Kadar govorimo o kosmatih živalih, imamo v mislih predvsem sesalce, saj njihovo telo prekriva posebna struktura, ki jo imenujemo dlaka.

Predstavljajte si, da vas povabim k igri v kateri vas pozivam, da mi naštejete tri kosmate živali. No, kar dajte.

Predvidevam, da ste našteli tri vrste sesalcev, nekateri pa ste pomislil na pajke ali kakšno kosmato žuželko. Prepričana pa sem, da nihče od vas ni pomislil na ribo. Toda, za vas imam novico, tudi ribe so kosmate.

In zdaj pride trenutek, ko vzkliknete: »300 kosmatih medvedov!«

Šalo na stran, zdaj je čas, da se o kosmatih ribah začnemo pogovarjati kot znanstveniki. Tehnično gledano je beseda dlaka, las ali  krzno rezervirana samo za sesalce. S to besedo ožnačujemo posebno strukturo, ki ima različne funkcije, njena najpomembnejša naloga pa je termo regulacija. Toda vsi, ki vsaj malo opazujemo naravo in živali, bomo hitro ugotovili, da poleg sesalcev po svetu hodijo tudi druge kosmate živali, na primer pajki, čebele in metulji. Kosmati pa so tudi listi nekaterih rastlin.

S strukturami, ki so podobne dlakam so prekrite tudi različne žuželke, pajki ter nekatere rastline.

To je dejstvo, ki ga ne moremo zanikati, konec koncev je svet poln različnih kosmatih bitij, in čeprav so te strukture na videz podobne dlaki ali krznu, gre za popolnoma različne stvari. Pogovorno lahko brez pomislekov rečemo, da so pajki, kosmati ali »odlakani«. Toda, če se želimo izraziti bolj akademsko, rečemo, da so te živali poraščene s strukturami, ki so podobne dlakam. Imenujemo jih ščetine, hete, sete, kocine ali laski. Njihovo ime je odvisno od živali na kateri se nahajajo, nevretenčarji so zato pogosto poraščeni s ščetinami ali hetami, rastline pa imajo laske. Pri ribah običajno govorimo kar o ščetinah ali kocinah in čeprav te tvorbe opazujemo že nekaj časa, med znanstveniki niso požele pretirane pozornosti. Najbrž zato, ker so pri veči vrst skoraj neopazne.

Toda akvaristi jih opazimo zelo hitro, običajno med fotografiranjem živali. Tudi sama sem se s kosmatimi ribami prvič srečala nekaj let nazaj, ko je akvaristu Hristo Hristov uspelo ujeti krasen posnetek kilija na katerem se zelo lepo vidijo ščetine, ki so razporejene vzdolž pobočnice. Posnetek je dvignil veliko prahu, saj so mnogi najprej pomislili, da gre za zelo močno okužbo s paraziti, toda v resnici je fotograf v objektiv ujel nekaj fascinantnega, nekaj, kar običajno lahko opazujemo le pod dobro lupo ali mikroskopom.

Ščetine vzdolž pobočnice pri kiliju, ki jih je v objektiv ujel akvarist in fotograf Hristo Hristov.

Pri kilijih iz roda Aphyosmion so kocine zelo izrazite, toda ker so te živali med plavanjem zelo aktivne, jih običajno sploh ne opazimo. Tudi med fotografiranjem jih ujamemo zelo redko, prav zato je ta posnetek tako izjemen. Toda kiliji niso edini predstavniki »kosmatih« rib, kocine in ščetine ter podobne strukture najdemo tudi pri ostalih ribah, na primer pri somih in somičih so luske pogosto obdane s togimi strukturami, ki spominjajo na ščetine.

Ščetine s katerimi so obrobljene luske pri somičih iz roda Corydoras.

Točna funkcija teh struktur ni znana, najbrž pa je povezana z zaznavanjem tresljajev v vodi. Podaljšan skupek celic, ki reagira že na najmanjše premike v okolju je zelo učinkovit sistem za zaznavanje sprememb v okolju. Tako učinkovit, da se je neodvisno razvil vsaj trikrat. Poznamo ga tudi pri rastlinah. Na primer past venerine muholovke se aktivira samo takrat, ko se vzburijo vsi trije čutni laski. Pri sesalcih so se razvili brki, ki so v bistvu podaljšane in odebeljene dlake, ki služijo zaznavanju tresljajev. Pri žuželkah in pajkovcih pa isto funkcijo opravljajo sete. Konvergentna evolucija je v primeru dlak in dlakam podobnim strukturam zelo jasna, gre za učinkovito metodo s katero organizem zaznava tresljaje ter spremembe v okolju, še preden se te sploh dotaknejo kože oziroma povrhnjice ali hitinskega oklepa.

Past venerine muholovke s čutnimi laski, ki rastlini sproročijo, da se zapre. Vir fotografije: https://www.calacademy.org/sites/default/files/assets/flytrap.jpg

Če pogledamo iz vidika evolucije, so kosmate ribe nekaj čisto samoumevnega, kljub temu pa je o teh strukturah napisane zelo malo literature, morda se razlog skriva v tem, da se večina raziskav iz področja rib izvaja na gospodarsko pomembnih vrstah. Postrvi ter drugi salmonidi jih običajno nimajo, prav tako pa so zelo redke pri krapih in ostrižnikih. Med raziskovanjem ter pisanjem članka pa sem naletela še na eno težavo. V upanju, da bom kje našla vsaj en znanstveni članek o kilijih ter njihovih ščetinah, me je raziskovanje vedno znova in znova usmerjalo na »kosmate ribe«, ki to sploh niso. Kožne strukture, kot jih poznamo pri nekaterih morskih ribah in pri samcu navadnih rogatcev niso ščetine, čeprav na prvi pogled res izgledajo tako. V resnici gre za kožne izrastke, ki so običajno prekrvavljeni ter enako oskrbovani kot preostali deli kože. Če ribo s takšnimi strukturami vzamemo iz vode, se bodo sesedle, saj ne nimajo samostojne opore. Ščetine pa so običajno sestavljene iz odmrlih celic, kar pomeni, da svojo strukturo ohranijo tudi po tem, ko ribo vzamemo iz vode. Prav zato jih lahko brez večjih težav opazujemo tudi pod mikroskopom.

Kožni izrastki na glavi samca pri vrsti navadni rogatec niso ščetine, ampak so kožne tvorbe.

No to je vse o kosmatih ribah, upam, da ste se naučili nekaj novega.