Živahnost, trdoživost, nezahtevnost, ter živahne barve. To je le nekaj lastnosti s katerimi lahko opišemo mavričarke. In čeprav med akvaristi veljajo kot idealne ribe za začetnike, so v hobiju zelo redke. Morda je za to kriva njihova velikost, saj večina predstavnikov potrebuje malo večje akvarije. Toda neonska ali Praecoxova mavričarka je najmanjša predstavnica družine, zato jo lahko brez težav gojimo tudi v akvarijih s prostornino 60 litrov ali več.

Neonska Mavričarka (Melanotaenia praecox), poznana tudi kot pritlikava mavričarka je riba iz družine mavričark. Skupina akvarijskih rib, ki taksonomsko uvrščamo med Melanotaeniidae veljajo za izredno trdožive, saj se pogosto brez težav prilagodijo na malo tršo vodo. Večina predstavnikov je zelo barvitih, od tu pa izvira tudi njihovo ime - mavričarke.

Neonska mavričarka ima le dve barvi, kljub temu pa po svoji lepoti ne zaostaja za večjimi sorodnicami. Žal je v hobiju pogosto spregledana ter po krivici zapostavljena riba. Kot vse mavričarke, je tudi ta zelo odporna in se prilagodi na skoraj vse tipe vod. V naravi naseljuje različne habitate, raje pa ima nevtralno ter rahlo trdo vodo, s pH vrednostjo okoli 7 do 7,5. To pa je povprečna trdota vod, ki pritečejo iz naših pip, kar pomeni, da lahko v Sloveniji zanje uporabimo kar vodo iz pipe.

TODA, POZOR! Na nekaterih območjih voda iz pipe vsebuje nitrate (NO3), kloride in kloroamine, kar je zanje izredno škodljivo. Na srečo lahko te snovi enostavno odstranimo z uporabo aktivnega oglja ali sintetičnih medijev. Na tekoče preparate se ne smemo zanašati, saj njihova učinkovitost ni zanesljiva.

Ta vrsta je izredno občutljiva na dušikove spojine. Predvsem amonijak in nitrate. To imejmo v mislih tudi med transportom, saj so daljši transporti lahko zanje izredno stresni ter usodni. Priporočam, da v vrečko pakiramo le po eno žival, v vsako vrečko pa dodamo nekaj zrnc aktivnega oglja. To uslugo bo najbrž potrebno doplačati, toda to je naložba v katero se splača vložiti, sploh v primeru, ko transport traja več kot 20 minut. Kot zanimivost, naj povem še to, da nekateri pri tej vrsti med transportom pogosto opažajo tako imenovan pojav samozastrupitve. To je obrambni mehanizem, kjer ribe ob stresu proizvajajo večjo količino sluzi, ta sluz vsebuje različne toksine, ki odbijajo plenilce, toda v transportni vrečki pa je ta sluz lahko usodna za ribe. V primeru samozastrupitve običajno ne moremo pomagati, saj ribe običajno poginejo že med transportom ali nekaj minut po naselitvi v novi akvarij.

Če jih naselimo v biološko utečen akvarij, kjer koncentracije NO3 ne presegajo 0,5 mg/L, so to izredno lepe, trpežne ter neproblematične ribe. Voda naj ima okoli 20 do 25°C, za krajši čas pa tolerirajo tudi višje ali nižje temperature. Pazimo le, da temperatura ne preseže 28°C in ne pade pod 18°C. Če imamo stabilno sobno temperaturo okoli 23°C, ne bomo potrebovali grelca.

Čeprav so občutljive na stres, ki se pojavlja med transportom, so vseeno zelo trdožive ribe. Izgubo med transportom zmanjšamo tako, da v vrečko pakiramo manj živali, vrečke pa spravimo v ustrezno termo škatlo. Glede na dolžino transporta prilagodimo čas prilagajanja. Če je transport krajši od 30 minut, se priporoča, da ribe na nov akvarij prilagajamo počasi, če je transport daljši, pa prilagajanje kar preskočimo. Tako imenovana »drop in« metoda prepreči zastrupitve z amonijakom ter nitrati, ki so se nakopičili v vrečki. Več o tej metodi in zakaj deluje, si lahko preberete tukaj: https://alfa-in-betta.si/transport-in-naselitev-akvarijskih-rib/

Povprečna velikost živali je okoli 4 do 5 cm, izrazit pa je tudi spolni dimorfizem, kar pomeni, da se samci in samice med sabo razlikujejo po barvi ter velikosti.

Samice so manjše in malo bolj čokate, imajo rumene plavuti, barva telesa pa ni tako intenzivno modra. Telo samcev je izrazito modro, plavuti so rdeče, na predelu glave in čela pa se občasno pojavi roza ali rdeča lisa. Ta lisa je posledica podkožnih kapilar, še ena zanimivost, ki jo najdemo pri tej vrsti. Samci imajo na predelu škrg ter čela skupek podkožnih kapilar, te kapilare pa lahko poljubno napolnijo s krvjo. Ko se pretok krvi skozi kapilare poveča, se na čelu samca ustvari intenzivno roza ali rdeča lisa. Bolj intenzivna in široka je črta, bolj je samec priljubljen med samicami. Poleg razkazovanja lise pa dvorjenje in tekmovanje spremljata tudi prerivanje z drugimi samci ter razpiranje in razkazovanje plavuti.

Prav zaradi tega obnašanja, se priporoča, da v akvarij naselimo veliko, mešano jato, ki jo sestavljajo samci in samice, namreč, prisotnost obeh spolov spodbuja obarvanost pri samcih.

Neonske mavričarke se najraje zadržujejo v sredini akvarija, so zelo miroljubne ribe, zato jih lahko brez težav kombiniramo z ostalimi miroljubnimi prebivalci. Pazimo le, da izberemo ribe, ki jim ustrezajo podobni parametri. Odlično se razumejo z drugimi mavričarkami, dobro pa shajajo tudi z gupiji, platiji in mečki. Ta kombinacija je še posebej zanimiva, saj se živorodke zadržujejo predvsem pri vrhu, zato akvarij s to kombinacijo deluje vizualno poln. Seveda pa bo vrsta svojo pravo lepoto pokazala v vrstnem akvariju in mogoče nas bo v njem presenetila kakšna mladica...

Drstijo se med vodnimi rastlinami. Drobnolistne rastline, kot so mah, trdi rogolist in najas so pri gojenju te vrste skoraj obvezne, saj služijo kot material za odlaganje iker. Če samice ne odlagajo iker, bodo zbolele. Drst je izredno preprosta in je načeloma ne rabimo spodbujati, vsekakor pa bo krmljenje s kakovostno suho in živo hrano pripomoglo h kondiciji samcev. Kljub enostavnemu razmnoževanju, pa je vzdrževanje mladic malo bolj zahtevno. Zato je dobro vedeti nekaj stvari…

• Drst traja več dni, ikre pa so majhne ter zelo trde, zato se jih polži in druge ribe izogibajo.

• Ikre imajo izredno dolgo inkubacijsko dobo, povprečen razvoj traja 10 dni.

• Mladice rastejo izredno počasi in prve dni potrebujejo hranjenje z infuzorji.

Če se želimo z vzrejo neonske mavričarke ukvarjati profesionalno, potrebujemo več drstnih akvarijev, le tako bomo lahko ločevali starše od mladic, ter sortirali mladice po velikosti.

V drstni akvarij naselimo nekaj samcev in samic, idealno je razmerje 1:1. V akvarij pa damo tudi medij, kamor bodo ribe lahko odlagale ikre. Običajno je to košček maha, profesionalni gojitelji pa uporabijo kar cofe sintetične volne v modri ali zeleni barvi. Prednost sintetične volne je njena sterilnost, toda pozor, z vzrejo mladic v sterilnem okolju bomo imeli večji prirast, kakovost živali pa bo bistveno slabša, saj bodo kot odrasle zelo slabo prenašale pogoje v povprečnih akvarijih. Ribe, ki jih gojimo v nesterilnih okoljih so zato bistveno boljše kakovosti in boljšega zdravja.

Kot že omenjeno, ikre se razvijajo okoli 10 dni, v tem času so starši lahko prisotni, saj so ikre izredno trde ter nezanimive celo za polže. Toda, ko opazimo prve mladice, je starše potrebno prestaviti v drug akvarij. Nato mladicam nudimo nadaljno oskrbo, ki jo prilagodimo njihovi starosti ter velikosti. Mladice se izležejo z rumenjakovo vrečko, ki jo zelo hitro porabijo, zato hrano potrebujejo že naslednji dan.

Hranimo jih z infuzorji in enoceličarji, za prvo silo pa lahko uporabimo tudi jajčni rumenjak, ki je zdrobljen v droben prah. Ne pozabimo, mladice hranimo v izredno majhnih količinah, večkrat na dan, pri tem pa sproti odstranjujemo nečistoče. Ko malo zrastejo, jim ponudimo mikročrve, ko so malo večje, pa jih že lahko začnemo navajati na kakovostno suho hrano.

Seveda se lahko zgodi, da se mladice pojavijo kar v matičnem akvariju, v tem primeru jih pustimo ter jih ustrezno hranimo. Starši jih načeloma pustijo, toda le pod pogojem, da so dobro hranjeni.

Vrsta je vsejeda, večji del hrane pa naj predstavljajo žuželke in alge.

 Moje izkušnje z vrsto

Neonska mavričarka je krasna riba, ki je primerna tudi za začetnike, zato jo pogosto priporočam takrat, ko stranke izrazijo željo po modrih ribah z rdečo črto. Ker vem, da neonke niso primerne za trdo vodo, jim kot alternativo pokažem neonsko mavričarko. Odziv je vedno isti: "Zakaj teh ribic nismo videli v trgovini?"

Hm? Težko rečem, morda so majhne neonke s svojo ceno bolj konkurenčne, večina prodajalcev pa svoje stranke sploh ne opozori, da neonke potrebujejo vodo, ki jo pripravljamo s pomočjo reverzne osmoze. Še en razlog, da te ribe niso tako pogoste, pa je njihova občutljivost na transport. Ko ribe enkrat uspešno navadimo na novo okolje, so to ene iz med najlepših ter najbolj trdoživih rib, zato je res škoda, da v hobiju niso bolj pogoste. Najbolj mi je zanimivo obnašanje samcev, to je akvarij, ki ga lahko opazuješ ure in ure, svoj čar pa prinese tudi vzgoja mladic, ki je malo drugačna od klasične vzgoje živorodk.

Vsem, ki imate priložnost, priporočam, da se odločite za mavričarke, na bo vam žal.