Kdo si človek? Kdo si, da si me lahko lastiš? Kdo si, da mi lahko povzročaš bolečino, in kdo si, da lahko rečeš, da ničesar ne čutim. V svoj dom si me pripeljal zato, da te osrečim, ampak povej mi, kako te lahko osrečim, če sem v bolečini. Ali te res osrečujem, če je moja vrsta deformirana, ali si res srečen, kadar poginem zaradi neprimernih pogojev, pri starosti, ki ni niti polovica moje pričakovane življenjske dobe. Povej mi, zakaj si me prinesel domov, če moraš moj izgled popraviti s kirurškimi operacijami, ali še huje, pod mojo kožo vbrizgavati strupene barve, ki me prej ali slej ubijejo. Ali ti naravna lepota ni dovolj? Seveda ne, ti si človek, lastiš si vse, ker si nad naravo, nimaš morale in nimaš etike. Jaz sem samo riba, zate nimam duše, nimam življenja in ne čutim bolečine. Žal nisem pes, da bi lahko ob mojem nelagodju tulila ali cvilila, toda če bi slišal in če bi videl, potem bi vedel, potem bi spoznal mojo bolečino. Toda jaz sem samo riba…

MORALA – beseda izvira iz latinske besede »mos«, ki pomeni običaj. Gre za človekov odnos do sveta, drugih ljudi, živali, okolja ter do sebe. Je slika dobrih in slabih vrednot ter običajev v neki družbi. Moralne vrednote se lahko skozi zgodovino spreminjajo, kar je bilo nekaj let nazaj sprejemljivo ter moralno, je lahko danes nemoralno ter barbarsko. Na primer smrtna kazen v ZDA. Morala se torej začenja tam, kjer človek svojo individualnost usklajuje ter podreja zahtevam življenja v skupnosti. Zato morala vključuje pravila, norme, kategorije, ideale, pogosto nepisane predpise, ki veljajo tako za posameznike kot za celotne skupnosti. Soroden izraz je etika.

ETIKA – Filozofska disciplina, ki raziskuje temeljne kriterije moralnega vrednotenja. Predstavlja izvor morale in je skupek moralnih principov. Nekateri filozofi jo definirajo kot disciplino, ki se ukvarja s tematiko človeškega ravnanja do soljudi, živali, okolja in rastlin iz vidika dobrega in zlega.

ODGOVORNOST – Dolžnost sprejeti sankcije v primeru, da kaj ne ustreza normam ali zahtevam, neodgovorno ravnanje ima negativne posledice. Skrbniki živali smo odgovorni za njihovo dobro počutje, zdravje ter ustrezno življenjsko okolje. Kar pomeni, da se moramo pozanimati o potrebah, ki jih specifična vrsta potrebuje.

Etika in odgovornost v akvaristiki

Če lahko drugemu bitju povzročim trpljenje, ali to tudi smem?

Akvaristika je gojenje vodnih organizmov v našem domu. Za živali, ki jih gojimo smo odgovorni, istočasno pa smo dolžni upoštevati etična načela, kar pomeni, da bitjem, ki jih imamo v oskrbi ne povzročamo namernega trpljenja. Pod to se šteje vse, kar neki živali ali vrsti na kratek oziroma dolgi rok povzroča nepotrebno bolečino ali zavira njen normalni fiziološki ter psihološki razvoj. Glavne oblike mučenja so namerno stradanje ali neprimerna hrana, fizično povzročanje bolečine ter reja v neprimernih pogojih.

Zato, da vemo, kaj je primerno in kaj ne, potrebujejo pravila ter norme. V akvaristiki se držimo predvsem tega, da so akvarijske posode dovolj velike, kombinacije organizmov ustrezno izbrane, filtri biološko stabilni, hrana pa kakovostna ter ustrezno izbrana tako, da zadosti biološkim potrebam posamezne vrste. Za razliko od psov in mačk, so eksotični ljubljenčki glede znanja, ki ga zahtevajo, dosti bolj zahtevni. Riba ni enaka ribi, razlika med oskrbo ter prehranjevanjem zlate ribe (Carassius auratus) in gupija (Poecilia reticulata), je tako velika, kot da bi v istem prostoru z isto hrano želeli nakrmiti kravo in psa. Žal je ta kombinacija še vedno pogosto opažena in kar je še boj žalostno, le redki v njej opazijo problem. Razloge za to lahko najdemo v neznanju in ignoranci.

Neznanje lahko odpravimo z iskanjem znanja. Ignoranca pa se zarije globoko v zavest ljudi in tam tudi ostane. Le še ena stvar je hujša od nje, to je napačno znanje.

Živali nelagodje ter bolečino kažejo s telesno govorico, izgubo apetita, nenormalnim obnašanjem ter izbruhom bolezni. To preprečimo tako, da se dobro informiramo o potrebah specifičnih živalskih vrst, ki jih gojimo v ujetništvu. Ribe so v naše domove prišle šele pred kratkim, zato so še vedno smatrane kot divji organizmi in kot taki zahtevajo posebne vrstam specifične pogoje. Tudi, če vzamemo organizme, ki so gojeni v ujetništvu, jih še zmeraj moramo obravnavati kot divje, saj za razliko od klasičnih domačih živali, te niso šle skozi postopek domestikacije.

Domestikacija ali udomačevanje neke vrste je dolgotrajen proces, ki traja več tisočletij, skozi ta čas se divja žival genetsko, psihološko, anatomsko ter deloma etološko začne razlikovati od njenega divjega prednika. Razlike, ki so posledica intenzivne selekcije, se pojavijo že po nekaj generacijah. To so predvsem lastnosti, ki jih določa en oziroma maksimalno dva gena, največkrat govorimo o barvi ali spremembi proporcev telesa. Na druge lastnosti, na katere vplivajo kombinacije več genov in običajno določajo funkcijo organizma, pa se spreminjajo zelo počasi. Pes je najstarejša domača žival, njegov prednik je volk. Točne zgodovine in kdaj se je proces domestikacije začel, žal ne poznamo. Predvidevamo, da tam okoli 15 000 let pred našim štejem. Že v jamskih slikarijah pa opazimo različne barve kožuhov ter zaviti rep, kar nam da znanje o tem, da se je zunanji videz psa dokaj hitro spremenil. Moderni psi vizualno zelo malo spominjajo na volkove, kljub temu, pa njihovo poreklo izdaja obnašanje ter prehrana. Na moderne pasme psov deluje zelo močna intenzivna selekcija, veliko večja, kot na primer na povprečno ribo, upoštevati moramo tudi to, da selekcija psov poteka že več tisočletij, pri ribah pa se izvaja zadnjih 200 let. Laično in nestrokovno je torej pričakovati, da smo z malo spremembe proporcev ter vzorcev spremenili tudi etološke ter prehranjevalne navade rib.

Etologija je veda, ki proučuje obnašanje ter vedenje neke živalske vrste. Etološko obnašanje je tisto, ki neko vrsto definira. Je specifično vedenje neke živalske vrste ali organizma, zato mu pravimo tudi vrsti specifično vedenje. Da lahko govorimo o dobrobitu, moramo vrsti, ki jo imamo v ujetništvu omogočiti njeno vrsti specifično obnašanje. Dobrobit je stanje, v katerem se neka žival počuti varno in udobno, v takšnem stanju se obnaša naravno, brez anomalij, ker ni pod stresom, je zdrava in zadovoljna.

Akvaristi imamo tukaj veliko težavo, saj ima vsaka vrsta svoje specifične potrebe, povprečen, izkušen akvarist pozna okoli 20 rib ter njihovih potreb, profesionalec jih bo poznal vsaj 500. Človek je ribe v svoj dom pripeljal šele pred kratkim, govorimo o zgodovini, ki traja približno 200 let, takrat so se prvič pojavili zanimivi vzorci pri zlatih ribah (Carassius auratus) ter koi krapih (Cyprinus carpio). Tako se je pričelo tekmovanje, katera riba bo imela najlepši vzorec.

Na svoje vodno okolje so se prilagajale milijone let, veliko vrst je mnogo starejših od človeka, zato je nerealno pričakovati, da smo s selekcijo na njihovo genetiko vplivali do te mere, da so se v obdobju 50 let uspešno prilagodile na okolje, ki je popolnoma drugačno od tistega v katerem živijo njihovi predniki. Zato smo dolžni, da to okolje v akvariju posnemamo, kljub lažem, ki nam jih prikazujejo določeni grosisti.

Vodne živali žal nimajo glasilk, zato ne morejo stokati. Upoštevati pa je potrebno še njihov živčni sistem, ki je nekoliko drugačen od sesalcev. Sposobne so trpeti bolečino, ki traja daljše obdobje, brez, da to kažejo z zunanjimi znaki. Lahko bi rekli, da trpijo molče. Kljub temu pa na bolečino niso odporne, zaradi stresa, ki pri tem nastaja, se v njihovo telo konstantno sproščajo stresni hormoni, posledica tega je nenadni kolaps organizma. Riba, ki je bila na videz popolnoma zdrava, brez bolezni ter poškodb, nenadoma pogine. Tudi sekcija ribe ne pokaže vidnih sprememb na telesu, to, da je bilo z organizmom nekaj narobe, bi pokazali hormonski testi.

Kako so nam ribe podobne v dojemanju bolečin in stresa?

Največja napaka, ki jo pri takšnih raziskavah naredimo ljudje je to, da živali enačimo z nami. Kljub tako imenovani ljubezni do živali, se moramo zavedati, da so živali še vedno živali, in ljudje, ljudje. Toda to ne pomeni, da smo mi nad njimi, samo pogled na svet je pri njih drugačen. Kar se nam ne zdi stresno, lahko za neko žival predstavlja popoln kaos. Na primer polivinilasta vrečka, ki je priletela na pašnik konj, človek se za njo še zmenil ne bo, konji pa jo bodo dojemali, kot nevarnost ter na pašniku povzročili paniko.

Nekaj let nazaj je skupina znanstvenikov poskušala ugotoviti, če se živali zavedajo samega sebe. To so naredili tako, da so jih postavili pred ogledalo ter ugotavljali njihov odziv. Zelo zanimiv poskus z eno pomanjkljivostjo, nekatere živali vidijo tako slabo, da komaj ločijo različne obrise med sabo. Takšne, se ne zanašajo na vid, ampak na sluh ter vonj. Zato so se v poskusu z ogledalom zelo slabo izkazale. Med njimi je bil tudi pes, ki se za ogledalo sploh ni zmenil. Znanstveniki so nato zaključili, da se živali ne zaznajo v ogledalu, ne spoznajo svojega obrisa in zato nimajo zavesti, svojo napako, ki je bila posledica nestrokovnega pristopa, so priznali šele nekaj let po tem. Moderne raziskave so živalim bolj prijazne in dokazujejo, da nimajo samo zavesti, ampak tudi osebnosti in karakterje.

Potrjujejo tudi, da so ribe po inteligenci zelo podobne psom ter mačkam. Mnoge se lahko naučijo preprostih trikov, ter spoznajo obraz svojega skrbnika. Dokazano je tudi to, da akvarijske ribe v neprimernih pogojih zapadejo v depresijo, razvijejo agresivno obnašanje, apatičnost ali nagnjenje k samomoru. Pri vseh naštetih psiholoških anomalijah, bi lahko rekli da so zelo podobne ljudem. Da te motnje preprečimo, moramo našim živalim zagotoviti primerne življenjske pogoje.

Ribe so med vsemi družnimi živalmi najbolj zlorabljene, več kot polovica jih živi v neprimernih okoljih, mnoge pa so podvržene krutim genetskim ter fizičnim poškodbam, samo zato, da zadostijo našim namišljenim lepotnim idealom. Vse to se dogaja zaradi ignorance ali neznanja, izraza kot sta »Ne vem.« in »Vseeno mi je.«, sta največja sovražnika človeštva. Mogoče se razlog, da smo ljudje tako brezbrižni do vodnih organizmov skriva tudi v tradiciji. Mnoge kulture in religije, rib ter ostalo vodno življenje ne obravnavajo kot meso. Akvaristi, ki vztrajno pišemo o tem, pa smo pogosto tarča posmeha.

Nič hudega, ne dolgo nazaj je bilo vsesplošno razširjeno mnenje, da psu, ki je priklenjen na verigo pred hišo nič ne manjka, danes se takšen način lastništva psa obravnava kot mučenje živali. Da se je zakonodaja na tem področju uredila, so pripomogle znanstvene raziskave, ter ljudje, ki so širili glas o neprimernih pogojih ter zlorabi.

Skrajni čas je, da naredimo enak korak tudi v akvaristiki in tako omogočimo bolj kakovostno življenje nam, ter našim prebivalcem. Pogosto slišim vprašanje, kako nam ribe izražajo slabo počutje, saj nimajo glasu, da bi nam povedale. Preprosto, Preko govorice telesa ter barvnimi vzorci. Kar pomeni, da moramo vrsto, ki jo imamo doma dobro poznati. Številni organizmi ob močnem stresu pobledijo, ali kažejo intenzivne temne vzorce, ki ostale opozarjajo na nevarnost. Če ribe živčno plavajo po akvariju sem in tja, je to jasni pokazatelj stresa, še huje pa je, če se zaletavajo v kote akvarija in panično iščejo izhod.

Pravi akvaristi se zavedamo, da ribe niso okras, obravnavamo jih kot živa bitja, ki potrebujejo specifične pogoje, našo skrb in odgovornost. Zavedamo se, da ribe obstajajo v vseh velikostih, oblikah in prihajajo iz različnih kontinentov. Ko akvaristiko začnemo obravnavati iz vidika dobrega počutja živali, spoznamo da se je potrebno naučiti zelo veliko stvari. In ker na svet nihče ni prišel poln znanja, je zelo pomembno, da nove akvariste poučimo o etiki ter odgovornosti v temu krasnemu hobiju. Še prej pa si poglejmo kako je videti etična ter odgovorna akvaristika.

ODGOVORNA IN ETIČNA AKVARISTIKA

Dober akvarist je sestavljen iz biologa, ekologa, kemika, fizika, tehnika, veterinarja, zdravnika in botanika. Ribe so glede oskrbe in znanja ki ga zahtevajo dosti bolj zahtevne v primerjavi z ostalimi ljubljenčki, zato je zelo pomembno, da znanje dobimo iz prave roke. Informacije vedno iščemo pri preverjenem viru in literaturi z novejšim datumom. Včasih dobimo napačne informacije od ljudi, ki naj bi zadevo obvladali, to nam iskanje pravilnih informacij le še boj oteži. Kdo je pravi človek za nasvet? Akvarij je košček narave, ujet v stekleni posodi, predstavlja delujoči ekosistem, kar pomeni, da z njim posnamemo košček reke ali jezera. Pravi človek za nasvet je torej nekdo, ki razume, kako ta sistem deluje. Pozna vse procese, ki v tem sistemu potekajo ter dobro pozna težave, ki se pojavijo takrat, kadar nekaj v tem sistemu zataji.

Za optimalno delovanje akvarija, moramo vzpostaviti naravno ravnovesje, med vsemi organizmi – ribami, polži, drobnoživkami, planktonom, algami itd. Ljudje ki dajejo nasvete v smislu, da so ti organizmi škodljivi, ali da kvarijo videz akvarija, niso pravi naslov za akvaristične nasvete. V naravi so vsa bitja med sabo povezana, vsako ima svojo biološko nišo ter vlogo v sistemu. Polži opravljajo funkcijo komunalne službe, česar ne morejo pojesti, pa pojedo ostale drobnoživke, kot so vrtinčarji in nematode. Njihovo razmnoževanje je v celoti odvisno od količine hrane, ki jo imajo na voljo, več kot jo je, hitreje se množijo. Na ta način nam preprosto sporočajo, da v sistem vnašamo preveč hrane, kar lahko na dolgi rok povzroči cvetenje alg. Prav zato polži v akvariju niso nadloga, ampak koristni organizmi, ki nam bodo na spremembe v sistemu odgovorili prej kot ribe. Seveda pa pri vzpostavljanju biološkega ravnovesja ne smemo pozabiti na koristne bakterije. Brez njih življenje ni mogoče.

Naselijo se v filtru in pesku od njih pa so odvisne rastline in živali. Zato sta primerno izbrana akvarijska podlaga ter filter, srce akvarija. Zelo priporočljivo je, da se bodoči skrbniki akvarijev o zagonu ter postavitvi sistema predhodno izobrazijo. Veliko akvarijskih kompletov namreč ne vsebuje dovolj velik ter močan filter, kar lahko začetniku že v štartu povzroča velike težave. Zaradi priljubljenosti je akvaristika v trgovinah postala velik biznis in če nismo previdni ali podučeni, lahko denar po nepotrebnem zapravljamo za različne tonike, ter tekočine, ki jih v resnici sploh ne potrebujemo. Denar raje vložimo v ustrezno filtracijo, razsvetljavo, akvarijski pesek ter rastline. Tonike uporabljamo za pomoč in ne kot rešitev težav.

Največji sovražnik akvaristike je nepotrpežljivost in neučakanost. Kupili smo akvarij in zdaj bi radi, da v njem čimprej zaplavajo ribe. Žal je tako, da nekaterih stvari v naravi ne moremo prehitevati, mogoče lahko občasno kdaj kakšno malenkost pospešimo, a postopek ostaja enak.

Preden v akvarij naselimo ribe, mora biti ta ustrezno utečen. Vzpostavljanje biološkega ravnovesja v akvariju je najpomembnejši del v akvaristiki in traja okoli tri tedne. Zelo pomembno je, da je postopek pravilno izveden in da se ga ne prehiteva. Pozabimo na tonike in bakterije, ki domnevno pospešijo vzpostavitev biološkega ravnotežja že po enem dnevu, saj je to le trgovska propaganda. Lahko jih uporabimo kot pomoč pri zagonu akvarija, ampak kljub temu počakamo z naselitvijo rib.

Upoštevati moramo, da ribe obstajajo v različnih velikostih, barvah in vrstah, ter prihajajo iz različnih kontinentov in različnih vod. Zavedati se moramo, da vse te živali ne sodijo skupaj, saj imajo različne potrebe po vodi, hrani, temperaturi, prostoru, ureditvi akvarija... Nekateri trgovci radi rečejo, da vse živali, ki so na prodaj, lahko bivajo skupaj. Ne nasedajmo tem neumnostim in se o nakupu ter o potrebah posameznih organizmov predhodno dobro informiramo.

Ribe, ki izhajajo iz Južne Amerike, se načeloma ne shajajo dobro z ribami iz Azije, Afrike ali Srednje Amerike. Naša odgovornost je, da se o izvoru rib pozanimamo s pomočjo literature ali spleta. Izvor organizmov je pomemben predvsem iz vidika kislosti (alkalnosti) ter trdote vode. Južno ameriške ribe potrebujejo zelo mehko in kislo vodo, takšna voda bo ustrezala neonkam, skalarkam in oklepnim somičem, nikakor pa ne bo odgovarjala ribam, ki izvirajo iz trdih, alkalnih vod. Vso to znanje o vodah pridobimo s prebiranjem literature, člankov ter akvarističnih forumov, zato lahko rečemo, da novopečenega akvarista čaka veliko branja. Novinec mora biti tudi pripravljen sprejeti kritike v primeru, da je nekaj naredil narobe. Seveda mu to ne sme vzeti volje do hobija, ampak mora poiskati način, da to napako popravi.

Če sta dve ribi po geografskem izvoru iz različnih kontinentov, a imata popolnoma enake zahteve glede vode ter ostalih parametrov, načeloma lahko sobivata v istem akvariju. Upoštevamo torej trdoto, skupno trdoto, pH, temperaturo in prevodnost vode. Velikost akvarija, končno velikost ribe ter območje ki ga naseljuje. Tipična kombinacija, ki se geografsko ne sklada a dobro funkcionira v okrasnih ali skupinskih akvarijih je svetlikavec (Phenacogrammus interruptus) ter skalarka (Pterophyllum scalare). Svetlikavci izvirajo iz Afrike, skalarke pa iz Južne Amerike, a ker oboji živijo v vodi, ki je mehka in kisla, s podobnim temperaturnim razponom, je ta kombinacija mogoča. Neprimerna pa je kombinacija skalarka in rumena ustonoša. Rumena ustonoša prav tako izvira iz Afrike, a naseljuje drugačni tip vode, ki skalarki ne ustreza.

Pri nakupu organizmov moramo upoštevati končno velikost. Veliko rib se namreč prodaja pri velikosti med 2 in 4 cm, pri čimer ni nujno, da so to njihove odrasle velikosti. Nekatere živali v naših trgovinah lahko precej zrastejo. Tipični primer so rilčkaste činklje (Chromobotia macracanthus), ki zrastejo do 30 cm v dolžino. Pogosto zasledimo tudi pikastega oklepničarja (Pterygoplichthys gibbiceps), ki ga začetnikom radi prodajo kot čistilca stekel. Ta riba zraste do 70 cm v dolžino in potrebuje akvarij z prostornino minimalno tisoč litrov. Najhuje je, da takšne živali potem ko prerastejo akvarije, končajo v kakšnem naravnem vodnem viru.

Veliko ljudi privlačijo ribe ki so posebne, redke ali eksotične, pri tem pa pozabljajo da ravno te živali zahtevajo največ pozornosti, nege, odgovornosti ter financ. Rek da je včasih bolje gledati z očmi v tem primeru še kako drži. Veliko živali, ki je v prodaji na našem trgu zahteva velike že skoraj javne akvarije, toda na žalost so oči kupcev zelo požrešne in jih kupijo, preden se sploh pozanimajo o potrebah vrste. Takšne živali so obsojene na hitro ter počasno smrt, kar je sporno iz vidika etičnega ter odgovornega skrbništva živali.

Kaj ni etično

V akvaristiki se pojavlja kar nekaj neetičnih primerov, kjer se ribe obravnavajo kot okras, darilo ali aranžma. Zloraba živali, kjer jih namerno pohabimo je vsekakor hujša oblika mučenja. Prav zato so v nekaterih državah prepovedali kupiranje ušes in repov pri nekaterih pasmah konj ter psov. Kupiranje se smatra kot lepotni popravek, ki naj bi poudarilo neko določeno lastnost pri pasmi psa ali konja. Konjem sekajo repe zato, da poudarijo veliko zadnjico pri delovnih pasmah, tako naj bi žival izgledala bolj privlačno, kljub temu da so ji odvzeli zelo pomemben del njenega telesa. Kupiranje je zadnje čase priljubljeno tudi med rejci velikih rib, kot ko na primer arovane in oskarji. Rejci svojim ribam s šivanko raztrgajo kožno opno med plavutmi, počakajo, da se zaceli ter nato postopek ponavljajo toliko časa, dokler riba ne dobi zaželene oblike plavuti. S tem načinom pohabljanja povečajo razmik med plavutnicami ter kožno opno in tako fizično povečajo volumen plavuti. Kljub temu se ta tip zlorabe ne smatra za hujšo, pristojni organi jih niti ne obravnavajo kot mučenje.

1. Tetoviranje

Takšne ribe so zelo priljubljene v Aziji in Ameriki, na območju Evropske unije naj bi bile prepovedane. Postopek tetoviranja je zelo grob, izvaja se na živo, poteka s pomočjo injekcij, kjer organizmom v zgornje plasti kože vbrizgajo barvo. Velik odstotek rib ga ne preživi, preživele pa so nagnjene h krajši življenjski dobi ter infekcijam. Običajna praksa je, da so živali poslikane z napisi ali vzorci. Tetovirajo lahko tudi z laserjem, kjer uporabljajo tehniko z žganjem lusk. Postopek se izvaja izključno zaradi mode, oziroma za zagotavljanje človekove želje po nečem posebnem. Ker gre za namerno povzročanje bolečin, stresa in krajšanje življenjske dobe, se ob tem početju porajajo številna etična ter moralna vprašanja.

2. Vbrizgavanje barve v telo

Postopek je zelo podoben tetoviranju, le da v tem primeru ribi barvo vbrizgajo direktno v mišično tkivo ali pod kožo. Uporaben je le pri živalih, ki so transparentne, v nekaterih primerih bele. Praksa je najpogosteje razširjena pri indijskem steklenem ostrižu (Parambassis ranga). Veliko rib tega postopka ne preživi, saj je injiciranje potrebno opraviti globoko v mišico na več različnih mestih, kar pomeni, da mora riba preživeti več zaporednih vbodov. Pogosto se uporablja umetne barve na osnovi težkih kovin, saj so odporne in ne zbledijo, takšen način barvanja je poleg povzročanja bolečine tudi namerno zastrupljanje organizmov. Ker je zadeva nepotrebna in škodljiva organizmom, se šteje kot namerno mučenje in pohabljanje živali.

3. Gensko spremenjeni organizmi

Gensko spremenjeni organizem je žival, bakterija ali rastlina, v katerem je z uporabo sodobnih metod genetskega inženiringa vnesen točno določen gen, ki kodira točno določeno lastnost iz drugega organizma. Običajno gre za vnose genoma med organizmi, ki med sabo niso sorodni, zato v naravi do takšnih križanj sploh nikoli ne bi prišlo. V akvaristiki so lep primer tega gensko spremenjene ribe, ki imajo vcepljen zeleni fluorescentni protein (GFP), kar povzroča fluorescentno zeleno barvo, ki se sveti v temi. GFP je pridobljen iz meduze, obstaja pa tudi rdeč ali rumen protein, ki je običajno izoliran iz genoma korale. V Ameriki so med gensko spremenjenimi ribami najbolj priljubljene cebrice (Brachydanio rerio), ki se jih drži komercialno ime GloFish TK1. Cena posamezne ribe je okoli 5$. Glede na komentarje na socialnih medijih, so zelo prijubljene.

Sam postopek genske manipulacije je moralno in etično zelo vprašljiv, včasih se izvaja s pomočjo električnih impulzov na živih živalih, včasih pa na celični ravni ali oplojenih celicah. V vsakem primeru je potrebno željeni genom nekako izolirati iz organizma, ter ga nato vcepiti v drugi organizem. Točni postopki so poslovna ter znanstvena skrivnost. A načeloma je najbolj priljubljena metoda ta, da starše izpostavijo električnim impulzom, ki odpre celične stene, tako nastanejo pore, skozi katere se potem doda protein, ki je izoliran iz genoma drugega organizma. Starši nato začnejo proizvajati spolne celice, ki so nosilci vcepljenih proteinov, potomci takšnih staršev pa nato to lastnost kažejo. Da se podjetja zaščitijo, naredijo sterilne potomce, ter tako preprečijo nekontrolirano širjenje gensko spremenjenih organizmov (GSO). Žal je realnost takšna, da ta varnostni sistem včasih zataji in so ribe kljub temu plodne, kar predstavlja pravo grožnjo, ki jo lahko povzročijo GSO (GMO). V primeru da GSO pride v stik z divjo populacijo, ter svoje gene prenese naprej, lahko govorimo o tehničnem izumrtju vrste.

4. Hibridi

Besedo hibrid uporabimo za organizme, ki so križanci dveh ali več vrst oziroma podvrst. Ločimo jih na takšne, ki bi se lahko pojavili v naravi in takšne, ki se v naravi nikakor ne bi mogli zgoditi. Hibridizacija je naraven pojav, tako nastajajo nove vrste, a moramo se zavedati, da je umetna hibridizacija poponoma drugačna od naravne. Načeloma se živali v naravi zelo nerade križajo med sabo, če le imajo dovolj predstavnikov svoje vrste, a včasih izjeme potrjujejo pravilo. Poznamo kar nekaj območij, kjer so križanci med dvema vrstama pogostejši kot posamezni vrsti. V akvarijskih pogojih je malo drugače, saj je prostor veliko manjši, zato je možnost hibridizacije večji, posebej takrat, kadar imamo skupaj dve vrsti, ki se med sabo lahko parita. Odgovorni akvaristi bodo populacije ter vrste, ki se med sabo lahko križajo držali vsako v svojem akvariju. Posebej pomembno je, da do križanja vrst ne prihaja kadar gojimo ogrožene živali. S hibridi se v akvaristiki zelo pogosto srečujemo, posebej takrat, ko redno zahajamo v trgovine. Trgovci nam želijo prodati čimbolj pisane ter vizualno zanimive ribe. Rejci to vedo, zato vedno znova in znova iščejo nove možne kombinacije. Žal te pogosto izhajajo iz tako imenovanih primarnih linij, katerih starši so divjaki ali potomci divjakov. S križanjem več linij ter njihovih potomcev, tudi preko parjenja v sorodstvu, rejci skoraj vsaki dan presenetijo z novim hibridom. Etično sporno pri tem početju je predvsem to, da se tukaj ne gre za dobrobit živali, ampak le za denar. Ta norost je šla celo tako daleč, da so nekateri hibridi vredni več, kot ogrožen predstavnik iste vrste. Divje linije so prisiljene na izumrtje, saj jih goji zelo malo akvaristov, saj se povprečni ljudje bolj navdušujejo nad pisanimi hibridi, kot nad primarnimi linijami. A ravno primarne linije so tiste, ki hibridizacijo sploh omogočajo. Ko bodo izginili divjaki, bodo počasi izginili tudi pisani hibridi, prav zato je potrebno paziti, da nas tok ne bo odnesel predaleč.

5. Variacije s pretirano povdarjenimi lastnostmi

Pri živalih, ki jih nekaj časa razmnožujemo v ujetništvu se začnejo pojavljati mutacije, te so posledice majhnih genetskih bazenov, parjenja v sorodstvu ter selekcije, ki jo izvajajo gojitelji. Določene genetske spremembe se ljudem zdijo zanimive in posebne, na primer pajčolanaste plavuti ali zanimivi barvni vzorci. Žival ki je po obliki ali barvi telesa drugačna od divjega prednika, imenujemo variacija. Variacije so zelo podobne pasmam, imajo določene genetske lastnosti za katere pa ni nujno, da se dedujejo v naslednje generacije. V akvaristiki so nekatere variacije prisiljene v ekstremne spremembe telesa, ki močno ovirajo njihovo normalno življenje. To se najpogosteje dogaja pri zlati ribici (Carassius auratus), kjer so spremembe že enake resnim genetskim hibam. Pojavljajo se živali z zvito hrbtenico, brez oči in brez plavuti. To ali so nam takšne živali všeč ali ne, ni samo stvar okusa, ampak tudi resno vprašanje na področju bioetike. Ali si ljudje lahko dovolimo da s pomočjo selekcije vzredimo živali, ki niso sposobne preživetja samo zato, da dosegajo namišljene lepotne ideale. Na območju Evropske unije prodaja različnih variacij zlatih ribic ni prepovedana, zato v trgovinah pogosto opazimo različne oblike kot so mehurjeoke zlate ribice, pajčolanke, sumo ter podobne genetsko pohabljene živali.

6. Uporaba hormonov

Uporabo hormonov na področju gojenja rib ločimo v dve skupini, prva je ta, kjer ribe stimuliramo za drst, kar je lahko zelo koristna metoda, če imamo opravka z ribami, ki se v ujetništvu ne razmnožujejo. Na ta način smo preprečili izlove številnih priljubljenih akvarijskih rib. Kljub temu pa lahko to tehnologijo izkoristimo ter zlorabimo. Nekatere živali so v svojih živih barvah le v obdobju drsti, kar je zelo kratek čas. Monotone ribe niso zanimive za potencialnega kupca, zato so ribe pred prodajo pogosto izpostavljene veliki količini spolnih hormonom, ki jih obarva. Daljša izpostavitev tem hormonom pa lahko povzroči odpoved ledvic. Hormone lahko uporabimo tudi takrat, kadar želimo prekomerno poudariti neko lastnost, ki je vezana na spolni hormon na primer izrastke pri samcih rogatcev.

7. Kirurški posegi zaradi estetike

Pri nekaterih vrstah rib, kot so na primer arovane (Scleropages formosus), lastniki plačajo lepotno operacijo, s katero ribi odstranijo maščobo okoli oči, ter ji razparajo plavuti. S takšnim posegom, naj bi plavuti optično povečali, odstranjena maščoba okoli oči, pa ji da bolj eleganten videz. Cena operacije je odvisna od velikosti ribe ter človeka, ki operacijo opravlja. Sama operacija je za ribo stresna, saj ji močno zmanjša vidni kot.

Kaj ni odgovorno

1. Neprimerni življenski pogoji

Neprimerni pogoji so največji sovražnik akvarijskih rib, med neprimerna življenjska okolja se šteje vse kar ne ustreza minimalnim pogojem za gojenje določene vrste. Sem štejemo premajhne akvarije brez filtra, akvarije z umetnimi rastlinami, neprimerno naselitev organizmov in veliko več. O tem, kaj je za naše organizme primerno ali ne, se moramo poučiti v literaturi. Najslabše kar lahko naredimo je, da slepo verjamemo trgovcu ali znancu. Ali ste vedeli da zlata ribica v primernem okolju zraste do velikosti 30 cm in doseže starost čez 30 let. Dolgoživost je prav gotovo najboljši pokazatelj, da našim živalim nudimo tisto kar potrebujejo. Nekatere ribe so bolj trdožive kot druge, kljub temu to ni razlog, da jih namerno mučimo v pogojih na katere niso prilagojene. Zavedati se moramo, da je razvoj neke vrste potekal milijone let, organizem pa se je v tem času popolnoma prilagodi okolju iz katerega izhaja.

2. Nepravilne kombinacije

Pod nepravilne kombinacije lahko štejemo vse kombinacije rib, kjer ena vrsta organizma izpodriva drugo, kar pomeni, da na dolgi rok ena vrsta izgine iz akvarija. Razlogi so lahko različni, na primer velikost, kjer velike ribe jedo majhne ali pa mogoče neprimerni parametri vode, kjer se bo obdržala vrsta ki ji tip vode, katerega uporabljamo bolj ustreza. Da se nepotrebnemu poginu ali kanibalizmu izognemo izbiramo organizme, ki ustrezajo naši velikosti akvarija in parametrom. Čaka nas torej veliko raziskovanja ter branja.

3. Premalo prostora

Nepremišljeni nakupi rib se nam lahko pogosto maščujejo, posebej takrat, kadar neko vrsto kupimo v upanju, da nam bo pomagala pri odpravljanju težav. Akvaristi se pogosto srečujemo z algami in polži, zato pogosto posegamo po organizmih, ki nam pri tem pomagajo. Zaradi želje, da se čimprej rešimo alg brez pomislekov nabavimo algojedo ribo, pri tem pa ne pomislimo na njeno končno velikost. Žal se nam takšna dejanja hitro maščujejo, saj nam ribe kmalu prerastejo posodo in predstavljajo nadlogo namesto koristi. V premajhnih prostorih pa se lahko znajdejo tudi ostale ribe , ki smo jih kupili zato ker so nam všeč, brez da bi se prej pozanimali o njihovih potrebah. Ribe v premajhnih prostorih razvijejo depresivno obnašanje ter agresijo do drugih prebivalcev. V skrajnih primerih naredijo tudi samomor.

4. Izpustitev v naravo

Pogosto se prevelike organizme, ki so prerasli akvarije spusti kar v naravo, takšno ravnanje je neodgovorno do živali in okolja. Zlate ribice in koi krapi v našem vodnem okolju povzročajo veliko škode, z vnosom takšnih živali iztrebljamo avtohtone vrste dvoživk, žuželk, rastlin in rib, hkrati pa tvegamo pojav bolezni. Kadar imamo opravka z živaljo ki je prerasla akvarij je nikoli ne izpustimo v naravo, če je le mogoče ji poiščimo primeren začasni ali stani dom, ali pa jo evtanaziramo. Le tako bomo ravnali odgovorno. Še bolje je, da se že pred nakupom informiramo o odrasli velikosti živali, ter premislimo, ali imamo prostor za njo.

5. Gojenje rib s posebnimi potrebami

Nekatere ribe potrebujejo posebne akvarije, včasih je bolje, da takšne živali opazujemo le v dokumentarnih filmih ter javnih akvarijih. Pod posebne potrebe prištevamo različne organizme, ki potrebujejo specialne oblike akvarijev ter posebne načine prehranjevanja. Večina morskih rib velja za izredno težavne, kljub temu se pogosto prodajajo, judje jih kupujejo, čeprav vedo, da pri njih zaradi posebnih prehranjevalnih navad ne bodo dolgo živele. Takšni nakupi so neetični in nepremišljeni.

6. Kupovanje z očmi

Neprimerni nakupi, so še en način neodgovornega obnašanja. Pogosto se zgodi, da akvaristi kupijo organizem na hitro, brez da bi se prej pozanimali o njegovih potrebah, velikosti ter prehrani. Ribo enostavno kupijo zato, ker je lepa. Takšne stranke imajo zelo radi trgovci, ki tudi sami potrebe in predvsem velikost živali, največkrat zamolčijo. organizmi iz takšnih nakupov pogosto poginejo, ali pa končajo v malih oglasih, saj lastniki hitro ugotovijo, da so si zadali prevelik zalogaj.