Posebnež iz Vzhodne Afrike
Burtonijeva ustonoša (Astatotilapia burtoni) je srednje velik ostrižnik iz Vzhodne Afrike. Samci dosežejo do 15 cm, samice pa so malo manjše. Naseljuje predvsem obrobje jezera Tanganyika ter vse okoliške sisteme rek in jezer, ki so povezani z njim. Prav zato ni nič nenavadnega, da jo najdemo v jezeru Albert, reki Lukuga, reki Rusizi ter številnih drugih okoliških pritokih. Naseljuje predvsem plitvine brez rastlin z nekoliko šibkejšim pritokom, kjer išče skalna območja z globokim in finim substratom. Temperatura vode v akvariju naj bi bila okoli 27°C. Ustreza pa jim trda ali srednje trda voda z nevtralno ali bazično pH vrednostjo. To pomeni, da jih lahko brez težav gojimo kar v vodovodni vodi, ki jo po potrebi en dan prej ogrejemo ter jo prefiltriramo skozi aktivno oglje, na ta način iz nje odstranimo nitrate, težke kovine in klor.
Občasno bomo te ostrižnike našli tudi na območjih z gostim rastjem, kjer naseljujejo delte rek. Na primer v delti reke Rusizi, ki se zliva v jezero Tanganyika. To ni nič nenavadnega, saj so zelo prilagodljivi na različne habitate. To pa marsikaterega akvarista zamika, da bi jih gojil z rastlinami. Žal se takšne postavitve močno odsvetujejo, če pa vseeno želimo poskusiti, potem svetujem, da izberete robustne rastline, ki uspevajo pri šibki osvetlitvi in imajo rade trdo vodo. Na primer praproti iz roda Microsorum. Rastline sadimo v glinene lonce, saj Burtonijeve ustonoše zelo rade kopljejo in rijejo po pesku. Pri gojenju rastlin se torej moramo sprijazniti z dvema dejstvoma. Prvič, te ribe nenehno cufajo in izkopavajo rastlinje in drugič, akvarij z rastlinami pri tej vrsti deluje zelo nenaravno. Poleg rastlin se pri tej vrsti izogibamo tudi različnega rastlinskega materiala, kot je les, suho listje, semena ter posušena trava. Za dekoracijo uporabimo le zelo droben kremenov pesek ter kamenje različnih oblik in velikosti. Pomembno je, da izberemo tudi nekaj ploščatih kamnov, ki bojo služili kot drstna ploščad.
Akvarij naj bo vsaj 100 litrski. To zadostuje za enega odraslega samca ter dve samici. Za skupino pa se priporoča akvarij z volumnom vsaj 400 litrov. To zadostuje za tri samce in večjo skupino samic. Seveda moramo zagotoviti tudi primerna skrivališča, saj znotraj vrste opažamo visoko agresivnost. Mlajše in šibkejše ribe so bolj na udaru, prav tako pa so pogosti boji med samci. Agresivni so tudi do drugih vrst, zato jih je najbolje gojiti v vrstnem akvariju. Skupina naj sestavlja maksimalno tri samce in več samic, pri čemer velja pravilo tri do pet samic na enega samca. Zelo pomembno je, da je v akvariju dovolj skrivališč, ki jih ustvarimo s kamni ali umetnim tridimenzionalnim ozadjem. S posamičnimi ploščatimi in pokončnimi skalami ustvarimo teritorije za drst ter tako omejimo agresijo. Samice so nekoliko manjše od samcev, zato pogosto izbirajo skrivališča v katera se lahko skrijejo samo one. Na ta način se izognejo nenehnemu nadlegovanju samcev. Poleg velikosti se samci od samic razlikujejo tudi po barvi. Dominantni samec ima najlepše barve, te pa se razlikujejo tudi znotraj vrste in o odvisne predvsem od tega iz katerega območja ribe izhajajo. Te variacije znotraj populacij se pojavijo zaradi inbreedinga oziroma fiksacije različnih alelov v posamezni populaciji na nekem območju. Prav zato so Burtonijeve ustonoše iz Jezera Tanganyika malo drugačne od tistih iz jezera Albert. Kljub temu pa si vsi delijo isto lastnost in sicer, samci imajo na podrepni plavuti 5 do 9 oranžnih pik, ki imajo ključni pomen med drstenjem.
S črno obrobljene oranžne pike na podrepni plavuti pri samcu. Te pike imajo ključno vlogo pri oploditvi in so del zelo zanimivega načina oploditve.
Burtonijeva ustonoša je matriarhalna ustanoša, kar pomeni, da za inkubacijo ter varovanje iker v ustih poskrbi samica. Inkubacija traja okoli 20 dni, pri tem pa samica pogosto ne zaužije hrane, zato je zelo pomembno, da je pred inkubacijo dobro hranjenja in v dobri kondiciji. Samci so do samic zelo agresivni in jih nenehno silijo v drst, v primeru, da samica ni godna, jo bodo nenehno ščipali v rep, analno plavut in po trebuhu. Če se samica ne more umakniti pred samcem, se lahko takšno nasilje konča s smrtjo. Samec se običajno zadržuje na svojem teritoriju oziroma drstišču in vanj poskuša na silo spraviti čim več samic. Godna samica se bo samcu približala sama in takrat bo samec razprl plavuti in se gibal s tresočimi gibi. Pri tem bo samici nenehno razkazoval svoje pike na analni plavuti.
Samica ikre polaga v jamico ali na ploščat kamen. Pri tem je zelo skrbna, zato samcu sploh ne spusti bluzu. Samec ji med obredom nenehno razkazuje svoje pike na podrepni plavuti ter čaka na pravi trenutek.
Pri tej vrsti sta opisani dve različici drstenja, pri eni samica izlega ikre v jamico, pri drugi pa na ploščat kamen, pri obeh pa je ključno to, da samica ikre pobere še preden jih samec osemeni. Samec se nato sreča s težavo, in sicer, kako osemeniti ikre, ki jih samica skriva v gobcu. Se spomnite oranžnih pik na podrepni plavuti pri samcu? Te pike so tam z razlogom, njihova velikost in barva pa samico spominjata na ikre. Samec te pike neprestano razkazuje in ob pravem trenutku podrepno plavut položi na tla pred samico, to lahko naredi samo pod določenim kotom, toda to je edini način s katerim pretenta samico. Presenečena samica se ozre v pike na podrepni plavuti in jih v upanju, da so ikre poskuša pobrati, samec to izkoristi in spusti seme, med tem pa samica posesa vso semensko tekočino ter tako oplodi ikre, ki so že v njenih ustih.
Samec čaka, da samica izleže ter v usta pobere čim več iker, nato pa se ji približa ter analno plavut položi pred samico. Samica pike na njegovi plavuti dojame kot ikre, zato jih začne pobirati, v tem trenutku pa samec spusti seme, ki oplodi ikre v njenih ustih. Lahko bi rekli, da samec na nek način pretenta samico.
Ta način oploditve je zelo zanimiv, saj se zgodi v ustih samice, kaj je privedlo do takšnega načina razmnoževanja pa je evolucijska uganka, ki bi jo bilo zelo zanimivo raziskati. Za samca je takšen način oploditve prav gotovo manj stresen ter bolj učinkovit.
Samica se s polnimi usti oplojenih iker vrne v svoje skrivališče, kjer poskrbi za mladice. Te usta samice zapustijo ko so dovolj velike. Če želimo večjo količino podmladka, potem samico ujamemo in jo prestavimo v drstni akvarij. Možnost da nekaj mladic preživi v skupinskem akvariju pa je odvisna predvsem od števila samcev ter same ureditve akvarija.
Burtonijeva ustonoša je vsejeda riba, kljub temu pa prednost damo kakovostni beljakovinsko močni hrani. Obožuje deževnike, enhitreje, bleščave črve in tubifekse, živa hrana vsekakor pospeši drst pri samicah ter jih pripravi na dvajsetdnevni post.
Vrsta je zelo zanimiva in se pogosto uporablja kot modelni organizem v laboratorijih. V akvariju pa ni tako pogosta, saj jo pogosto zasenčijo drugi bolj obarvani ostrižniki. Toda če iščete ribo z izrazitim obnašanjem, ter zanimivim načinom razmnoževanja, potem vam ne bo žal, če boste v svoji ribji sobi nekaj prostora namenili tudi tej vrsti iz Vzhodne Afrike.
Fotografije: Ruda Zukal, Tropical Fish Hobbyist, Junij 1981