeljusti, ki so opremljene z močnimi zobmi. Nekatere ribe imajo namesto velikih zob močne in raztegljive gobce, s katerimi plen dobesedno posesajo. Najbolj znani predstavniki so ameriška listarica (Monocirrhus polyacanthus), gari (Lepisosteidae) in arapaima (Arapaima).

Mesojedim ribam, moramo obroke prilagoditi njihovim potrebam. Piskovornim ribam ponudimo ribje meso ali žive ribe, insektovorom pa ponudimo različne žuželke in ličinke. Ribe, ki se hranijo z mehkužci nujno potrebujejo tudi žive polže ter kozice. Hranjenje mesojedov ni enostavno, saj je uravnotežene obroke zelo težko sestaviti. V naravi plenilci jedo rastlinojede, ki imajo običajno polna prebavila alg ter drugih rastlin. Na ta način mesojede živali dobijo beljakovine rastlinskega izvora ter esencialne aminokisline iz alg. V ujetništvu je to zelo težko simulirati, zato plenilci pogosto poginejo preden dosežejo željeno starost in velikost. Akvaristi večje ribe običajno hranijo kar z ribjimi fileji, školjkami in lignji. Načeloma je to izvedljivo, pod pogojem, da smo seznanjeni s vplivi encima tiaminaza, ki ga vsebuje nekatero ribje meso in morski sadeži. Tiaminaza ni prisotna v vseh organizmih, lahko pa nam povzroči veliko preglavic.

Če želite o tem tihem morilcu izvedeti več, vam v branje priporočam članek: Tiaminaza.

V nadaljevanju pa si poglejmo, posamezne značilnosti organizmov in živil, ki jih uporabljamo za krmo karnivorov.

ŠKOLJKE, RAKI, LIGNJI, HOBOTNICE IN KOZICE

Vodni nevretenčarji oziroma morski sadeži so glavni vir živalskih beljakovin za večje mesojede ribe. Njihovo meso vsebuje veliko esencialnih maščobnih kislin, vitamina C ter cinka. Posušene in mlete nevretenčarje najdemo tudi v komercialnih hranah. Na deklaracijah se skrivajo pod imenom mehkužci in raki, moka iz krila ali kalanusova moka. Takšne moke so različnih kakovosti, njihova vsebnost hranilnih snovi je odvisna od tega, ali so narejene iz ostankov ali celih živali. Pri tem nam pomaga vsebnosti pepela (mineralnih snovi), ki je navedena na deklaraciji hrane. V primeru, da hrana vsebuje več kot 9% surovega pepela, smo lahko prepričani, da je moka bila narejena samo iz ostankov lupin. Prav zato je pametno, da tudi vsejedim ribam vsaj občasno ponudimo morske sadeže, pri tem upoštevamo, da lahko nekateri organizmi vsebujejo encim tiaminazo, zato jih je potrebno toplotno obdelati! Med rake spadajo tudi postranice, izopodi (mokrice), vodne bolhe in kiklopi, ki jih pogosto gojimo kot živo hrano.

Kozice

Poznamo sladkovodne in morske kozice, sladkovodne gojimo v manjših akvarijih, morske pa kupimo v ribarnicah ali v trgovinah z živili. Zelo pomembno je, da ne kupimo zamrznjenih kozic. Najkakovostnejše meso se nahaja v repu, sveže kozice se prodajajo z glavo in nogami, zato jih moramo očisti. To naredimo tako, da najprej z ostrim nožem odrežemo glavo, nato pa primemo rep kozice in s prsti ločimo meso od oklepa. Meso narežemo na majhne koščke, ki so dovolj veliki da jih ribe lahko pojedo. Zelo koristno je, da si zapolnimo latinsko ime organizma, ki smo ga kupili, tako lahko preverimo ali ta vsebuje encim tiaminazo ali ne. Kadar hranimo napihovalke in večje ribe, kozic ne oluščimo, saj oklepi kozic vsebujejo zelo dober antioksidant astaxanthin. Za manjše ribe oklepe lahko posušimo in zdrobimo v možnarju, ter jih dodamo hrani. Če vrsta vsebuje encim tiaminaza, jih moramo nujno prekuhati!

Školjke

Školjke in polži so dobra hrana za ribe, toda z njimi moramo pravilno ravnati. Pri nakupu je zelo pomemben izvor, ker so naravni filtri morja. To pomeni, da se lahko v njih kopičijo tudi nezaželene snovi, kot so strupi ki se pojavljajo pri cvetenju cianobakerij in težke kovine. Tiaminaza je pri školjkah zelo slabo raziskana, zato jih moramo pred uporabo vedno prekuhati. V ribarnicah je najpogosteje na prodaj črna klapavica (Mytilus galloprovincialis). Zamrznjene odtalimo v hladilniku, nato jih speremo pod tekočo vodo in jih v vodi brez soli kuhamo približno 10 do 15 minut. Ko se ohladijo jih narežemo na majhne koščke in ponudimo ribam. Školjke ki se med kuhanjem niso odprle ni potrebno metati proč, običajno je to znak, da niso bile izpostavljene dovolj visoki temperaturi.

Hobotnice in lignji

Spadajo v deblo mehkužcev, v naravi jih lahko lovijo le morske ribe, zato jih sladkovodnim ribam hranimo zmerno. V industrijsko pripravljenih hranah jih najdemo zelo redko, običajno jih proizvajalci dodajajo v krmne mešanice, ki so namenjene pravim mesojedim ribam. Za potrebe akvaristike, lahko kupimo že narezane in zamrznjene leteče pacifiške lignje (Todarodes pacificus), ki ne vsebujejo tiaminaze. Primerni so le za prave mesojede sladkovodne ali morske ribe. Pri rezanju mesa moramo biti previdni, saj je zelo čvrsto. Suha snov vsebuje 74% beljakovin, 11% maščob in 15% ogljikovih hidratov.

Ribe

O pomenu ribjega mesa v prehrani akvarijskih rib, bi lahko debatirali v čisto samostojni temi. Mesojede vrste ga svoji prehrani potrebujejo, le če spadajo v skupino prehranskih specialistov imenovano piskovori. Če pogledamo, s čim se ribe prehranjujejo v naravi, bomo opazili, da je na njihovem jedilniku zelo malo ribjega mesa. Kljub temu še večina proizvajalcev ribjih hran kot glavni vir beljakovin pogosto uporablja ribjo moko. Ta ni enake kakovosti kot meso, saj je običajno narejena iz klavnih odpadkov ribje industrije, kot so kosti, kože, glave in kri. Ribja moka zadosti potrebe malih mesojedih vrst in pogosto presega potrebe vsejedih in rastlinojedih rib. Pri pravih piskovorih pa se srečujemo s pomanjkanjem hranljivih snovi, zato je dodatek svežih rib nujen. V tem primeru smo v veliki prednosti, če ribji file kupimo v trgovini, saj lahko izbiramo kose mesa, ki so neoporečni ter namenjeni prehrani ljudi. Toda bolj pomembno vprašanje je, s katerimi ribami lahko hranimo akvarijske ribe. Pri izbiri mesa moramo upoštevati predvsem dve stvari. Prva je izvor ribe, ki nam pove ali je bila riba ulovljena ali gojena. S temi podatki lahko sklepamo o kakovosti mesa ter ocenimo tveganje za možnost okužb. Druga pa je vsebnost tiaminaze.

Gojene ribe

Pri gojenih ribah je največja problematika njihova prehrana ter naseljenost na kubični meter vode. Pri čemer so posebej problematične ribe kot so panga ter tilapija, te so gojene po Azijskih standardih. Običajno so hranjene z ribjo hrano slabše kakovosti, poleg tega pa je voda v kateri živijo polna ostankov antibiotikov. Raziskave na gojenih lososih potrjujejo, da so gojeni lososi najslabša možna izbira ribjega mesa, saj poleg velike koncentracije konzervansov ter antibiotikov vsebujejo tudi neprimerno razmerje med omega 3 in omega 6 maščobnimi kislinami. Takšno razmerje je posledica neprimerne prehrane, saj so ribe krmljene s hrano na osnovi koruze. V naravi lososi pojedo veliko rakov in krila, ki je bogat z omega 3 maščobnimi kislinami. Zaradi prehrane ima značilno barvo mesa. V ujetništvu te možnosti nimajo, zato je njihova maščobno kislinska sestava drugačna, meso pa je obarvano z umetnimi barvili ki so v hrani. Gojitelj lahko celo izbira barvno lestvico mesa, ki ga želi doseči pri svojih ribah. Čeprav so gojene ribe iz vidika ohranjanja narave boljša izbira, moramo biti pri njihovem nakupu izredno pazljivi. Kupimo le gojene ribe za katere vemo s kakšno krmo so hranjene in v kakšnih pogojih živijo. V Sloveniji imamo kar nekaj dobrih ribogojnic, kjer gojijo kakovostne potočne postrvi. Pri hranjenju s svežim ribjim mesom veliko nevarnost predstavlja možnost prenosa okužb, zato je priporočljivo, da meso prekuhamo.

Ulovljene ribe

Največji problem je prekomerni ribolov, ki je na določenih območjih dobesedno zdesetkal celotno ribjo populacijo. Nekatere vrste rib so zato postale kritično ogrožene ali na robu izumrtja. Tipični primer tega pojava so tuni. Na IUCN rdeči listi je razvrščenih osem vrst tunov, sedem jih je kritično ogroženih ali pa bodo to kmalu postali. Vse vrste so gospodarsko pomembne ribe, kot je na primer rumenoplavuti tun (Thunnus albacares), zato se veliko držav s popolno prepovedjo ribolova ne strinja. Težavo so delno rešili tako, da se ribe ki so lažje od 10 kg ne sme loviti, toda nadzor se težko izvaja. Glede na to, da obstajajo tudi drugi viri ribjega mesa je etično da razmislimo o alternativi in se mesu ogroženih rib kot so tuni, morski psi in mečarice odpovemo. Veliko bolj primerno je, da posežemo po manjših ribah, ki so tudi cenovno bolj ugodne, hkrati pa vsebujejo manj težkih kovin, saj zasedajo začetno mesto prehranjevalne verige. Morske ribe predstavljajo manjše tveganje za okužbe pri sladkovodnih ribah, kljub temu se priporoča, da meso prekuhamo.

Primerno ribje meso

Načeloma je za prehrano akvarijskih rib dovolj kakovostno vsako meso ki je namenjeno za prehrano ljudi. Predvsem sta zelo priljubljena mesa tuna in losos. Sama raje posegam po mesu neogroženih ter ulovljenih rib, kot so trske (Boreogadus saida), Aljaški polak (Theragra chalcogramma) in sardele (Sardina pilchardus). Sardele so cenovno dostopne ter na omega 3 maščobnih kislinah zelo bogate ribe. Ker se prehranjujejo pretežno s planktonom in algami imajo nizko vsebnost težkih kovin v primerjavi z ostalimi večjimi plenilskimi ribami. Iz očiščenih rib ni potrebno odstranjevati kosti, saj so te mehke in zato ne predstavljajo nevarnost za večje ribe. Kadar z njimi hranimo manjše ribe pa jim odstranimo glavo ter hrbtenico. Pri vsejedih vrstah naj meso rib ne presega več kot 12 % obroka na mesec. Rastlinojedim ribam ga ne ponujamo. Pri velikih mesojedih vrstah je obrok lahko v celoti sestavljen iz celih rib ali koščkov ribjega mesa. Zamrznjene ribe predstavljajo manjše tveganje za prenos okužb, kljub temu pa se moramo zavedati, da nekatere vrste mikroorganizmov temperature pod ničlo preživijo v obliki spor, zato se priporoča, da meso prekuhamo.

Žive ribe

Nekateri piskovori uživajo le žive ribe, takšne živali akvaristom predstavljajo poseben izziv, saj potrebujejo redni vir kakovostnih živih rib. Najpogosteje se za ta namen gojijo gupiji, ki pa dolgoročno niso posrečena izbira, saj vsebujejo minimalne količine tiaminaze in so prenašalci različnih bolezni in parazitov. Bolje se obnesejo neonke ter različne druge vrste manjših teter, je pa res, da so te ribe dosti dražje od živorodk. Za hranjenje nikoli ne uporabljamo živih krapovcev, kot so babuške, zate ribe in činklje, saj so znani po visoki vsebnosti tiaminaze. Ribe, ki jih gojimo za živo hrano morajo biti zdrave in ne smejo biti prenašalci bolezni. Hranimo jih kakovostno, z najboljšimi hranami, algami ter vitaminskimi dodatki, od njihove prehrane je odvisno zdravje ribe, ki jih uživa.

Živa hrana

Žuželke in ličinke so dober vir beljakovin in vitamina E, z njimi lahko pokrijemo skoraj celotno potrebo beljakovin pri mesojedih vrstah ter 100% zadovoljimo potrebo po beljakovinah pri vsejedih vrstah. Kot živo hrano gojimo različne vrste žuželk in njihove ličinke. Pogosto so to črički, ščurki, mokarji, voščene vešče, ščetinorepke, kobilice in podobni organizmi. Več o njih si lahko preberete v temi o živi hrani, kjer boste našli tudi navodila za gojenje.

Živa hrana

Uporabimo lahko žive, liofilizirane ali zamrznjene organizme. Poznamo žuželke, katerih razvojni krog je vezan na vodo, te imajo ribe še posebej rade, saj je to njihov naravni vir hrane. Takšne so ličinke komarjev, muhe enodnevnice, kačjih pastirjev itd. Velikost žuželke moramo vedno prilagoditi velikosti ribe, nekatere imajo močan obrambni sistem, ki lahko poškoduje plenilca, zato moramo pri hranjenju s takšnimi vrstami upoštevati navodila. Žuželke, katerih razvojni krog ni vezan na vodo predstavljajo minimalno tveganje za okužbe, zato so še posebej priljubljene, mnoge lahko gojimo doma v manjših posodah. Vsebujejo veliko hitina, kar pozitivno vpliva na razvoj kosti. Zaradi specifične kemijske sestave ter razmerja med hranilnimi snovmi, vplivajo na stimulacijo drsti. Nujno jih moramo vključiti v prehrano bojnih ribic, arovan, strelcev in metuljaric.

DEŽEVNIKI IN DRUGI KOLOBARNIKI

Kolobarniki so deblo nevretenčarjev, njihova značilnost je na kolobarje členjeno valjasto telo, ki spominja na črve. So odličen vir beljakovin ter esencialnih maščobnih kislin. Rade jih imajo vse ribe, tudi rastlinojedi. Akvaristi se s kolobarniki najpogosteje srečamo takrat, ko posežemo po enhitrejah, tubifeksih in deževnikih. Deževnike pred hranjenjem naberemo v čisto posodo, kjer jih pustimo, da se iztrebijo. Po želji lahko v posodo damo malo spiruline v prahu ter česna in počakajmo, da to mešanico pojejo. Z lahkoto jih lahko gojimo doma v večjih posodah. Za manjše ribe jih razrežemo z ostrim nožem. Zelo veseli jih bodo oklepni somiči (Corydoras) ter mesojedi zobati krapovci. Za manjše ribe in mladice večjih rib, se priporoča gojenje manjših kolobarnikov kot so enhitreje. Tubifekse lahko uporabimo le v primeru, da poznamo njihov izvor in jih nalovimo v potoku, kjer ni rib ter klavnih odpadkov.

Hrana, ki je namenjena mesojedim ribam, je načeloma uporabna tudi za vsejede vrste, a z njeno količino ne smemo pretiravati. Rastlinojedim vrstam jo ponudimo le enkrat na leto v majhni količini. Če je le mogoče mesojedim ribam nikoli ne ponujamo mesa sesalcev ter ptic, saj tudi v naravi takšen plen redko dobijo. Predvsem lastniki piranh, oskarjev in arovan svojim ribam radi postrežejo s piščančjim mesom. Ribe ga obožujejo, a s takšnim početjem na dolgi rok škodimo njihovemu zdravju ter vitalnosti. Tudi drobovina sesalcev in ptic, na primer jetra in srca nimajo prostora na jedilniku rib.

Nadaljevanje: RIBJA HRANA 7 - DOMAČA ALI INDUSTRIJSKO PREDELANA HRANA, TO JE VPRAŠANJE