»Ni vse zlato kar se sveti.« To je Slovenski pregovor, ki pomeni, da se pod bliščem zlata lahko skriva marsikaj. Izvira iz obdobja baroka, ko so umetniki palače imenitnežev krasili z lesenimi kipci, oblečenimi v tanko plast zlata. Takšne figure so dajale vtis velikega bogastva, a v resnici so bile le navadne lesene rezbarije. Danes ta rek uporabljamo za številne prispodobe, akvaristi pa ga moramo imeti v mislih takrat, ko kupujemo hrano za naše organizme. Proizvajalci se zavedajo, da potrošniki pogosto kupujemo z očmi, zato embalaže naredijo zelo privlačne, kar številne akvariste odvrne, da bi prebrali deklaracijo na embalaži. Na njih se skrivajo zelo pomembni podatki, inšpekcijski nadzor nad njimi pa je zelo strog in dopušča le 10% razliko med naključnim vzorcem ter deklaracijo na embalaži. Vedno več proizvajalcev hran se vključuje tudi v sistem HACCAP, kar zagotavlja še večjo kakovost. Kakovost komercialnih ribjih hran se vsako leto izboljšuje, mnogi pa še vedno prisegajo na alternative ter živo hrano. Težko je potegniti črto in reči kateri način hranjenja je boljši, saj ima vsak način svoje prednosti in slabosti.

V tem članku bomo preučili prednosti in slabosti naravne ter industrijsko predelane hrane. Namen ni v reklamiranju izdelkov, cilj je osvestiti akvariste, da se bodo lažje odločili. Dobri akvaristi so tisti, ki svojim živalim ponudijo pestro ter raznoliko prehrano. Po izkušnjah ribe najbolje uspevajo, kadar jim ponudimo kombinacijo industrijske ter naravne hrane.

INDUSTRIJSKO PREDELANA HRANA

To ime uporabljamo za hrane, ki jih strokovno imenujemo popolne krmne mešanice. Zato bom v nadaljevanju pogosto uporabila izraz »krma«, kar pomeni v naprej pripravljeno mešanico žit ter živalskih komponent z dodatkom vitaminov. Sestava krme je takšna, da po prehranskih normativih ustreza določenim vrstam organizmov. Zato jih ločimo na osnovne in specialne krmne mešanice. Med sabo se razlikujejo po razmerju med hranljivimi snovmi ter količini dodanih vitaminov in mineralov. Krmne mešanice, ki vsebujejo več kot 1% vitaminov imenujemo vitaminske krmne mešanice in so uporabne takrat, ko ribe pripravljamo na drst, ali pa jim želimo dvigniti odpornost po zdravljenju.

Velik poudarek moramo dati na razmerje med ogljikovimi hidrati in beljakovinami. Ker ribe zelo slabo prebavljajo ogljikove hidrate, moramo biti pozorni, da krmne mešanice vsebujejo nizke vsebnosti moke, škroba ter ostalih sladkorjev. Njihova vrednost nikoli ne sme preseči vrednosti beljakovin. Pri beljakovinah pa moramo biti pozorni na njihov izvor, saj rastlinojedi organizmi zahtevajo drugačne vire beljakovin v primerjavi z mesojedi. Ker so beljakovinske komponente najdražja sestava krme, se jim moramo temeljito posvetiti. Kakovost končnega produkta je odvisna od kakovosti surovin in je sorazmerna s ceno končnega izdelka. Ceneni viri beljakovin so ribja moka in kvas, te sestavine močno dvignejo vsebnost beljakovin v krmi, kar se vidi tudi na deklaraciji, a je odstotek prebavljivih beljakovin zelo majhen, zato organizmi od takšne hrane ne dobijo dovolj esencialnih aminokislin. Najlažje se o kakovosti beljakovin prepričamo tako, da odstotek beljakovin primerjamo z odstotkom pepela. Visoke vsebnosti pepela namreč vedno dokazujejo, da se je uporabila manj kakovostna surovina, na primer ribja moka iz kosti in kož, ali pa moka iz mletih školjčnih lupin.

Beljakovine

Beljakovine so organske spojine, ki vsebujejo 16% dušika in 16% ogljika, poleg naštetih elementov vsebujejo tudi vodik, kisik in ostale elemente. Sestavljene so iz aminokislin in so gradniki vsega živega. Najdemo jih v tkivih rastlin ter živali, zato jih vsebuje vsak organizem. Na deklaracijah se pod beljakovine štejejo vse snovi, ki vsebujejo dušik, zato bomo na njih pogosto zasledili izraz »surove beljakovine«. To ne pomeni, da hrana vsebuje nekuhane beljakovine, ampak da vsebuje prave beljakovine ter dušikove spojine. Vsebnost beljakovin je v vsakem organizmu drugačna, na splošno velja pravilo, da imajo živali višjo vsebnost beljakovin v primerjavi z rastlinami. Mlade živali vsebujejo več beljakovin in vode v primerjavi s starejšimi živalmi, ki vsebujejo več maščob ter manj vode. Mlade rastline ter zrnja vsebujejo več beljakovin, starejše rastline pa več ogljikovih hidratov. Kljub temu ni nujno, da to pravilo vedno drži, alga spirulina vsebuje 60% beljakovin, kar je dosti več kot lignji ali ribe. V industriji za predelavo hrane zato ločimo sestavine, ki vsebujejo veliko ogljikovih hidratov ter sestavine, ki vsebujejo veliko beljakovin.

Beljakovinske komponente

So živila, ki vsebujejo velik odstotek beljakovin. Ločimo jih na beljakovine živalskega izvora in rastlinske beljakovine. Beljakovine živalskega izvora so pridobljene iz različnih vrst živali, ali njihovih ostankov. Najpogostejši vir tega hranila je ribja moka, a običajno spada med najslabše. Zelo visoko vsebnost beljakovin imajo tudi moke iz različnih žuželk, rakov, deževnikov ter mehkužcev. Beljakovine rastlinskega izvora so zelo pomembne pri ribah, katerih prehrana temelji na rastlinski. Najbogatejši vir beljakovin rastlinskega izvora so alge, cianobakterije (spirulina in klorela), stročnice in žita.

Lažne beljakovine so snovi, ki pri enostavnih hitrih kemijskih analizah hrane pokažejo vrednost beljakovin, a v resnici to niso. Pogosto se te snovi uporabljajo v cenejših ribjih hranah, kjer proizvajalci zaradi velike vsebnosti žitnih mok želijo dvigniti skupno vsebnost beljakovin. V ta namen se pogosto uporablja pivski kvas, sirotko, jajčni beljak in kostno moko, vse te sestavine niso priporočljive za uporabo v akvaristiki, zato se jim raje izognimo.

Komponente, ki vsebujejo ogljikove hidrate

Te razdelimo v dve skupini, enostavni sladkorji ter kompleksni ogljikovi hidrati. Skupna značilnost vseh pa je, da vsebujejo atome ogljika, vodika in kisika. Med enostavne sladkorje prištevamo glukozo, saharozo škrob ter podobne sladkorje, ki jih živali lahko prebavijo same. Načeloma organizmi to vrsto sladkorjev zelo dobro izkoriščajo kot vir energije, a imejmo v mislih, da imajo ribe drugačen metabolizem, zato sta prebava ter izkoristek enostavnih ogljikovih hidratov pri njih zelo slaba. Med vire, ki vsebujejo veliko enostavnih ogljikovih hidratov uvrščamo vse vrste žitnih mok, na primer pšenična, koruzna, ječmenova, ržena, ovsena moka itd. V to skupino uvrščamo tudi škrobe. Te komponente v krmi služijo kot vezivo, ki sestavine drži skupaj. Načeloma vse ribje hrane vsebujejo žita, če je le mogoče posežemo po krmah, ki so izdelane iz plemenitih žit, kot sta na primer riž, oves in rž.

Na deklaraciji se ogljikovi hidrati skrivajo pod istim imenom, težava je le v tem, da se v ta del šteje tudi majhen odstotek kompleksnih ogljikovih hidratov. Kompleksni ogljikovi hidrati se na deklaracijah običajno navajajo pod imenom »surove vlaknine« Gre za vrsto ogljikovih hidratov, ki jih organizmi sami ne morejo prebaviti, to so številni oligosaharidi, mukosaharidi, lignini ter celuloze. So zelo pomembne komponente v krmi, ki jih je običajno vedno premalo. Povprečna riba, bi na dan morala zaužiti vsaj 10% surovih vlaknin. Žal ji povprečna krma vsebuje manj kot 5%, zato je iz tega stališča komercialna hrana zelo slaba. Na srečo se vedno več proizvajalcev zaveda pomena vlaknin, saj skrbijo za pravilno delovanje črevesja, pomagajo pri težavah z notranjimi zajedavci ter krepijo imunski sistem. Organizmi jih prebavljajo s pomočjo mikroorganizmov, ki se naselijo v prebavilih.

Vitaminsko mineralni dodatki

Industrijska hrana pogosto vsebuje dodatek vitaminov in mineralov, ki zadostujejo osnovnim potrebam rib. Vitamini A, C, E in D se pogosto uporabljajo kot konzervansi, zato je njihova vsebnost navedena na vsaki deklaraciji, tudi pri manj kakovostnih hranah. Vitaminov iz skupine B se običajno ne navaja na deklaracijah, saj so ribe, raki ter številna žita dovolj bogati s tem vitaminom. Bolj kakovostne hrane vsebujejo tudi minerale kot so cink, selen, mangan, baker in železo. Makroelementi kot so kalcij, fosfor in magnezij so običajno prisotni v dovolj velikih količinah, zato se na deklaracije ne navajajo. Temu delu krme pravimo tudi anorganska snov in je na deklaraciji navedena kot »surovi pepel«. Večina proizvajalcev vitaminskih dodatkov običajno ne pripravlja sama, ampak kupijo že narejen vitaminsko mineralni prašek, ki ga potem v določenem razmerju vmešajo v krmo. Priporočljiva doza je okoli 1 do 2 % na krmno mešanico. Takšna koncentracija pokriva osnovne potrebe rib, proizvajalci se tega zavedajo, zato ob stresu, zdravljenju ali drsti priporočajo uporabo vitaminskih dodatkov ali vitaminskih krmnih mešanic.

DOMAČA HRANA

Ta hrana predstavlja zelo širok pojem, saj zajema različne kulture organizmov, ki jih gojimo za živo hrano, kot tudi sadje in zelenjavo, ter lastne krmne mešanice. Z domačo hrano lahko bistveno pripomoremo k dobremu počutju rib ter spodbudimo drst, ob nepravilni pripravi ali napačno izbrani hrani, pa si lahko nakopljemo tudi nekaj sitnosti. Z njo si lahko v akvarij vnesemo bolezen in zajedavce ali pa tvegamo pomanjkanje vitaminov. Zato se svetuje, da se z njo ukvarjajo le akvaristi, ki se spoznajo na anatomijo, fiziologijo ter biologijo rib. V času, ko ribja hrana še ni bila na voljo, so akvaristi poznali le te vrste hran, nabirali in gojili so različne organizme, ki so jih našli v vodi ali na bregovih. Žal so ti časi minili, saj so vodotoki postali preveč onesnaženi, ali pa so ribiči v njih naselili ribe.

Kulture živih organizmov

Različne vrste organizmov kot so muhe, mušice, črvi, vodne bolhe, kozice, postranice, Ličinke komarjev itd. imajo ribe zelo rade, saj v njih spodbuja naravni nagon po lovu. Takšen obrok k hrani spodbudi tudi najbolj neješčo in plaho ribo. Toda zavedati se moramo, da je živa hrana kakovostna le, če živi v kakovostnem okolju in se hrani s kakovostno hrano. Organizme, ki so namenjeni prehrani zato moramo krmiti s kakovostnimi sestavinami ter raznoliko. Redno skrbimo za čistočo kulture in pazimo, da se v njih ne zaredijo plesni in zajedavci. Kulture, ki začnejo smrdeti in propadati raje zavrzimo ali pa naredimo nove. Domače kulture so načeloma zelo kakovostna hrana, vendar pogosto akvaristi pozabijo na pravilno ter uravnoteženo hrano le teh. Živali bodo vsebovale dovolj hranilnih snovi, le če jih bodo v zadostni količini dobile iz krme. Prav zato kulture hranimo z zeleno vodo, algami in zelišči ter jim dodajamo vitamine. 

V dodatno branje priporočam poglavje o živi hrani.

Zamrznjena hrana

Zamrznjeno hrano lahko razdelimo v dve skupini, tisto ki jo kupimo in tisto, ki jo pripravimo sami. Težko je reči katera je boljša, saj je vse odvisno od okolja v katerem so organizmi ki so bili zamrznjeni živeli ter kako se je z njimi ravnalo v času zamrzovanja. Načeloma zamrznjena hrana velja za zelo kakovostno, a le pod pogoji, da so organizmi živeli v čistem okolju, brez prisotnosti zajedavcev. Številni proizvajalci zamrznjeno hrano pred pakiranjem obsevajo z gama žarki, kar naj bi uničilo večino zajedavcev ter patogenih organizmov. Nekatere vrste zamrznjene hrane predstavljajo večje tveganje okužb, kot druge. Na rdeči listi nevarne zamrznjene hrane so predvsem trzače, tubifeksi in koretre (Corethra sp.). Kot varno hrano se smatra zamrznjene solinske rakce, rakce iz rodu Mysida, vodne bolhe, samooke, kril in postranice. Če smo organizme nabrali v naravi, potem smo lahko prepričani, da so hranjeni dobro in vsebujejo veliko hranilnih snovi ter potrebnih esencialnih elementov. Pri gojenih organizmih pa je dobro, da jih pred hranjenjem obogatimo z vitamini ter minerali. Imejmo v mislih, da zamrzovanje ne prepreči možnost okužb, zato ta vrsta hrane predstavlja kar visoko možnost za pojav bolezni. Prav zaradi tega razloga zamrznjeno hrano odtalimo ter operemo pod tekočo vodo.

Doma pripravljene krmne mešanice

Tako pripravljena hrana je lahko odlične kakovosti, a le v primeru, da znamo pravilno izbrati sestavine, ter to prilagoditi našim ribam. Če nismo prepričani v svoje znanje, potem takšen tip hrane raje uporabimo le kot priboljšek ali dodatek. Akvaristi krmne mešanice običajno izdelujejo iz ribjega mesa in mehkužcev, pri tem pa sestavine pozabijo toplotno obdelati ter tako tvegajo prisotnost encima tiaminaza ter tvegajo pojav okužb s paraziti. Ribje meso naj ne bi bilo na jedilniku povprečnih rib, zato to vrsto mesa raje zamenjamo z deževniki, črički, ščurki ali drugimi žuželkami. Izdelava domače hrane je dosti lažja za rastlinojede vrste, kjer se lahko igramo z različnimi vrstami zelenjave, sadja in alg.

Ulovljena hrana

Prvi akvaristi so svoje živali hranili izključno s tem tipom hrane, hodili so po mlakah, mokriščih, rekah in jezercih, ter v njih lovili različne vrste žuželk in rakov. Takšna hrana predstavlja naravno prehrano rib, toda zavedati se moramo, da se je okolje od takrat do danes bistveno spremenilo. Vodni viri so okuženi z različnimi vrstami pesticidov, tujerodne vrste, ki so se naselile v naše potoke pa so s sabo prinesle tudi bolezni in parazite, ki lahko močno škodujejo našim akvarijskim prebivalcem. Ulovljena hrana še vedno velja za zelo kakovostno hrano, a le v primeru, da vodni vir ni v bližini polj, vinogradov ter sadovnjakov in v njem ni rib ter vodnih ptic. Takšni vodni viri so gorski hudourniki, kjer lahko naberemo postranice in ličinke muh enodnevnic. Alternativo predstavljajo vedra pred hišo v katerih gojimo ličinke komarjev.

Alge in zelena voda

Alge so v naravi osnovni vir esencialnih maščobnih kislin, kot so omega 3 in omega 6. Vsebujejo zelo veliko beljakovin ter elementov v sledovih in predstavljajo osnovno hrano za rastlinojede ribe. Zeleno vodo običajno potrebujemo za vzrejo mladic, medtem ko odraslim ribam pogosto ponudimo kulture različnih zelenih in rjavih alg. Alge lahko gojimo sami ali pa jih kupimo, ker so dober vir hranil tudi za ljudi, lahko uporabimo kar tiste, ki jih najdemo v trgovinah z zdravo prehrano.

Sadje, zelenjava in zelišča

To ne spada pod osnovno hrano, je pa dobrodošel dodatek za popestritev jedilnika. Ribe so po naravi oportunisti, kar pomeni, da bodo pojedle vse kar se pojesti da in je užitno. Zato ni čudno, da se številne vrste v naravi hranijo tudi s sadjem ter plodovi, ki padejo iz dreves, ki rastejo na pobrežju. Na žalost se akvaristi premalo posvečamo temu fenomenu, zato številne akvarijske ribe pogosto trpijo za pomanjkanjem surove vlaknine. Uporabimo lahko različne vrste zelenjave in sadja, na primer poparjeno bučko, korenje, blitvo, cvetačo, zelje, marelice, breskve, slive, jabolka…

Zelišča spadajo med dodatke, s katerimi lahko preventivno zaščitimo naše vodne prebivalce. Večina akvarijskih rib izhaja iz območij gozdov. Za te vode je značilno, da na pobrežju rastejo zelo različne rastline in drevesa, ves ta material pa se nabira tudi pod gladino, kjer počasi gnije ter v vodo sprošča številne rastlinske snovi, kot so eterična olja, fenoli, tanini, saponini itd. Ribe živijo v pravem koktajlu rastlinskih toksinov in njihova koža se je skozi zgodovino na to privadila. Odsotnost teh spojin je za organizem lahko zelo stresno, pomagamo jim tako, da v vodo dodamo različne zeliščne pripravke ter poparjene dele zelišč. Velik pozitiven vpliv imata ameriški slamnik in timijan.

PREDNOSTI INDUSTRIJSKO PREDELANE HRANE

Komercialna hrana za ribe je priljubljena z razlogom in brez težav zadosti osnovnim potrebam rib. Tudi najslabša hrana na tržišču ob primernem skladiščenju ni tako slaba, da bi ribam škodovala. Težave se pojavijo ob stiku z vlago, zrakom in sončno svetlobo. V neugodnih pogojih se, krme z nekakovostnimi sestavinami začnejo hitro kvariti. Takšna krma lahko povzroči smrt v zelo kratkem času. Toda kakovostne suhe hrane odlikujejo zelo dolgi roki ter dolga svežina. Poleg naštetega ima tudi druge pozitivne lastnosti. Enostavno hranjenje Hrana se pakira v priročne posodice, ki zajamejo malo prostora ter hrano dalj časa ohranjajo svežo. Oblika krme je prilagojena potrebam rib, izbiramo lahko med tabletami, granulami, lističi in mehko hrano v gelu. Nekateri proizvajalci celo imitirajo oblike različnih žuželk, kar naredi krmo še bolj zanimivo.

Daljši rok uporabe

Večina ribjih hran je v suhi obliki, kar pomeni, da vsebuje od 8 do 10% vlage. Ta lastnost jo dela zelo obstojno, saj se bakterije in plesni težje razvijajo. Odpiranje in zapiranje ribje hrane v posodico spušča zrak, vlago in svetlobo, kar ji krajša rok uporabe, zato pri nakupu vedno pazimo, da nabavimo količino, ki jo porabimo v enem mesecu.

Dodani vitamini in minerali

Vitamini in minerali, ki so dodani popolnim krmnim mešanicam običajno zadostujejo osnovnim potrebam, pazimo le, da izbiramo kakovostno hrano, ki poleg vitaminov vsebuje tudi mikroelemente.

Dodatki

Zadnje čase se v krme pogosto dodajajo dodatki, ki stimulirajo imunski sistem rib ter vplivajo na pravilen razvoj mikrobov v prebavilih. Poudarek je predvsem na probiotičnih bakterijah iz družine Lactobacillus in Bifidobacterium ter prebiotikih. To so snovi na katerih se probiotične bakterije hranijo, mukosaharidi, oligosaharidi ter celuloze. Med dodatke pa lahko prištevamo tudi ostale snovi rastlinskega izvora, ki spodbujajo vitalnost, barvo in plodnost.

Minimalna možnost okužb

Ker so sestavine toplotno obdelane in sušene, predstavljajo minimalno možnost okužb, ki jo lahko tvegamo pri krmljenju z živo hrano. Edino tveganje je zastrupitev s plesnijo, ki se pojavi pri nepravilnem skladiščenju krme.

PREDNOSTI DOMAČE HRANE

Če industrijsko pridelano hrano primerjamo z domačo, potem lahko na prvem mestu izpostavimo svežino ter znano poreklo sestavin. Pogosto ob branju deklaracij ne poznamo izvora sestavine, niti ne poznamo njeno kakovost. Ribja moka na deklaracijah običajno pušča velik črni madež, saj se pod to besedo lahko skriva marsikaj. Enako je s stvarmi kot so rastlinske beljakovine, stranski proizvodi žitne industrije in podobne sestavine. Pri doma izdelani hrani teh stvari ni, saj uporabimo nepredelane sestavine z znanim poreklom, toda domača hrana ima tudi druge prednosti.

Ribe spodbuja k apetitu

Zaradi drugačne strukture in vonja je domača hrana ribam bolj zanimiva, posebej v primeru, ko uporabimo živo ali zamrznjeno hrano. Živa hrana spodbudi k apetitu tudi najbolj sramežljivo in neješčo ribo.

Obrok lahko popolnoma prilagodimo vrsti organizma

Pri domači hrani lahko sestavo obroka popolnoma prilagodimo potrebi ribje vrste, to je še posebej pomembno pri rastlinojedih ribah, ki jim presežki beljakovin škodijo

Spodbuja k drsti

Med akvaristi je znano, da ličinke žuželk ter ostala živa hrana ribe spodbujajo k drsti.

Sestavine so kakovostne in znane

Največja prednost domače hrane je, da običajno dobro poznamo sestavine s katerimi krmimo ribe.

Omogoča pestro in raznoliko prehrano

Ta točka je v veliki meri odvisna od naše aktivnosti ter znanja. Če primerjamo sestavine povprečnih krmnih mešanic, bomo ugotovili, da so sestavine bolj ali manj iste. Že samo z dodajanjem poparjene zelenjave in sadja lahko bistveno pripomoremo k raznoliki prehrani rib.

KAJ PA SLABOSTI?

Vsaka stvar ima pozitivne in negativne lastnosti, kot kovanec z dvema žigoma. Naša naloga je, da te lastnosti spoznamo, nato pa se na podlagi plusov in minusov odločimo za optimalno rešitev. Industrijsko predelana hrana Kakovost ribje hrane je odvisna od sestavin, ki se uporabijo pri izdelavi, ker gre za velike obrate, se vse začne pri nabavi surovin. Proizvajalci iščejo čimbolj ugodne rešitve in nekateri ceno postavljajo pred kakovost. S tem nas ne zavajajo, saj so podatki o vsebnosti hranljivih snovi ter surovinah, ki so se uporabile dostopni na embalaži. Vsak akvarist lahko preveri deklaracijo in z malo zanimanja in znanja preveri kakovost hrane. Bolj kakovostne kot so sestavine, dražje so, boljša je hrana. Pri tem pazimo, da nas ne prelisičijo blagovne znamke, ter napisi na embalaži. VEDNO PREBERIMO IN ANALIZIRAMO DEKLARACIJO.

Za boljše razumevanje ter branje deklaracij vam v branje priporočam članek: RIBJA HRANA 1 - VSE KAR MORATE VEDETI O RIBJI HRANI - HRANILNE SNOVI, ANALIZE IN SESTAVINE

Krmne mešanice

Konzervansi

Konzervansi se uporabljajo za ohranjanje svežine, njihova naloga je, da preprečujejo kvarjenje hrane, ki nastane zaradi oksidacije ali mikrobiološkega delovanja. Poznamo jih več vrst in jih razvrščamo po funkcijah. Mnogi konzervansi so zdravju škodljivi, zato so jih prepovedali pri humani prehrani. Kljub temu številni proizvajalci hran za hišne ljubljenčke prepovedane konzervanse uporabljajo za izdelavo suhih hran. Da se zaščitijo, na deklaracije napišejo: »NI PRIMERNO ZA PREHRANO ŽIVALI, KI SO NAMENJENE PREHRANI LJUDI.« Niso pa vsi konzervansi slabi, nekateri vitamini, na primer vitamin E, veljajo za zelo dobre antioksidante, zato jih lahko uporabljamo kot konzervanse. Podobno funkcijo imajo tudi karoteni in vitamin A.

Visoki delež beljakovin

Težava vseh komercialnih hran je visoki delež beljakovin, ki običajno presega priporočene vrednosti dnevnih potreb. Pogosto je to povezano tudi z nepravilnim razmerjem med ogljikovimi hidrati. Takšna krma je energetsko zelo bogata in ribe se zaradi nje hitro zamastijo. To povzroča številne zdravstvene težave, tudi zaprtje, napihnjenost, trebušno vodenico in odpoved jeter.

Visoki delež ogljikovih hidratov

Ribe ogljikove hidrate zelo slabo izkoriščajo, posledično se čez čas zamastijo, kar privede do številnih zdravstvenih težav. Večina industrijskih hran vsebuje zelo visoki delež ogljikovih hidratov, saj vsebujejo različne vrste žit. Ta vsebujejo enostavni sladkor, ki mu pravimo škrob. Škrob je energijsko zelo bogat, koruzni ter krompirjev škrob pogosto mešajo v krme, ki so namenjene ribam za prehrano ljudi.

Ribja moka

Ribja moka je sestavina, ki med akvaristi dviga največ prahu, žal še vedno spada med najbolj razširjene sestavine in se uporablja v večini ribjih hran. Razlog, zakaj spada med sporne sestavine je njen izvor ter način pridelave. Pogosto jo izdelujejo iz ribjih ostankov, kot so kosti, kri in kože, kar jo dela zelo revno na hranilnih snoveh. Izjema so ribje moke, ki jih izdelujejo iz celih rib. Podobna zgodba so tudi moke iz školjk ter polžev.

Sestavine vprašljivega izvora

Včasih na deklaracijah zasledimo sestavine za katere nismo prepričani kaj so. Stranski proizvodi žit in žitne industrije so lahko otrobi, rastlinske beljakovine lahko izhajajo iz različnih virov, tudi iz pšenice. Lipidi so lahko rastlinski voski, ali pa navadno rastlinsko olje. Žal vsaka hrana vsebuje vsaj eno takšno sestavino, zato je dobro da v blagih primerih zamižimo na eno oko ter se pretvarjamo, da tega nismo prebrali. Kar nam mora vzbujati skrb so naslednje sestavine: »Ribe in ribji derivati, stranski produkti žitne industrije, meso in mesni derivati.«

Ribe zavračajo hrano neprimerne oblike in teksture

Predvsem pri divjih ribah, se pogosto srečamo s težavo, da ribe zavračajo določen tip hrane. Težavo opazimo tudi takrat, ko menjujemo manj kakovostno hrano z bolj kakovostno. Razumeti moramo, da so ribe bitja navade, jedle bodo le tisto kar poznajo in česa so navajene, toda če jim damo čas, bodo hitro sprejele tudi nove stvari.

Domača hrana

Pri domači hrani je negativnih lastnosti dosti več, toda to ne pomeni, da je zaradi tega razloga slabša ali boljša od industrijsko predelane hrane. Poglejmo si negativne lastnosti domače in alternativne hrane.

Prostor

Hrano te vrste običajno skladiščimo v hladilniku ali zamrzovalniku, kar zna biti precej nerodno, če v istem prostoru shranjujemo svojo hrano. Tudi za gojenje različnih kultur žive hrane potrebujemo prostor, kar zna biti precej težavno, če živimo v stanovanju.

Čas

Za pripravo domače hrane, lovljenje ali nabiranje potrebujemo precej časa. Povprečna priprava enega kilograma domače hrane nam vzame 4 ure na mesec. V to ni všteto prebiranje člankov ter računanje energijskih vrednosti in potreb posameznih vrst.

Skrb

Če gojimo kulture žive hrane, potem moramo poskrbeti za njihovo prehrano ter čistočo v gojišču. Kakovost žive hrane je odvisna od njene oskrbe ter prehrane.

Velika možnost okužb

Kadar živo hrano nabiramo zunaj, obstaja velika verjetnost, da je ta okužena z zajedavci, ki predstavljajo potencialno nevarnost našim ribam. Možnost okužb se povečuje, če so v gojišču ribe in vodne ptice.

Propad kulture

Ob neprimerni oskrbi nam lahko kultura žive hrane propade.

Hranjenje in nega kulture

Kulturo žive hrane moramo hraniti s kakovostno hrano. Nekateri organizmi so nezahtevni in funkcionirajo na zelo enostavnih gojiščih, ki so narejena iz vedno enakih sestavin. Druge živali pa so glede gojenja in prehrane malo bolj zahtevne. Pri njih se izogibamo cenenih hran kot so pasji ali mačji briketi ter cenena hrana za ribe. Če teh stvari ne bi hranili ribam, zakaj bi hranili njihovi hrani?

Od skrbnika zahteva veliko znanja in časa

Priprave domačih krmnih mešanic se lahko lotijo le ljudje, ki imajo dovolj ustreznega znanja iz nutricistike ter biologije rib. Kdor pripravlja te vrste obrokov, mora dobro poznat svoje živali. Običajno akvaristi za izdelavo obrokov uporabljajo neprimerne sestavine, kot je jajčni rumenjak ter ribje meso. Načeloma ti dve sestavini Lahko uporabimo, a le kot dodatek.

RAZMISLEK NAMESTO ZAKLJUČKA

Rastline ter nekatere vrste bakterij in arhej so edini organizmi, ki ne potrebujejo hrane, saj energijo za rast pridobivajo direktno iz anorganskih virov, kot sta voda, svetloba in toplota. Heterotrofni organizmi, kot so glive, nekaj rodov bakterij, arheje, praživali, živali in ljudje, pa žal nimamo te sreče, zato moramo zaužiti dovolj organske mase, ki jo dobimo tako, da uživamo ostale žive organizme. Tekom evolucije smo se organizmi prilagodili različnim virom hranljivih snovi. Nekatere vrste so postale rastlinojede, druge mesojede, tretje pa nekaj vmes. Neglede na to v katero prehransko skupino nek organizem sodi, je . zelo pomembno, kaj da v usta. Iz tega izkoristi hranljive snovi, ki jih vgradi v svoje telo. Znani ljudski pregovor pravi »si kar ješ« in znanstveniki so z več raziskavami potrdi, da to drži. Imejmo to v mislih, ko si pripravljamo obrok za sebe in imejmo to v mislih tudi takrat, ko pripravljamo obrok za naše ljubljenčke.