Šoto akvaristi poznamo kot naravni material za zniževanje pH vode, poleg tega da zniža pH pa tudi lepo obarva vodo ter s tem posnema naravno barvo biotopov ki jih imenujemo črne vode.

Toda kaj v resnici je šota, to je delno kompostiran šotni mah. Šota je nastala v procesu kompostiranja šotnega mahu v anaerobnih razmerah ki nastajajo v močvirju, brez prisotnosti kisika. Ta postopek je trajal več tisoč let. Prav zaradi dolgotrajnega procesa v katerem nastaja, bi morali ta naravni vir bolje čuvati in ohranjati.

Šota prihaja iz šotišč, to so posebna močvirja, kjer raste šotni mah, ter ostale močvirske rastline, te se počasi razkrajajo in kompostirajo, šotišča so edinstveni naravni ekosistemi, polni rastlin, živali in mikroorganizmov, ki rastejo in uspevajo samo v takšnih okoljih. Pri nas se na takšnih območjih pojavlja mesojeda rastlina rosika (Drosera spp.) in močvirski tulipan ali močvirska logarica (Fritillaria meleagris), ki velja za eno iz med najlepših močvirskih rastlin.

Izkoriščanje šote se začne tako, da se iz šotišča najprej odstrani vso vegetacijo, tako pridejo do plasti šote, ki je pod njo, to naredijo ročno ali s požiganjem. Polje kjer je prej raslo raznoliko močvirsko rastlinje se v trenutku spremeni v rjavo polje, kjer se nabira oziroma reže šota. Trenutno se največ šote izvozi iz severozahodne Evrope, zahodne Sibirije, Kanade in Aljaske. Šotišča pa najdemo tudi v tropski Afriki, nižinah Amazonke in jugovzhodne Azije.

Ko primerjamo sliki 3 in 4 vidimo, kako drastične posege ima na okolje izkoriščanje šotnih virov, kljub temu, da smo akvaristi pri izkoriščanju šote v manjšini pa ni potrebno, da smo del tega cikla, saj lahko šoto popolnoma nadomestimo z obnovljivimi viri.

V Sloveniji smo šotišča zavarovali kot naravne spomenike na državni ravni. Jurčevo šotišče je eno redkih območij na Ljubljanskem barju, kjer še vedno najdemo ostanek visokega barja in zanj tipične vegetacije, saj je bila preostala šota na Barju porezana v letih intenzivnega izkoriščanja šote kot kuriva. Na srečo smo pravočasno odkrili škodljive posledice ki jih prinese izkoriščanje šote ter ta naravni biser zaščitili, zato si lahko še danes ogledujemo tipično floro ter favno šotišč. Poleg Jurčevega šotišča sta v Sloveniji zavarovana tudi Kozlarjeva gošča oziroma barski gozd in Mali plac. Šota na območju Krajinskega parka Ljubljansko barje je zaščitena z Uredbo o Krajinskem parku Ljubljansko barje iz leta 2008.

Ta naravni material že vsaj 2000 let izkoriščamo za gorivo, mešanje z komercialnimi substrati za rastline in tudi v akvaristiki, Kljub temu da akvaristi nismo glavni povzročitelji uničevanja okolja zaradi šote, bi bilo vseeno dobro razmisliti o alternativah, ki jih v našem hobiju ne primanjkuje.

Glavni razlog za uporabo šote v akvaristiki je prav gotovo vsebnost huminskih kislin, ki znižujejo pH vode in so naravno prisotne v večini vod, kjer je pH pod 7. Mnogi mislijo, da huminske kisline oddaja le šota, toda to ni res, huminske kisline nastajajo pri biološki razgradnji rastlinskega materiala v anaerobnih razmerah, oziroma pod vodo, podoben učinek dosežemo, kadar v akvarijski vodi pustimo da se razgradijo storžki črne jelše ali suho listje ki je odpadlo z dreves. Mnogi so tudi mnenja, da nič ne obarva vode tako močno kot šota, toda dokazano je, da lahko tudi z zadostno količino listja in storžkov jelše primerno obarvamo vodo. Uporaba listja pa je poleg tega tudi cenejša, saj lahko vse potrebno naberemo na sprehodu po gozdu.

Listje ki ga uporabljamo kot nadomestek šote nabiramo od oktobra do konca novembra, v času ko drevesa zgubljajo svoje liste, uporabljamo lahko le liste ali pa tudi vejice s šopki listov, kar bo v akvariju videti še bolj naravno. Storžke črne jelše nabiramo malo prej in tudi ti so lahko na vejicah. Pri nabiranju lista pazimo da nabiramo le suhe rjave liste, ki niso umazani ali poškodovani.

Uporabljamo predvsem listje hrasta, bukve, gabra, javorja, platane, leske ter črne jelše. Glede vsebnosti organskih kislin je listje bolj primerno za posnemanje naravnih biotopov kot so črne vode porečij Amazonke, saj vsebujejo več taninskih in manj huminskih kislin, toda kljub vsemu s časoma listje zaradi razgradnje v vodi začne oddajati huminske kisline, zato ga zmeraj pustimo v vodi tako dolgo dokler ne razpade. Koliko listja dodamo v vodo je odvisno od začetne pH vrednosti vode ter vrsto listja ki jo uporabljamo, od domačih vrst pH najhitreje in najmočneje zniža listje gabra, med tem ko listje hrasta začne delovati in močno zniža pH šele po nekaj urah. Pri storžkih črne jelše velja pravilo en storžek na deset litrov akvarijske vode, kar pomeni da za akvarij s prostornino 100 litrov potrebujemo deset storžkov. Prav tako kot listje tudi storžki močno obarvajo vodo s tanini, oddajajo šibko taninsko kislino ter s tem znižajo pH vode, čez čas se začnejo razkrajati in oddajajo huminsko kislino.

Kadar dodajamo listje v vod iz pipe lahko opazimo, da učinkovito zniža pH tudi v vodi z večjo začetno vrednostjo pH.

Veliko akvaristov šoto dodaja zato, da akvarijsko vodo obarva ter s tem posnema naravno barvo tako imenovanih črnih vod. Črne vode so značilne za območja, kjer je v vodi veliko rastlinskega materiala, kot je na primer listje, les, veje ali odmrlo močvirsko rastlinje. Vodo obarvajo tanini, ki ob enem delujejo kot šibke kisline. Največ taninov vsebuje les, sledijo pa mu šota ter različne vrste listov in storžki črne jelše. Pri listju imamo to srečo, da lahko izbiramo liste ki vodo manj obarvajo, vseeno pa dovolj znižajo pH do želene vrednosti, to je učinek, ki ga pri šoti ne moremo doseči. Če želimo da bo naša voda skoraj kristalno čista, potem posežemo po listju platane ali leske, ti dve vrsti učinkovito znižujeta pH ampak skoraj nič ne obarvata vodo. Kadar pa si želimo ustvariti močno, skoraj črno barvo akvarijske vode, takrat pa posežemo po listih hrasta, gabra ali javora, mogoče celo razmislimo o nakupu listja drevesa catappa, ki ga dobimo v vsaki bolje založeni trgovini z akvaristično opremo.

Poleg zniževanja pH ter obarvanja vode pa ima listje številne druge pozitivne lastnosti, listje oreha in murve na primer lahko uporabljamo kot zdravilo pri različnih bakterijskih in glivičnih infekcijah, listje catappe ter storžki črne jelše pa delujejo preventivno proti boleznim ter zavirajo rast alg. Na razpadajočih listih se namnožijo številne koristne bakterije in drugi mikroorganizmi, ki jih lahko ribje mladice izkoriščajo kot prvo hrano. Seveda pa ne smemo pozabiti tudi na estetsko vrednost, saj listje zelo popestri izgled akvarija in mu da naravni videz.

Poleg za zniževanje pH vrednosti ter obarvanja akvarijske vode pa šoto lahko uporabljamo kot medij za drstenje rib, nekatere ribe se namreč razmnožujejo tako, da svoje ikre odlagajo v šoto, pri čemer uporabljamo posebej za akvaristiko primerna šotna vlakna. Če se želimo uporabi šote izogniti tudi v tem primeru, potem uporabimo kokosova vlakna, ki so nadomestljiva, obnovljiva ter nekoliko cenejša rešitev kot uporaba šote.

Ni potrebe, da bi akvaristi uporabljali šoto, zakaj je torej ne bi v akvaristiki opustili in se zatekli k alternativam ter s tem pomagali pri ohranjanju šotišč po svetu.