Akvarijski filtri se pojavljajo v zelo različnih oblikah, od tistih preprostih, ki jih poganja zračna črpalka, pa vse do zelo modernih zunanjih filtrov, ki so povezani s pametnimi telefoni. Z leti so postali bolj moderni, kljub tehnologiji pa njihova funkcija ostaja enaka. Iz vode izločajo strupene snovi, ki bi utegnile škodovati akvarijskim organizmom in poskrbijo za dotok kisika. Kadar govorimo o filtraciji akvarijske vode, se vedno pogovarjamo o biološki, mehanski in kemični filtraciji, pri tem pa nam pomagajo različni filtrirni materiali, ki so namenjeni posameznemu načinu filtriranja.
Ko govorimo o filtraciji akvarijske vode, najprej pomislimo na strupene dušikove spojine, ki nastanejo pri organski razgradnji beljakovin. Temu delu filtracije pravimo biološka filtracija. Saj amonij, amonijak, nitrite in nitrate, ki nastajajo med procesom gnitja organskih snovi, nevtralizirajo posebne bakterije, ki se naselijo v bioloških filtrirnih materialih. To poglavje je močno povezano z vzpostavitvijo dušikovega cikla, zato vsem, ki se prvič podajate v svet akvaristike svetujem, da si preberete tudi ta članek o dušikovem ciklu, ki ga najdete na tej povezavi.
Akvarijski filtri so se prvič pojavili okoli leta 1841, toda takrat še niso dobro poznali delovanje in namen filtracije, črpalke so bile namenjene le dekoraciji in so običajno izgledale kot fontane ali vodometi. Prvi biološko učinkoviti filter pa je bil opisan leta 1950. Šlo je za preprost talni filter, ki je za filtrirni material izkoriščal kar akvarijski pesek. Takšen način filtracije je zelo učinkovit, toda danes ga uporabljamo zelo redko, opazimo ga le še v majhnih akvarijih brez rastlin.
Osnovni princip delovanja filtra je, da voda teče preko filtrirnega materiala, ki ga z drugo besedo imenujemo filtrirni mediji. Za akvaristični namen pogosto uporabljamo različne gobe ter razne porozne materiale, kot so žgana glina, sintrano steklo, pesek, keramika in plastika. V naravi to funkcijo upravlja pesek različnih granulacij. Zato še danes v redkih primerih uporabljamo peščeni filter, ki je posnetek naravne filtracije.
Voda mora teči preko filtrirnega materiala, saj tako prenaša kisik in hranila do bakterij, ki se naselijo na mediju. Pretok vode dosežemo s črpalko, ki jo namestimo pred ali za filtrirnim materialom. Vitalne dele črpalke pa vedno zaščitimo s filtrirno gobo.
Modeli filtrov so zelo različni in variirajo od proizvajalca do proizvajalca, zato je zelo težko narediti popoln seznam, ki bi pokril vse vrste ter načine filtracije. Eden iz med sistemov razvrščanja je poimenovanje po tipu črpalke s pomočjo katere črpamo vodo. Na primer potopna ali zračna črpalka. Drugo poimenovanje pa je po kraju, kjer se ta filter nahaja, na primer notranji, viseči ali zunanji filter. Takšna klasifikacija je zelo nepraktična, saj obstajajo tudi kombinirani sistemi. Najpogosteje pa se v akvaristiki srečamo s filtri, ki jih bom opisala v nadaljevanju.
Zračne črpalke, namenjene potrebam akvaristike običajno poganjajo elektromotorji, ki krčijo in sproščajo membrano, to sproži vibriranje, ki ustvarja podtlak in nadtlak. Ta proces pa potiska zrak po cevi naprej. Običajno so »kompresorčki« dobro zaliti in jih v primeru okvare ni mogoče razstaviti, kar predstavlja veliko težavo pri okvari membrane. Povprečna življenjska doba le te je eno leto, zato, če je le mogoče posežemo po črpalki, ki omogoča menjavo tega vitalnega dela. Zrak v akvarij dovajamo preko tanke cevi na koncu katerih namestimo posebne razpršilne kamne.
Akvaristi jih običajno uporabljamo za dovajanje zraka, mešanje vode ali kot dekoracijo. Malokdo pa ve, da iz njih lahko naredimo učinkovite filtre, ki so primerni za akvarije do 100 litrov. Delujejo po principu izpodrivanja zraka, pri tem pa izkoriščajo fizikalno lastnost vode, da zapolni vmesni prostor. Zrak v akvarij dovajamo po tanki cevi, ki jo vstavimo v malo debelejšo trdo plastično cev. Znotraj cevi nastane podtlak, kar omogoči vsesavanje vode, zračni mehurčki pa nato vodi pomagajo, da se dvigne do površja, kar ustvari pretok in kroženje vode. Na trgu obstaja veliko različic filtrov, ki jih poganjajo zračne črpalke. Ker pa je princip delovanja zelo preprost, ga lahko izdelamo tudi sami iz plastenk, filtrirnih gob ali posodic za hrano.
Poleg omenjenega pa obstajajo tudi bolj preprosti načini filtracije, z zračno črpalko. Pri tem sploh ne potrebujemo trše cevi, ampak le posodo ali plastenko s pokrovom. Zelo dobre filtre te vrste lahko naredimo iz praznih posodic v katerih je bila ribja hrana. Vse kar moramo narediti je to, da v to posodico zvrtamo nekaj lukenj.
Takšni filtri so primerni za akvarije manjših volumnov in organizme, ki ne obremenjujejo vode. Idealni so za mladice, majhne ribe, kozice in polže. Odlično se obnesejo kot pomožni filtri ter filtri v karantenskih ali gojitvenih akvarijih. Njihova učinkovitost je odvisna od količine ter kakovosti filtrirnega medija. Nudijo odlično biološko filtracijo in malo slabšo mehansko filtracijo. Njihova slabost je kratka življenjska doba, ki pa je odvisna od kakovosti membrane ter črpalke. Življenjsko dobo povečamo, če redno menjujemo membrano, zato je zelo pomembno, da pri nakupu izbiramo med črpalkami, ki omogočajo menjave membran. Prednost je zelo nizka poraba energije, edini morebitni stroški, ki nastanejo so menjave membran ter menjave prezračevalnih kamnov. Nekatere vrste zračnih črpalk so lahko zelo glasne, zato ta vrsta filtracije ni najbolj posrečena izbira v spalnih prostorih.
Talni filter je prvi način akvarijske filtracije, deluje s pomočjo potopne ali zračne črpalke, kot filtrirni medij pa izkorišča akvarijski pesek. Je biološko zelo učinkovit ter zelo naraven princip filtracije. Primeren je za akvarijske sisteme do 60 litrov, ter organizme, ki ne potrebujejo veliko rastlin in drobnega peska. Zaželeno je, da uporabimo pesek dveh različnih granulacij, bolj grobi pesek ali glinopor naj bo spodaj. Med čiščenjem pa pazimo, da peskov ne premešamo.
Talni filter zaradi ogromne površine nudi odlično biološko filtracijo in sprejemljivo mehansko filtracijo. Odsvetuje se v akvarijih, ki so večji od 60 litrov in v sistemih z drobnim peskom ali akvarijskimi rastlinami. Z malo spretnosti ga lahko izdelamo sami. Njihova slabost je, da se dokaj hitro zapacajo, če ga želimo očistiti pa moramo podreti celoten akvarij. Prav zaradi nepraktičnosti se ta način filtriranja danes uporablja zelo redko.
To je način filtracije s katerim se sreča vsak začetnik, saj je majhen notranji filter pogosto vključen v akvarijski komplet. Deluje s pomočjo potopne črpalke, ki je nameščena pred ali za filtrirnim medijem. Potopne črpalke delujejo s pomočjo elektromotorja, ki je sestavljen iz statorja in magnetnega rotorja. Na koncu osi rotorja so nameščene plastične lopatice, ki zaradi vrtenja potiskajo vodo naprej.
Notranji filter je posoda, ki je napolnjena s filtrirnim materialom, Posoda ima reže, črpalka pa je nameščena pred ali za filtrirnimi mediji. Posode so običajno valjaste ali oglate oblike. Oblike in velikosti variirajo od proizvajalca do proizvajalca. Z malo spretnosti lahko preprost in učinkovit notranji filter naredimo iz plastenke. Učinkovitost notranjih filtrov je odvisna od filtrirnih medijev.
V osnovi so notranji filtri zelo majhni in nudijo zelo slabo biološko filtracijo, ki pa jo nadomesti odlična mehanska filtracija. Biološko funkcijo filtriranja izboljšamo z izbiro drugačnih filtrirnih materialov, a se moramo zavedati, da s tem poslabšamo mehansko filtracijo. Na primer, če gobe zamenjamo s keramiko, izboljšamo biološko učinkovitost filtra, toda ker v filtru ni več gob, se močno poslabša mehanska filtracija. Notranji filtri se najbolje obnesejo v paru ali kot pomožni filtri. To pomeni, da en filter uporabljamo za mehansko filtracijo, drugega pa za biološko.
Je zelo star in učinkovit način biološke ter mehanske filtracije. Prekatni filter mora imeti vsaj dva prekata. Največkrat pa uporabljamo filtre s tremi prekati. Nekaj časa so bili zelo moderni in pogosti filtri s sedmimi prekati, a se niso dolgo obdržali, saj večina akvarijskim sistemom zadostujejo trije. Običajno nam takšen filter izdelajo po naročilu, ob nakupu akvarijev, ki jih izdelajo po meri. Lahko pa si ga izdelamo tudi sami. Delujejo s pomočjo potopne črpalke, ki je nameščena za filtrirnimi mediji, ki so razvrščeni po prekatih. Primerni so za vse velikosti akvarijev, tudi tiste z največjimi volumni, nudijo optimalno biološko ter mehansko filtracijo. Zelo dobro se obnesejo v kombinaciji z rastlinskimi, žlebastimi in notranjimi filtri. Njihova edina slabost je, da zavzamejo veliko prostora v akvariju.
Hamburg je zelo preprost in cenovno najcenejši filtrirni sistem. Deluje s pomočjo filtrirne gobe in potopne ali zračne črpalke. Akvarijska goba predstavlja ogromno površino, ki omogoča učinkovito biološko ter mehansko filtracijo. Možne so kombinacije med sistemi, brez težav ga lahko kombiniramo z notranjim ali zunanjim filtrom, z malo iznajdljivosti pa ga lahko spremenimo v prekatni notranji filter. Zelo dobro se obnese tudi v kombinaciji z rastlinami. Primeren je za gojitvene akvarije ter gojenje rib, ki kot hrano izkoriščajo plankton.
Zunanji filtri so filtrirni sistemi, ki vodo filtrirajo izven akvarija. Tako v akvariju pridobimo več prostora. Gre za moderen način filtracije, takšni filtri pa so na voljo v specializiranih akvarističnih trgovinah. Klasični zunanji filter je sestavljen iz glave v kateri je tesnilo, ventil in vodna črpalka. Kanister filtra je izdelan iz močne in trde plastike. Oblika ter način filtracije pa variirata od modela do modela ter od proizvajalca do proizvajalca. Vsem pa je skupno, da se voda s pomočjo prostega pada prečrpava v kanister preko filtrirnega materiala, potopna črpalka pa vodo iz kanistra črpa nazaj v akvarij.
Med akvaristi so zelo priljubljeni, saj jih odlikuje preprosta uporaba ter velik volumen v katerem je prostor za veliko filtrirnega materiala. Njihova slabost je cena, poleg tega pa so zelo neučinkoviti in neuporabni za akvarije z manjšimi volumni. Prav tako niso primerni za akvarije z večjimi volumni. Najbolje se obnesejo v sistemih s prostornino od 60 do 500 litrov. Nudijo odlično biološko ter mehansko filtracijo, modeli, ki imajo vgrajen predfilter pa iz vode odstranijo tudi najmanjše delce, in tako poskrbijo za kristalno čisto vodo. Učinkovitost in tihost je odvisna od proizvajalca in modela. Njihova slaba lastnost je občasna glasnost in možnost izliva. Seveda slabe lastnosti močno izničijo redno vzdrževanje ter izbira kakovostnih materialov. Pri sestavljanju in razstavljanju komponent moramo biti pozorni, saj najmanjše ne prileganje lahko povzroči izliv vode. Kombinacije med sistemi so možne, čeprav običajno po tem ni potrebe. Če je v vodi prisotnih veliko malih delcev, si pomagamo s pomožnim notranjim filtrom. Ali pa na vhod v filter namestimo gobico, ki bo služila kot predfilter. Nekateri moderni modeli nudijo opcijo nadzora preko mobilnih telefonov in celo opcijo samodejnega čiščenja rotorja.
S tem načinom filtracije se običajno srečamo pri zelo velikih akvarijih ter sistemih z morsko vodo. V osnovi gre za velik prekatni filter, ki ga postavimo pod akvarij. Vodo iz akvarija črpamo s pomočjo prostega pada, nazaj v akvarij pa jo potiska močna potopna črpalka. Prosti pad ustvarimo s pomočjo cevi, ki so obešene na rob akvarija ali preko luknje, ki je zavrtana v dno ali stranico akvarija.
Nudijo odlično biološko in mehansko filtracijo. Čeprav so zelo učinkoviti, pa se nekateri akvaristi poleg njih počutijo nelagodno, običajno je za to kriva luknja v steklu, ki omogoča prosti pad vode. Pravilno zasnovan in izdelan sump ne predstavlja nevarnosti. Pri izdelavi moramo upoštevati, da vhod v filter ni nižji od maksimalnega volumna sumpa. To nas bo ščitilo v primeru izpada električne energije ali okvari črpalke. Če izdelave takšnih filtrov nismo vešči za pomoč prosimo izkušenega akvarista.
Takšno ime je dobil zato, ker po obliki spominja na žleb. Žleb s posebnimi nosilci namestimo nad akvarij pravokotno ali pod kotom 45°. V primeru, da je ta nad akvarij postavljen pravokotno, na dno izvrtamo luknje. V tem primeru bo voda kapljala pravokotno na gladino. Kadar pa je žleb nameščen pod kotom, pa iztok vode uredimo na najnižji točki. Žleb pregradimo s prekati in ga napolnimo z različnimi filtrirnimi materiali. Vodo iz akvarija v žleb črpa vodna črpalka, iztok iz žleba pa se zgodi zaradi prostega pada. Ta sistem filtriranja se zadnje čase v akvaristiki pojavlja zelo redko, ponovno pa ga obujajo sistemi akvaponike, saj se odlično obnese v kombinaciji z rastlinami. Nudi odlično biološko in mehansko filtracijo, slabost tega načina filtriranja pa je, da nad akvarijem zavzame veliko prostora. Idealen je za sisteme pri katerih želimo nad vodo gojiti kopenske rastline ali zelenjavo.
Je dokaj nov način filtracije, ki je namenjen manjšim akvarijem. Gre za nekakšno kombinacijo zunanjega prekatnega in žlebastega filtra. Ime viseči filter se je prijelo zato, ker je posoda s filtrirnim materialom nameščena na rob akvarija. Potopna črpalka črpa vodo iz akvarija v posodo, ta pa nato iz posode teče nazaj v akvarij s pomočjo prostega pada. Filtracija dokaj učinkovita. Odlikuje ga lep vizualni izgled, saj daje vtis majhnega slapa.
Rastlinski filtri so najbolj naraven ter učinkovit sistem filtracije. Primerni so za vse tipe in velikosti akvarijev. Običajno se uporabljajo pri gradnji okrasnih ribnikov v akvariju pa ga zasledimo zelo redko. Primeren je za odprte tipe akvarijev in se odlično obnese v kombinaciji s prekatnimi notranjimi ali žlebastimi filtri. Pri rastlinskih filtrih je pomembno, da izberemo hitrorastoče rastline in rastline z drobnimi koreninami na katere se primejo prosto plavajoči delci. Tak filter nudi odlično biološko in mehansko filtracijo.
Kombinacije filtrirnih sistemov uporabljamo takrat, ko želimo zagotoviti optimalno filtracijo. Veliko akvaristov v svojih akvarijih uporablja dva filtra ali dve pretočni črpalki. Razlog je zelo preprost. V primeru okvare bo en filter ali črpalka še vedno deloval, zato sistem ne bo trpel večjih negativnih posledic. Včasih akvaristi filtrirne sisteme med sabo kombinirajo zato, ker želijo povečati biološko ali mehansko filtracijo. Mehansko filtracijo največkrat izboljšamo s pomočjo uporabe pred filtrov. Biološko pa s povečanjem površine, na kateri se razmnožijo koristne bakterije.
Filtrirni mediji ali filtrirni materiali so pogosto narejeni iz poroznih materialov, to pomeni, da v celoti ali pa delno prepuščajo vodo. Njihova funkcija pa je, da jo prečistijo. To naredijo biološko, mehansko ali kemično. V večini primerov za optimalno filtracijo zadostujejo le biološki in mehanski mediji včasih pa moramo akvaristi poseči tudi po specialnih filtrirnih materialih, ki nam pomagajo pri kemičnem čiščenju vode. Ob daljšem delovanju nekateri mehanski filtrirni materiali, čez čas in ob pravilni negi opravljajo tudi funkcijo biološke filtracije.
Biološki filtrirni materiali vodo čistijo s pomočjo koristnih bakterij, zato so običajno izdelani iz dokaj trdnih in poroznih materialov. Pomembno je, da imajo ti materiali veliko površino, saj ta omogoča, da se nanj naseli veliko različnih bakterijskih kultur. Prav zato so luknjičasti in porozni materiali veliko boljša izbira od gladkih. Med najbolj razširjene medije spadata keramika in sintrano steklo, oba materiala pa sta običajno oblikovana v krogle ali valje, saj le tako omogočimo največjo možno površino.
Sintranje je poseben način obdelave materialov, postopek poteka pri temperaturi pod tališčem materiala, z njim pa želimo povečati trdnost. Med postopkom moramo nadzirati tlak, temperaturo in dolžino segrevanja. Kot osnovni material uporabimo prah ali kristale, ki jih stisnemo v željeno obliko. V akvaristiki največkrat uporabljamo sintrano steklo, ki ga odlikuje poroznost ter lahka obdelava v različne oblike kot so votli valji in krogle. Spada med najboljše biološke filtrirne materiale, ima visoko poroznost in veliko površino, ki služi kot podlaga za razvoj bakterij. Najbolj kakovostno je grobo sintrano steklo, ki ga spoznamo po teksturi, ki je podobna pesku. Medij se prodaja pod različnimi imeni, običajno pa ga povezujemo z biološko filtracijo in odstranjevanjem dušikovih spojin. Cene tega materiala so lahko krepko navite in odvisne od proizvajalca.
Keramika in glina sta naravna materiala, ki sta narejena iz žgane ilovice. Žganje poteka pri temperaturi 1200°C, končni izdelek pa je porozen in netopen v vodi. Glavna razlika med keramiko in glino je v sestavi mineralov, ki se nahajajo v zemlji. Končni material je na videz zelo gladek toda zaradi poroznosti ima veliko površino na kateri se lahko naselijo koristne bakterije. Pred pojavom sintranega stekla so votli keramični valji – makaroni bili poznani kot najboljši biološki filtrirni material.
Ta material največkrat uporabimo pri gradnji zunanjih okrasnih ribnikov ali pri res velikih akvarijih. Odlikuje ga nizka cena in dobra poroznost. Pod trdo rjavo skorjo se skriva črna porozna sredica, ki nudi dom bakterijskim kulturam. Za izdelavo uporabljajo glinene peske in kamnine, kot so montmoriloniti. Pomembno je, da pesek vsebuje zelo majhne količine kremenov in drugih kristalov. Material se praži oziroma sežiga pri temperaturi 1200 °C v posebnih bobnastih pečeh. Da pridobimo specifično strukturo je potrebno tudi postopno hlajenje. Zelo dobre rezultate daje v akvaponičnih sistemih in rastlinskih filtrih, nekoliko slabše pa se obnese kot samostojen filtrirni material.
Ob pravilni uporabi je plastični medij lahko zelo dober biološki filtrirni material. Običajno je na prodaj v obliki žogic, valjev ali zvezdic, zelo pomembno pa je, da se med filtriranjem delci med sabo drgnejo, zato pazimo, da jih v filtrirne posode ne natrpamo preblizu skupaj. Najbolje se obnese v doma narejenih filtrih iz plastenk, ki jih poganjajo pretočne ali zračne črpalke.
Rečni prodniki in kremenov pesek so kot filtrirni medij uporabni le v velikih akvarijih in zunanjih ribnikih. Pri manjših akvarijih pa jih lahko uporabimo za izdelavo peščenega filtra. Rečno kamenje običajno ni porozno, kljub temu pa ima dovolj veliko površino, ki omogoča, da se na njej naselijo koristne bakterije. Glede na to, da obstajajo bolj učinkoviti filtrirni mediji, priporočam, da se uporabi rečnih prodnikov in peska izognete ali pa jih nadomestite s poroznim kamenjem.
Različne porozne kamnine, kot sta plovec in lava kamen nudijo odlično biološko filtracijo, ki se lahko primerja s keramiko ali žgano glino. Pri tem pa je bistvenega pomena cena, saj je kilogram lava kamenja cenejši kot kilogram keramike. Uporabljamo ga pri izdelavi velikih filtrov, zunanjih ribnikov ter akvaponičnih postavitvah. Odlično se obnese tudi v kombinaciji s talnim filtrom.
Mehanski filtrirni materiali služijo odstranjevanju vidne umazanije. Običajno jih namestimo pred vhodom v filtre in pred biološke medije. Glede na gostoto materiala, jih ločimo na grobe ali fine medije. Vate in fine gobe, ki jih uvrščamo med fine medije običajno namestimo tako, da zaščitijo vitalne dele črpalk. Funkcija grobih medijev pa je, da prestrežejo večjo umazanijo, kot so odmrli delci rastlin in mulj. Običajno jih namestimo pred vhodom v filtre, z namenom, da preprečimo vstop večjih delcev umazanije v biološki del filtra. Bolj ko je material gost, boljša je njegova mehanska filtracija, s tem pa se poslabša njegova biološka filtracija. Bolj gosti materiale pa imajo tudi krajšo življenjsko dobo, saj jih je potrebno pogosteje čistiti ali menjevati. Različni zelo fini filci običajno ne zdržijo več kot dve menjavi vod.
Gobe so najpogostejši filtrirni medij, zato so pogosto vključene v osnovni filtrirni material ob nakupu novega filtra. Izdelane so iz umetnih materialov, največkrat pa se pojavljajo v beli, črni ali modri barvi. Njihovo gostoto merimo z enoto ppi, kar pomeni število por na inč oziroma kvadratni centimeter. Višje kot je število ppi, bolj fina je goba. Grobe gobe čistimo redkeje, fine pa se hitro zapacajo, zato jih je potrebno čistiti pogosteje. Čez čas in ob pravilni negi vsaka goba postane tudi biološki filtrirni medij.
Vata ali filc je zelo fin in gost material, ki ulovi najmanjše prosto plavajoče delce. Z njegovo uporabo zagotovimo kristalno čisto vodo, običajno ga namestimo tik pred izhodom iz filtra. Vedno uporabimo akvarijsko vato ali akvarijski filc, saj običajni materiali lahko škodujejo vodnim organizmom. Nekateri akvaristi tega filtrirnega medija ne uporabljajo, saj poleg drobne umazanije lovi tudi plankton, ki je pomemben vir hrane za mladice.
Tanka sintetična vlaka služijo kot mehanska filtracija, za lovljenje večjih organskih delcev. V akvaristiki jih poznamo pod dvema komercialnima imenoma. Filter fibre in Japanmatte. Fibre so samostojna vlakna, ki na prvi pogled spominjajo na rafijo. Zaradi te teksture so priljubljen material, ki ga lahko uporabljamo kot alternativno drstno podlago za nekatere vrste rib. Japanmatte pa so ista vlakna stisnjena v gobe oziroma plošče. Oba medija nudita odlično mehansko filtracijo in čez čas tudi delno biološko filtracijo.
Kadar govorimo o posebnih filtrirnih medijih, imamo v mislih materiale s katerimi kemično očistimo vodo. To pomeni, da iz nje izločimo posamezne molekule, spojine ali elemente, ki v vanjo ne sodijo. Med najbolj razširjenimi iz ste skupine, sta oglje in zeolit. Oglje nase veže večino strupenih elementov, kot so težke kovine in klor. Zeolit pa ima sposobnost, da nase veže številne organske spojine, kot so amonijak, nitriti, nitrati ter fosfati. Značilnost posebnih filtrirnih materialov je da imajo omejen rok uporabe. To pomeni, da jih lahko uporabljamo omejeni čas, saj dolgoročna uporaba doseže kontra učinek.
Glina je poseben filtrirni medij, ki služi optimizaciji vode. Uporabljamo posušeno, nežgano glino znanega porekla. Samo na zraku posušena glina se v vodi raztopi, s tem v akvarij vnese številne koristne elemente kot so selen, železo in magnezij. Uporabljamo jo po potrebi ali preventivno enkrat na mesec. Vedno izbiramo med specialnimi glinami, ki so temu primerne. Namesto filtrirnega medija lahko kot preventivo uporabimo jedilno glino, ki jo dobimo v lekarnah ali pri specializiranem prodajalcu z zdravo prehrano in prehranskimi dodatki.
To so posebni materiali, ki delujejo po principu ionske izmenjave. Z njimi želimo odstraniti točno določeno spojino ali element. Namenjeni so odstranjevanju fosfatov, nitritov, nitratov, amonijaka, klorovih ionov ter silikatov. Nekateri od njih imajo možnost obnovitve, druge pa je potrebno redno menjevati. Pri nakupu takšnega medija je potrebno dobro prebrati navodila za doziranje ter uporabo.
Je naravni mineral vulkanskega izvora, njegova glavna sestavina je klinoptilolit. Je zelo porozen in ima specifično lastnost, da nase veže večino škodljivih snovi, kot so težke kovine in organske spojine. Material se dokaj hitro nasiči zato ga je potrebno redno menjavati. Kakovostni zeoliti svojo funkcijo opravljajo okoli šest tednov, manj kakovostne pa je potrebno zamenjati vsaka dva tedna. Material lahko načeloma pustimo v filtru, saj ima visoko poroznost in se po opravljeni funkciji spremeni v biološki filtrirni material.
Aktivno oglje je pridobljeno s posebnimi tehnikami, v akvaristiki se največkrat uporablja v obliki pelet ali granul. Zaradi posebnega načina pridelave se materialu poveča možnost absorpcije, zato vedno uporabljajmo izključno oglja, ki so namenjena uporabi v akvaristiki. Uporabljamo ga predvsem pri odstranjevanju klora in drugih težkih kovin. Zato je njegova uporaba nepogrešljiva pri luženju akvarijske dekoracije, po uporabi zdravil, pripravi vode in odstranjevanju povišanih vsebnosti dušikovih spojin. Absorpcijska sposobnost traja okoli dva tedna, razen v primeru, če proizvajalec garantira drugače. Ko se material iztroši ga je potrebno zavreči in po potrebi zamenjati. Redna uporaba v delujočem akvariju lahko povzroči kontra učinek, zato se priporoča, da ga v delujočih akvarijih ne uporabljamo, če ni potrebno. Poleg težkih kovin bo oglje iz akvarija pobralo tudi koristne minerale, kot so selen, magnezij, železo in huminske ter taninske kisline. Dolgoročna uporaba zato lahko pusti negativne posledice na akvarijske prebivalce, saj bo organizmom začelo primanjkovati esencialnih mineralov. Uporaba oglja v delujočih akvarijih je smiselna po zdravljenju in ob sesutju biološkega sistema. Nujna v primeru, ko lužimo dekoracijo in priporočljiva v prvih tednih pri novo postavljenih akvarijih. Oglje je nepogrešljivo tudi pri pripravi akvarijske vode, posebej na območjih, kjer je voda na pipi klorirana, teče po bakrenih ali medeninastih ceveh in vsebuje visoke vrednoti dušikovih spojin. V tem primeru en ali dva dni pred menjavo vode, vodo natočimo v vedra ali sod, ki ga filtriramo preko aktivnega oglja. V primeru, da ga uporabljamo, ne pozabimo na redno menjavo.
Za optimalno filtracijo in delovanje filtra so ključnega pomena kakovostni filtrirni materiali in pravilna razporeditev le teh. Sama znamka črpalke na biološko filtracijo nima bistvenega vpliva, vsekakor pa je pomemben dejavnik, ki določa dolgoživost črpalke in vpliva na kakovost materialov. Meja med biološkimi in mehanskimi filtrirnimi materiali je zelo tanka, saj čez čas vsak mehanski filtrirni material postane biološki. Izjema so mediji, ki jih zaradi specifičnega načina delovanja vsak mesec zamenjamo z novimi, na primer filc, vata, oglje in različne smole.
Ključnega pomena je pravilno vzdrževanje bioloških medijev in črpalk. Ob čiščenju filtra se izogibamo spiranju pod tekočo vodo, biološke filtrirne medije, kot so sintrano steklo in keramika pustimo čimbolj pri miru. Gobe po potrebi operemo v vedru s čisto akvarijsko vodo. Tesnila ter druge vitalne dele črpalk redno pregledujemo ter jih po potrebi zamenjamo. Posebej pozorni moramo biti na cevi in jih zamenjati takoj, ko na njih opazimo spremembo barve ali občutimo razliko v prožnosti. Pri zračnih črpalkah redno menjujemo membrane, zračne cevi in razpršilne kamne. S pravilnim vzdrževanjem filtrov bomo poskrbeli za optimalno filtracijo ter delovanje akvarijev.
Ne pozabimo, filter je srce akvarija, zato je dobro, da ga redno vzdržujemo. Filtracijo vedno prilagodimo potrebam rib ter velikosti akvarija. Pri mladicah, kozicah in manjših ribah vodo filtriramo preko filtrov, ki jih poganjajo zračne črpalke. Pred nakupom zunanjih filtrov pa imejmo v mislih, da nekateri organizmi za rast in dobro počutje potrebujejo tudi plankton, zato ta način filtracije morda ne bo najbolj primeren. Preden izberemo primeren filter upoštevamo velikost akvarija ter specifične potrebe organizmov, ki jih bomo gojili, prav tako premislimo, koliko prostora smo pripravljeni odstopiti filtru.
Pretok skozi filter vpliva na količino in vrsto bakterij. Optimalen pretok naj bi bil štiri do šestkraten volumen akvarija v eni uri. Seveda pa je lahko ta večji ali manjši glede na organizme, ki jih gojimo. Nekatere ribe potrebujejo celo do osemkratne pretoke, druge pa skoraj stoječe vode ali celo akvarij brez filtra.
Velikost filtra je zelo pomemben dejavnik, za optimalno filtracijo, žal pa akvaristi še nismo iznašli formule, ki bi natančno določala, kako velik naj bi bil filter. Razlog za to so spremenljivi faktorji. Na primer, v 100 litrskem akvariju z majhnimi ribami in rastlinami bo filtracija potekala popolnoma drugače, kot v akvariju brez rastlin in malo večjimi ribami.
Obstaja neke vrste pravilo, ki se nanaša na razmerje med volumnom in površino filtrirnega materiala, toda to je le smernica za katero ni trdnih dokazov, da je resnična. Površina filtrirnih medijev naj bi znašala štiri do šestkraten volumen akvarija. To pomeni, da naj bi v povprečnem 100 litrskem akvariju imeli med 400 in 600 kvadratnih metrov medija. Sliši se zelo veliko, a v resnici je ta številka dosti manjša, saj ima takšno površino en liter sintranega stekla. Površino filtrirnih medijev izračunamo sami, ali pa se o tem podatku pozanimamo pri prodajalcu. Za vas sem v spodnji tabeli izbrala podatke o nekaterih najpogostejših filtrirnih medijih. To vam bo pomagalo pri nakupu ter vam olajšalo izbiro filtrirnih materialov.
Za zaključek pa naj še podam misel… Predstavljajte si, da filtre primerjate z avtomobili in zdaj vas nekdo vpraša, kateri avto je najboljši. Ugotovili boste, da odgovor sploh ni tako enostaven, mogoče nekomu bolj kot avtomobil ustreza kolo oziroma motor. Nekdo tretji potrebuje športni avtomobil, četrti pa terensko ali delovno vozilo. Vsak pa bo kupil točno takšno vozilo, kot ga potrebuje. Zato pred nakupom filtrov ter filtrirnih medijev vedno dobro premislite kaj potrebujete in zakaj. Namreč v službo se lahko vozite s kolesom ali dragim traktorjem. V obeh primerih se boste pripeljali na cilj, razlika pa bo v začetnih in rednih stroških vzdrževanja.