KAJ POVZROČI BOLEZNI IN KAKO TO PREPREČIMO

Bolne živali so v naravi pogosto tarče plenilcev, saj zaradi telesne šibkosti in izčrpanosti ne uspejo pobegniti pred nevarnostjo. Če jih ne ulovijo plenilci, pa zaradi hudih simptomov bolezni poginejo. Zdravje ali bolezen torej odloča o življenju ali smrti nekega živega bitja. Ker patogeni delujejo podobno kot plenilci, so številni organizmi tekom evolucije razvili različne obrambne mehanizme. Najbolj znana zaščita pred patogenimi mikrobi je imunski sistem. Gre za medsebojno delovanje sluznice in notranjih organov, ki uničujejo mikroorganizme ki predstavljajo potencialno nevarnost v telesu nekega živega bitja. Imunski sistem poznamo v vseh oblikah življenja, tudi pri rastlinah in žuželkah, pri vretenčarjih je zelo kompleksen, saj na njegovo delovanje vpliva več različnih organov, celice ki so vključene v imunski odziv, pa so sposobne imunskega spomina, ki traja več let. To pomeni, da lahko prepoznajo povzročitelja bolezni s katerim so se že srečale, ter tako ob morebitnem ponovnem kontaktu istega mikroba reagirajo še preden se bolezen razvije. Takrat govorimo o odpornosti organizma.

Ribji imunski sistem je dobro raziskan, saj je za imunologe zanimiv predvsem zato, ker v njem lahko najdemo podatke o njegovi evoluciji. S podrobnim proučevanjem odziva na okužbe pri ribah, lahko predvidevamo, kako se je ta razvil pri ptičih in sesalcih. Kadar deluje pravilno, lahko organizem zaščiti kar v devetdesetih odstotkih, ko je ta izpostavljena patogenu. Kljub temu se pogosto zgodi, da ribe zbolijo. Takšne živali so običajno tarče plenilcev, ali pa poginejo zaradi izčrpanosti. Občasno se zgodi, da okužene živali množično poginejo, takrat govorimo o epidemijah.

Zbolijo lahko vse ribe, ne glede na to ali so ujete v naravi, ali pa so plod intenzivne nepremišljene selekcije. Res pa je, da so nekatere ribe in ribje družine bolj podvržene posameznim boleznim ali povzročiteljem. Med najbolj trdožive akvarijske ribe vsekakor spada navadni rogatec, ki pa je zelo občutljiv na vnetja črevesja. Ta se običajno pojavijo predvsem pri mladih ribah, ko v prehrani primanjkuje surove vlaknine. Kot vidimo nobena riba ni varna pred pojavom bolezni.

ZAKAJ RIBE ZBOLIJO

V slovenski folklori poznamo izraz »Zdrav kot riba«. To pomeni, da je nekdo zelo zdrav in nikoli ne zboli. V tem pregovoru je nekaj resnice, saj v naravi ribe spadajo med zelo trdoživa bitja. Imajo dobro razvit imunski sistem, hkrati pa jih odlikuje izjemna prilagoditev na njihovo okolje. Celotno telo ribe deluje kot celica, ki je prilagojena točno določenemu tipu vode, ki ima bolj ali manj enakomerno temperaturo ter konstantno koncentracijo raztopljenih soli. Takšna prilagoditev je dobra, toda kadar se okolje spremeni za organizem to predstavlja velik stres.

Vsaka stresna situacija pa za zanj zahteva napor, kar na dolgi rok lahko pomeni pomanjkanje energije in izbruh bolezni. Stres uravnavajo različni hormoni. Glede na trajanje stresa ga razvrstimo na dolgotrajni ter kratkotrajni stres. Pri kratkotrajnem stresu se tvorijo hormoni, ki jim na kratko pravimo varuhi življenja. Gre za kemične snovi, ki pospešijo bitje srca, pretok po žilah ter povečajo hitrost in zmogljivost. Tako so živali vedno pripravljene na beg iz situacij, ki jim ogrožajo življenje. Ko žival iz stresne situacije pobegne, se njeno telo vrne v prvotno stanje, stresni hormon se izloči iz telesa, saj po njem ni več potrebe. Pri dolgotrajnem stresu pa je zgodba nekoliko drugačna. V tej situaciji delujejo drugi stresni hormoni, ki se iz telesa izločajo veliko počasneje. Njihova prisotnost v krvi pa povzroča motnje delovanja notranjih organov ter presnove. Če se telo ne spravi nazaj v prvotno stanje, lahko takšen stres pomeni bolezen in smrt osebka, ki je največkrat povezana z odpovedjo ledvic ali zamaščenimi jetri.

V akvaristiki se najpogosteje srečamo s povzročitelji dolgotrajnega stresa. Ker gre za tihe morilce in ker ribe na žalost ne znajo govoriti jih pogosto spregledamo, ali pa jih opazimo šele takrat ko nam ribe zbolijo ali poginejo. Vedno znova opažamo, da akvaristi organizme gojijo v pretrdi ali premehki vodi, ribe ne kažejo zunanjih znakov, so ješče in živahne, kljub temu pa ne dočakajo svoje predvidene življenjske dobe, saj jih izda odpoved ledvic, ki je pogosto posledica slabe prehrane in stresa, ki ga povzročajo neprimerni parametri vode.

Sprejeti moramo dejstvo, da je akvarij vse prej kot naravno okolje, to, ali bodo naše ribe zdrave ali bolne pa je posledica naših dejanj. Zavedati se moramo, da so te živali izjemno prilagojene na svoje okolje, zato je naša odgovornost, da to okolje poskušamo čimbolj posnemati. Zelo pomemben vpliv imajo tudi različni rastlinski toksini ter huminske in šotne kisline, ki nastajajo pri razgradnji rastlinskega materiala. Nekatere ribe so na vsebnost čreslovin občutljive, zato se pri njih izogibamo lesa ter ostale lesne dekoracije (kokosovi orehi, storžki črne jelše, listje itd.). Razne trditve, da so se nekatere akvarijske ribe že prilagodile na drugačne parametre ne držijo, saj so za takšne spremembe v organizmih potrebni milijoni let evolucije, ki jih s preprostimi metodami selekcije in križanj ne moremo spremeniti. Če verjamemo, da se mehko vodna riba lahko prilagodi na trdo vodo, potem je enako, kot če bi verjeli, da se lahko morska riba prilagodi sladki vodi. Mogoče se marsikomu primerjava zdi nelogična, a kemijsko gledano morska voda ni nič drugega kot voda z ogromno količino raztopljenih mineralov.

NE POZABIMO, STRES JE GLAVNI RAZLOG DA NAŠE RIBE ZBOLIJO.

Najpogostejši povzročitelji stresa so slaba kakovost akvarijske vode, neprimerni Ph in trdota vode, prenizka ali previsoka temperatura, neprimerna prehrana, okoljski šok (DMS), neprimerna osvetlitev, neprimerna filtracija ter drugi vzroki, ki so pogosto povezani z genetiko ali slabo rejo. Pri nekaterih vrstah na stres vplivajo tudi zvoki in predmeti iz okolja. Na premočno svetlobo so občutljive predvsem majhne ribe, ki živijo v jatah, zato jim moramo nujno omogočiti del akvarija, ki je zasenčen s plavajočimi rastlinami. Včasih se zgodi, da akvarij, ki je vizualno všeč nam, nikakor ne ustreza našim ribam, tudi, če imajo vrsti primerno kemijsko sestavo vode ter ustrezno temperaturo in hrano.

NE POZABIMO, BOLEZEN JE BOLJE PREPREČITI KOT ZDRAVITI.

Najboljše zdravilo je preventiva, živalim zagotovimo okolje ki je čimbolj podobno naravnemu, parametre vode, kot so temperatura, pH vode, trdota vode ter vsebnost strupenih snovi (NO2, NO3, NH4) redno preverjamo s posebnimi testi za vodo ter poskrbimo za optimalno okolje. Pri tem ne pozabimo raziskati v kakšnem okolju ribe, ki jih nameravamo gojiti živijo. Na podlagi te informacije jim moramo urediti ustreznega bivališča. Ribam, ki izhajajo iz gozdnih potočkov nujno dodajamo tudi huminske kisline, saj samo osmozna voda z ustreznimi parametri ne zadošča njihovim potrebam. Razlog, da se akvaristi taninskih in huminskih kislin izogibajo je predvsem to, da obarvajo vodo. Toda tukaj mora dober akvarist sprejeti kompromis ter se odločiti ali ima akvarij za okras ali za to, da ribam omogoči čimbolj kakovostno življenje. Živali si lastnikov ne izberejo same, lastnik pa si lahko izbere živali. Če nam s tanini obarvana voda ni všeč, potem raje izberemo ribe, ki izhajajo iz gorskih potokov ali jezer. Te taninov ne potrebujejo.

POMEN KARANTENE

Karantena je posebni akvarij, brez dekoracije, peska in rastlin. V njem imamo najnujnejšo opremo – delujoč, biološko stabilni filter na zrak in grelec. Luči v karantenskem akvariju ne potrebujemo, saj se ribe počutijo bolj varno, če niso izpostavljene svetlobi. V mislih pa imejmo tudi to, da svetloba slabo vpliva na delovanje nekaterih zdravil.

Primarni namen karantene je varovanje živali, ki jih že imamo naseljene v ostalih akvarijih. Takšni začasni akvariji brez dekoracije so primerni za opazovanje novo kupljenih organizmov, saj z lahkoto ocenimo ali so zdravi ali ne. V primeru da med novinci izbruhne bolezen pa jo lahko z lahkoto prepoznamo in zdravimo. Kadar karantene ne izvajamo se pogosto zgodi, da v svoj matični akvarij vnesemo povzročitelja, zaradi katerega običajno najprej zbolijo stare ribe. Novinci so pogosto zdravi in znake bolezni pokažejo šele ob prisotnosti hudega stresa. Ta pojav je posledica imunskega odziva, saj je jata v starem akvariju neodporna na povzročitelja, nova pa že razvija imunski odziv. Zaradi poginov starih rib mnogi akvaristi sploh ne posumijo, da so za izbruh bolezni v bistvu krivi novinci. Na podoben način lahko bolezen v akvarij vnesemo z rastlino ali drugim organizmom. Prav zato je zelo pomembno, da pred vnosom v matični akvarij vedno razkužujemo rastline, organizme pa imamo nekaj dni v karanteni. Ta naj bi trajala od pet do enaindvajset dni. Pri čemer moramo upoštevati tudi to, da imajo določene bolezni veliko daljšo inkubacijsko dobo. Večina zajedavcev, ki se prenaša s polži ima inkubacijsko dobo od šest do dvanajst mesecev. Tudi virusne bolezni so znane po zelo dolgi inkubacijski dobi, ki lahko traja več let. Seveda to ne pomeni, da moramo organizme v karanteni zadrževati tako dolgo. Povprečno bolezen izbruhne v štirinajstih dneh, zato se trgovci, ki izvajajo karantene držijo pravila 14 dni. Če želimo zagotoviti res optimalno karanteno pa jo izvajamo 21 dni. Pri nevretenčarjih, ki jih ulovimo iz narave pa se strogo držimo enega leta.

Včasih se zgodi, da v matični akvarij kljub izvajanju karantene vnesemo organizme, ki so povod za okužbo. Pogosto se to zgodi v primerih, ko so kupljene živali že zbolele za neko boleznijo, a so na njo postale imune. Takšni organizmi ne kažejo znakov bolezni, zato postanejo prenašalci, ki okužijo živali, ki s tem patogenom še niso prišle v stik. Delno lahko to težavo rešimo že v karanteni, tako, da k novincem damo eno ribo iz starega akvarija, ter nekaj dni opazujemo dogajanje.

KAKO LOČIMO BOLNE IN ZDRAVE RIBE

Za opazovanje rib si vzemimo vsaj pet minut na, dan najboljši čas za opazovanje živali je med in po hranjenju. Ribe hranimo zjutraj tri do štiri ure po prižigu luči ali tekom dneva. Hranjenju zgodaj zjutraj ali pozno zvečer se izogibamo. Živali hranimo zmerno v majhnih količinah, vsaj enkrat na teden pa naj imajo post. Vrste, ki so bolj dovzetne za prekomerno hranjenje hranimo na dva dni. Zdrave ribe so živahne, ješče, živih barv in imajo razprte plavuti. Koža je gladka, sluz, ki prekriva luske je tanka in prozorna. Bodimo pozorni na osebke, ki hrano odklanjajo, se držijo za sebe ali pa koščke hrane izbruhajo. Bruhanje je lahko povezano z neprimerno sestavo ali obliko hrane, v tem primeru samo zamenjamo hrano. Če ribe bruhajo po vsakem obroku, pa je to znak za bakterijska vnetja ust in požiralnika. Opazujmo kožo rib, pri čemer moramo biti pozorni na ranice, temne ali svetle lise okoli pobočnice ali kakšne druge neobičajne pojave okoli kože. Nekatere kožne parazite lahko opazimo s prostim očesom za druge pa potrebujemo mikroskop ali močnejše povečevalno steklo. Notranje zajedavce najlažje odkrijemo z opazovanjem iztrebkov. Dolgi, sluzasti svetli že skoraj prozorni iztrebki so pogosto znak bolezni ali črevesnih zajedavcev.

GLAVNI POVZROČITELJI STRESA

Stres je glavni povzročitelj bolezni pri akvarijskih ribah, posebno nevaren ter na dolgi rok usoden je dolgotrajni stres, ki povzroča nepravilno delovanje notranjih organov, izčrpanost telesa, slabo izkoriščanje hranilnih snovi. Dejavniki, ki povzročajo dolgotrajni stres vplivajo tudi na slabo delovanje imunskega sistema, kar pomeni, da so živali bolj dovzetne za okužbe s patogenimi organizmi.

NEPRIMERNA KAKOVOST AKVARIJSKE VODE

Ne glede na to, kakšen tip vode ustreza določeni vrsti, vedno upoštevamo, da so vsi vodni organizmi občutljivi na koncentracije amonijaka, nitritov in nitratov. Kakovost vode je zelo pomemben dejavnik. Tukaj je v akvaristiki kar nekaj nasprotij, večino rib tolerira koncentracijo NO3 okoli 10 mg/L, toda najbolje se počutijo takrat, ko je vrednost enaka 0 mg/L. Na tem mestu se mora akvarist odločiti ali bo dal prednost dobremu počutju rib ali pa bo ribe vzdrževal v rahlo stresnem okolju zato, da bo zagotovil uspešno rast bolj zahtevnih akvarijskih rastlin. Kakovost vode moramo konstantno spremljati, saj se ta stalno spreminja. Redno preverjanje koncentracij amonijaka, nitritov, nitratov, pH vrednosti, karbonatne trdote, skupne karbonatne trdote ter po možnosti tudi prevodnost, nam pove v kakšen stanju je naša voda. Različni prebivalci potrebujejo različne tipe vod, nekateri se bolje počutijo v kisli in mehki vodi z nizko stopnjo Ph vrednosti ter zelo nizkimi vrednostmi karbonatne ter skupne trdote z nizko prevodnostjo, drugim pa je veliko bolj udobno v trdi in močno alkalni vodi. Ob tem je potrebno poudariti, da je prilagoditev mehko vodnega organizma na trdo vodo mit, ne glede na to kakšen tip vode ustreza določeni vrsti, se mehko vodna vrsta nikoli nebo uspela popolnoma prilagoditi na zanjo ekstremne pogoje v trdi vodi. Pri menjavah vode pazimo, da ne pride do šoka ali stresa zaradi spremembe temperatur ali ostalih parametrov. Toda tudi tukaj upoštevajmo vrsto rib, nekatere vrste za stimulacijo drsti potrebujejo hitre spremembe.

NEPRIMERNA PREHRANA

Prehrana je področje, kjer lahko najbolj učinkovito manipuliramo z zdravjem rib, z njo lahko močno izboljšamo ali poslabšamo njihovo zdravje zato se splača. Izbiramo visokokakovostno hrano iz naravnih sestavin, ki je prilagojena potrebam posamezni vrsti. Ribam vsaj enkrat na teden ponudimo tudi naravno hrano v obliki ribjega mesa, rakov in školjk, to meso naj bo po kakovosti enako kot za prehrano ljudi. Pri tem upoštevamo tudi to, da ribje meso ne sme vsebovati encima tiaminaze, ki povzroča pomanjkanje vitamina B1, zato izbiramo vrste, ki tega encima ne vsebujejo (postrv, losos). Rastlinojede ter vsejede ribe potrebujejo dodatek svežega sadja in zelenjave. Dobrodošli so tudi prehranski dodatki, kot so probiotiki, aminokisline, vitamini ter mineralni dodatki, ki vsebujejo mikroelemente. Pri hranjenju s suho hrano upoštevamo rok uporabe in nikoli ne hranimo s hrano, ki je odprta dlje kot en mesec.

OKOLJSKI ŠOK (DMS)

V tuji literaturi ta fenomen poznamo kot DMS (Delayed Mortality Syndrome), gre za pojav, kjer ribe poginejo takoj ali v zelo kratkem času po naselitvi v akvarij. Za smrt so običajno krivi zunanji dejavniki ki so povezani s parametri vode ter nepravilno ali neetično ravnanje z organizmi. Med zelo pogoste povzročitelje DMS spadajo:

Prehitra sprememba okolja

Prevelika razlika med kakovostjo vode pri menjavi vode

Selitev rib iz enega okolja v drugo, kjer se parametri vode razlikujejo od izvirnih.

Nepravilno ravnanje z živalmi - prenatrpanost med transportom, predolgi transport, tetoviranje (v desetih dneh po tetoviranju pogine več kot 80% rib)

DMS sindromu se najlažje izognemo s preventivo ter pravilnim ravnanjem z organizmi. Majhne redne menjave vode, pravilna priprava vode, preprečevanje stresa med transportom.

SKRITI TOKSINI V VODI

S testi, ki so namenjeni testiranju akvarijske vode, lahko le delno določimo njeno kemijsko sestavo ter prisotnost škodljivih snovi. Toksini so strupene snovi, ki škodijo vodnim organizmom in v hudih primerih povzročijo smrt. Njihova slabost je, da jih ne moremo izmeriti. Zastrupljene ribe pogosto poginejo hitro, brez znakov bolezni ali poškodb. Deževnica lahko vsebuje azbest ali druge škodljive nečistoče in žvepleno kislino, ki je posledica kislega dežja. Na območjih, kjer oskrba pitne vode poteka izključno preko deževnice se priporoča filtriranje preko ogljenih filtrov. Pesticidi in ostanki pesticidov lahko v vodo zaidejo preko vodnih zajetij ali dekoracije nabrane v bližini polj in sadovnjakov. Težavo odpravi filtriranje preko oglja. Ftalati so snovi, ki se uporabljajo pri proizvodnji plastike ter smol, običajno plastika ni toksična za vodne organizme, vse dokler pod vodo ne začne razpadati oziroma spreminjati kemične sestave, takrat začne v vodo sproščati ftalate, ki pogosto povzročijo nepojasnjene smrti. Prav zato se priporoča, da vse plastične materiale zamenjamo takoj, ko pokažejo znake oksidacije ali spremenijo prožnost (otrdele cevi na filtrih). Posebej pozorni moramo biti pri uporabi epoksidnih smol, ki ftalate začnejo sproščati po petem ali šestem letu. Delno jih nevtralizira mešanica zeolita in aktivnega oglja.

NEKOMPATIBILNOST RIB, MEDSEBOJNA AGRESIJA

Nekaj let nazaj sem postala ponosna lastnica jate Zoogoneticus tequila, toda pojavila se je težava. Na ribe nisem bila pripravljena, zato sem jih dala v akvarij v katerem so že bili Ilyodon whitei. Sprva se je zdelo, da med vrstama ne bo težav, toda kmalu so Z. tequila začeli hirati. Razlog je bil v različnih načinih prehranjevanja. Ilyodoni so znani po tem, da hrano napadejo podobno kot piranje, v na enkrat in v jati. So močne in hitre ribe, takrat ko je hrana, so pripravljeni skakati iz vode. Zoogoneticusi pa so čisto druga zgodba, oni hrano najprej opazujejo, nato pa jo bliskovito zgrabijo, podobno kot to počnejo ščuke. Lovijo posamično vsak zase. Zaradi časa, ki ga potrebujejo med tem, ko preučujejo hrano, ki se potaplja, so pogosto ostali brez obroka, saj so ga pojedli Ilyodoni. Ni mi preostalo drugega, ribe sem morala ločiti. Čeprav vrsti med sabo nista bili agresivni, enostavno nista bili kompatibilni. Agresija med vrstami ali osebki iste vrste se lahko delno omeji s primerno naselitvijo ter postavitvijo akvarija, toda kljub temu upoštevajmo priporočila pri izbiri rib ter jim izberimo primerne sosede.

DRUGI RAZLOGI

Stres lahko povzroči marsikaj, tudi neprimerna osvetlitev, neprimerna dekoracija, preglasna glasba, dekoracija v bližini akvarija, ki spominja na plenilce, preglasne črpalke, vibracije delovnih strojev, prehitro gibanje okoli akvarijev itd.

IZOGIBANJE STRESU

POSKRBIMO ZA OPTIMALNO KAKOVOST VODE

Stres je okolijski dejavnik, ki se mu bomo zelo težko izognili, kljub temu pa ga lahko omejimo. Poskrbimo za optimalno kakovost vode, pri tem nam bo pomagal dovolj velik, biološko stabilni filter, ki preprečuje nastajanje amonijaka ter nitritov. Redne menjave vode bodo preprečile nastajanje nitratov in poskrbele, da se bakterije, ki nastajajo zaradi fekalij ne bodo razmnožile preveč. Kako pogosto menjavamo vodo je odvisno od ribje vrste ter akvarija. Sveža voda naj se po temperaturi, pH vrednosti ter trdoti ne razlikuje od tiste v akvariju. Po potrebi uporabimo osmozno vodo ter soli za pripravo vode.

POSKRBIMO ZA OPTIMALNO PREHRANO

O prehrani se je na tem blogu že veliko pisalo, zato o njej ne bom izgubljala besed. Za tiste, ki se želite poglobit v prehrano rib, so na spodnji povezavi na voljo članki, ki obdelajo vse podrobnosti ter nasvete za pravilno prehrano rib.

Pomanjkanje hranljivih snovi se kaže predvsem v deformacijah skeleta, zahiranosti, zaostanku v rasti ter razjedami na glavi. Žive barve rib niso zanesljivi pokazatelj pomanjkanja hranilnih snovi, saj veliko hran vsebuje dodatke, ki stimulirajo intenzivnost barv.

SLABE, POCENI SESTAVINE

Izbiramo hrano s kakovostnimi sestavinami, ki ne vsebuje ribje moke, žitaric ter rdečega ali perutninskega mesa. Na vsaki embalaži so navedene sestavine, sestavina, ki zaseda prvo mesto predstavlja največji delež, če torej na deklaraciji na prvem mestu zasledimo zapis »pšenična moka«, potem ta hrana vsebuje največ pšenične moke. Izogibamo se hranam iz katerih ne moremo razbrati sestavine ali pa so sestavine napisane tako, da ne poznamo točno sestavo, na primer »pšenični derivati in stranski proizvodi žitne industrije«

OKUŽENA ŽIVA ALI ZAMRZNJENA HRANA

Najbolj kritični so tubifeksi, trzače ter komarjeve ličinke. Te živali so lahko okužene s težkimi kovinami in bakterijskimi klici, kot so Mycobacterium ter sporami zajedavcev. Patogeni so lahko prisotni tudi v zamrznjenih ter posušenih produktih, zato kupimo le hrano, ki je obsevana z UV ali gama žarki. Komarjeve ličinke lahko gojimo doma v posebnih posodah, ter si tako uredimo kontrolirano gojišče, ki zmanjša tveganje za okužbe in bolezni.

STARA ALI SLABO SKLADIŠČENA HRANA

Ali ste kdaj preverili rok uporabe pri hrani s katero hranite ribe? Povprečna suha ribja hrana ima rok uporabe eno leto, toda ta rok se nanaša za izdelek v originalno zapakirani ter zaprti embalaži, ki je skladiščena v idealnih pogojih. Ko embalažo odpremo, se ta rok uporabe avtomatsko skrajša. Načeloma bi morali zavreči vsako hrano, ki je odprta dlje kot tri mesece, zato je za zdravje naših rib veliko bolje, da kupujemo majhne posodice, ki jih pravočasno porabimo. Sama hrano uporabim v enem mesecu. Pri staranju hrane nastaja močan strup aflatoksin, ki je toksičen za večino organizmov. Živali ne kažejo posebnih znakov zastrupitve, delujejo živahno in ješče, nakar nekega dne obmirujejo in poginejo v parih urah. Velikokrat sploh ne posumimo da je za pogin morda kriva hrana, saj nekatere ribe zastrupitev bolje prenašajo od drugih, če nam ribe poginjajo po ena ali dve v razmakih, ki lahko trajajo tudi več mesecev, potem lahko upravičeno za pogin sumimo slabo skladiščeno ali predolgo odprto hrano.

PREKOMERNO HRANJENJE

Zamaščena jetra in zamaščeni notranji organi so glavni povzročitelji vnetja trebušnega mehurja in zaprtosti, ki lahko privedejo tudi do smrti organizma. V naravi ribe uživajo energijsko zelo revno hrano, ki je sestavljena predvsem iz rastlinskih delov ter prerasta, ki ga sestavljajo mikroorganizmi in alge. Vodne žuželke ki jih običajno najdemo v teh okoljih so zelo revne na beljakovinah in lahko prebavljivih ogljikovih hidratih, kar je čisto nasprotje v primerjavi s klasično hrano za ribe. Večje plenilske ribe plenijo predvsem rake, dvoživke in druge manjše ribe, meso teh živali je drugačno v primerjavi z mesom ptičev in sesalcev, kljub temu ga številni proizvajalci uporabljajo pri izdelavi ribje hrane. Takšna hrana je energijsko zelo močna in zato nasitna že v zelo majhnih količinah. Ker večina akvaristov svoje živali hrani preveč ali celo z neprimerno hrano se hitro pojavijo s tem povezane zdravstvene težave. Glavni povzročitelji zamaščenosti so ogljikovi hidrati in maščobe, da izničimo negativni vpliv teh hranil, ribam vsakodnevno ponudimo tudi poparjeno zelenjavo, pri čemer sta posebej učinkovita navadni potrošnik in prava cikorija.

IZBOLJŠAJTE PREHRANO VAŠIH RIB

Pri nakupu klasičnih hran za ribe se moramo zavedati, da popolna hrana ne obstaja, saj je postopek izdelave industrijsko pridelane hrane enak pri vseh proizvajalcih. Kljub temu pa lahko rečemo da so nekatere hrane narejene iz kakovostnejših sestavin v primerjavi z drugimi. Prehransko vrednost močno izboljšajo dodatki kot so probiotiki, vitamini ter aminokisline. V primeru, da hrana teh snovi ne vsebuje pa jih lahko dodajamo posamično, kot dopolnila ali dodatke. Jedilnik lahko popestrite tudi z doma izdelano hrano.

RAZMISLEK NAMESTO ZAKLJUČKA

Vsako živo bitje rado uživa komfortno življenje, ki ga dopolnjuje kakovostna in zdrava prehrana, ribe v tem primeru niso izjema, težava je le ta, da so njihove zahteve malo drugačne od naših. Ko bomo ribam ponudili to, kar si želijo, potem nam bodo tudi one vrnile uslugo ter nas razveselile z zdravjem in lepoto. Prispevek se je dotaknil glavnih povzročiteljev bolezni in vam dal kar nekaj nasvetov, kako se jim izognemo. V nadaljevanju pa se bomo posvetili najpogostejšim ribjim boleznim, do takrat pa vam želim veliko zdravih rib.

NADALJEVANJE: BOLEZNI RIB 2 - NAJPOGOSTEJŠE BOLEZNI AKVARIJSKIH RIB