Po definiciji so to bolezni, ki se prenašajo iz živali na človeka. Toda bolj pravilna definicija pravi, da je zoonoza bolezen, ki se prenaša med živalmi različnih vrst. Nekatere bolezni rib se lahko prenesejo na dvoživke in ptiče, iz ptičev pa lahko bolezen preskoči na človeka. Čeprav so takšni prenosi zelo redki, kažejo na izredno prilagodljivost patogenov. Prenašalci zoonoz so običajno zdravi, ali pa kažejo blage simptome okužb. Velikokrat jih lahko uspešno pozdravimo, toda upoštevati moramo tudi to, da so nekateri povzročitelji usodni za prenašalce in gostitelje. Sem spadajo predvsem virusne zoonoze, kot sta na primer ebola in steklina pri sesalcih. Pri ribah pa v to skupino spadajo predvsem resne bakterijske okužbe z bakterijami iz družine Aeromonas.
Patogeni organizmi, ki povzročajo zoonoze se delijo na parazite, viruse, bakterije in glivice. Običajno se najlažje zdravi parazite, čeprav imajo mnogi zelo kompleksne razvojne kroge. Največ težav povzročajo virusne okužbe, saj uspešnih zdravil za zdravljenje virusnih infekcij še ne poznamo. Pri preprečevanju te vrste zoonoz so zelo pomembna preventivna cepljenja ter ostali preventivni ukrepi. O ribjih zoonozah, ki jih povzročajo virusi za enkrat še nimamo dovolj podatkov, možnost pa je, da takšen patogen obstaja.
Zoonoze so zelo skrivnostne ter kompleksne bolezni, katerih pojav še ne znamo pojasniti. V naravi so stvari običajno zelo preproste, zato ima vsak organizem specifični patogen, ki prizadene le njega. Prav zato je medvrstno širjenje bolezni običajno nemogoče oziroma je oteženo. Toda na neki stopnji se povzročitelji odločijo, da preskočijo iz ene vrste na drugo, razloga, še ne poznamo. Toda najbrž je povezan z osnovnim »nagonom« po preživetju. Čeprav so mikrobi ne kompleksni organizmi, ki najbrž nimajo zavesti, lahko na genetski ravni spremljamo zelo intenzivne mutacije, ki so posledica enega samega cilja – preživeti. Hipotezo o pritisku selekcije podpirajo tudi moderni izbruhi zoonoz v katerih so udeležene divje živali. Najbrž ni naključje, da vedno več bolezni izbruhne ravno na območjih, kjer se dogaja preprodaja divjih živali na območjih krčenja gozdov. Patogenom zmanjka gostiteljev, zato preskočijo na naslednjo vrsto, ki je po anatomiji ter fiziologiji podobna prvemu gostitelju.
Včasih se zgodi, da povzročitelj bolezni preskoči iz človeka na žival, takrat govorimo reverzni zoonozi. Čeprav se o teh primerih ne govori veliko, so zelo pogosti, predvsem med oskrbniki živalskih vrtov. V primeru, da imajo skrbniki gripo ali prehlad, lahko to prenesejo na šimpanze in gorile. Metapneumovirus je zoonoza, ki je poznana predvsem ljudem, ki delajo z gorilami. Najbolj znana reverzna zoonoza pa se je zgodila leta 2009 ob pojavu prašičje gripe.
Veterinarji ter zdravniki so pogosto seznanjeni z zoonozami, ki jih prenašajo domače živali kot so prašiči, mačke psi in kokoši. Predvsem nosečnice so pri ginekologu opozorjene na toksoplazmoze, ki jih lahko prenašajo mačke ali stik s surovim mesom. Pri eksotičnih ljubljenčkih pa znanje malo peša. Prav zato je zelo pomembno, da se lastniki domačih živali seznanimo s potencialnimi zoonozami, ki jih prenašajo specifične skupine živali, le tako bomo lahko preprečili širjenje in pojav bolezni. Pomembno je, da pri tem nismo malomarni, kljub redkosti zoonoz, jih moramo vzeti skrajno resno. Najlažje jih preprečimo z varnim rokovanjem živali ter z uporabo ustrezne zaščitne opreme, ki jo uporabimo predvsem takrat, ko rokujemo z organizmi, ki nimajo znanega porekla. S pravilnim rokovanjem preprečimo praske, ugrize in vbode. V primeru, da imamo na koži odprte rane ali kraste, pa zaščitna obleka poskrbi, za dodatno zaščito. Če sumimo, da je žival prenašalec ene iz med zoonoz, obvezno uporabimo zaščitne rokavice, ki segajo do komolcev, ter primerno obleko z dolgimi rokavi in hlačami. Po vsakem rokovanju si obvezno operimo roke z milom ter razkužimo opremo, po potrebi razkužimo tudi roke. Roke operemo z vodo in milom tudi po rokovanju z zdravimi živalmi. Rok ne dajemo v usta in se ne praskamo okoli oči, nosa in ust.
Pri ribah se najpogosteje srečamo z zoonozami, ki se prenašajo preko dotika ali zaužitja akvarijske vode. Pri vrstah, ki so namenjene za prehrano, pa se bolezni lahko prenašajo tudi preko zaužitja surovega mesa. Potencialni bolniki so torej ljudje, ki so v stiku z ribami, akvarijsko in vodo ter tisti, ki uživajo surovo ribje meso. Posebno previdnost se svetuje ljudem, ki obiskujejo ribjo terapijo, akvaristom ter delavcem na ribogojnicah. Statistično gledano so zoonoze, ki so povezane z ribami, na petem mestu najpogostejših bolezni, ki jih prenašajo živali.
Glavni razlog za pojav zoonoz pri reji rib je gojenje v neustreznih razmerah, nečistoča ter neurejenost akvarijev ali bazenov. Ljudje ki zbolijo so običajno kronični bolniki ali tisti s slabšim imunskim sistemom. Toda na to ne smemo računati, saj nekaj bakterij povzroča resne težave tudi zdravim ljudem. Prav zato moramo biti previdni, saj pred boleznijo ni varen nihče. Nosečnicam se priporoča, da v času nosečnosti omejijo stike z ribami ali z akvarijsko vodo, oziroma se med delom držijo osnovnih preventivnih ukrepov. Vodo iz akvarija nikoli ne sesamo z usti po ceveh. Čeprav med akvaristi velja pregovor: »Nisi akvarist, če nisi spil vsaj en deci akvarijske vode.« je to iz zdravstvenega vidika dobesedno tombola, kjer je glavni dobitek vsaj ena zoonoza.
Bakterije so zelo preprosti enocelični organizmi brez celičnega jedra in organelov. Predstavljajo skoraj 90% biomase na našem planetu, njihova glavna naloga pa je, da skrbijo za optimalno okolje, ki podpira življenje. Od njih smo odvisni vsi ostali organizmi, zato smo z njimi sklenili neke vrste sožitje. Čeprav je večina bakterij koristnih ali neškodljivih, pa obstaja manjši odstotek, ki povzroča resne zdravstvene težave. Bolezni, ki jih povzročajo bakterije zdravimo z antibiotiki, poznamo gram pozitivne in gram negativne bakterije. Klasifikacija je dodeljena glede na zgradbo njihove celične stene, glede na to v katero skupino bakterija spada, pa se izbere antibiotik. Večina antibiotikov spada med antibiotike širokega spektra, to pomeni, da deluje na gram pozitivne in na gram negativne bakterije. Gram bakterij se določi s pomočjo mikroskopa in »gram« testa.
Mikobakterije, kot so M. marinum, M. chelonae in M. fortuitum, pri ljudeh povzročajo bolezen imenovano akvarijski granulom. Čeprav so klinični znaki zelo podobni ribji tuberkulozi, teh dveh bolezni ne smemo zamenjati! Bakterije iz te družine predstavljajo normalno bakterijsko floro rib, zato veliko živali sploh ne kaže, da so bolne. Pri ribah se klinični znaki kažejo kot razpad plavuti, hiranje in izguba apetita. Bolezen se vedno pojavi v povezavi s stresom, ki ga povzročajo nepravilni parametri, neuravnotežena prehrana ter ne vzdrževan akvarij. Ker ribe s to vrsto bakterij živijo, lahko bolezen izbruhne šele po več mesecih, živali so videti zdrave in ješče. Prav zato je bolezen zelo zahrbtna, saj jo nepoznavalci redko povežejo z zdravimi živalmi. Prenaša se iz ribe na ribo preko sluznice, dotikov, ugrizov ter vbodov. Možen je prenos iz dvoživk na ribe ali iz rib na dvoživke. Na človeka se prenaša preko direktnega stika ali med rokovanjem z živalmi in okuženo vodo, če so na koži odprte rane. Ljudje s slabim imunskim sistemom so bolj podvrženi okužbam. Inkubacija traja od 8 tednov do 6 mesecev, dovolj je le ena sama izpostavljenost bakteriji. Prav zaradi dolge inkubacije ter simptomov, ki so na začetku podobni luskavici ali alergiji, je bolezen zelo težko prepoznati. Tukaj je ključnega pomena to, da zdravstveno osebje opozorimo, da obstaja možnost, da smo se okužili mikobakterijo, ki jo povzročajo ribe. Pri ljudeh so prvi znaki pojava bolezni majhne srbeče ranice ter rdečina, čez čas se te rane začnejo širiti in lahko se pojavi tudi bolečina. Rane ki nastajajo krvavijo in se ne celijo. Zdravljenje je zelo dolgotrajno, saj so povzročitelji odporni na številne antibiotike. Najboljša zaščita pred pojavom te bolezni je preventiva, ki zajema redno vzdrževanje akvarijev, umivanje rok pred in po posegih ter izogibanje stiku z akvarijsko vodo v primeru, da imamo na rokah odprto rano. Najbolj izpostavljena skupina ljudi so obiskovalci ribjih terapij, ribogojci ter akvaristi. Bolezen je zelo podobna ribji tuberkulozi, zato je za natančno diagnozo potrebno odvzeti bris.
Je rod gram negativnih baterij, ki povzročajo rdečico in razjede pri številnih živalskih vrstah. Pri okužbah, ki so povezane z ribami se srečujemo predvsem z vrsto Erysipelothrix rhusiopathiae, ki povzroča lokalne okužbe na posameznih delih kože. Pri napredovanju bolezni se razširi tudi na notranje organe. Rane in razjede so zelo boleče, posebej če se pojavijo na rokah in prstih. Bakterija ribam ne škoduje, saj predstavlja normalno bakterijsko floro, najpogosteje jo najdemo na sluznici krapov ter mrenic. Okužimo se direktno preko akvarijske vode, največkrat takrat, ko voda pride v stik z odprto rano. Okužijo se lahko tudi popolnoma zdrave osebe. Tolerira temperaturo vode do 27°C, zato je večja možnost, da se pojavi v akvarijih s hladno vodo. Pogosta je v ribogojnicah, kjer je na majhnem območju veliko živali. Da preprečimo okužbe, si moramo zavarovati odprte rane s primerno zaščitno opremo, če je le mogoče, za čiščenje akvarija uporabimo krtače, magnete ter podobne pripomočke s katerimi zmanjšamo stik z akvarijsko vodo. Po vsakem rokovanju akvarijske opreme in po čiščenju akvarija si umijemo roke z milom ter tekočo vodo. Zaradi bolečine, ki je povezana s to okužbo, veliko zdravnikov najprej pomisli na tetanus zato je zelo pomembno, da v primeru ureznin ali vbodov povemo, da je rana prišla v stik z akvarijsko vodo. Campylobacter sp. Kampilobakterioza, je bakterijska okužba, ki jo povzroča gram negativna bakterija iz roda Campylobacter. Gre za črevesno okužbo, ki je pogosto povezana s slabostjo, diarejo, glavobolom in bruhanjem. Bakterija naseljuje prebavni trak večine rib in je zelo občutljiva na temperaturo. Običajno se z njo okužimo s požiranjem akvarijske vode ali pri zaužitju surovega ribjega mesa. Pri zdravih osebah so simptomi običajno zelo blagi ali skoraj neopazni, večina akvaristov je tej bakteriji redno izpostavljena, a za njo ne zbolijo oziroma okužbe sploh ne opazijo. Resnejšo nevarnost predstavlja otrokom, ki so mlajši od 5 let, nosečnicam in ljudem z oslabelim imunskim sistemom. Prvi znaki okužbe se pojavijo 5 dan po okužbi.
Sta bakterijska rodova, ki povzročata resne bakterijske okužbe pri morskih in sladkovodnih ribah. Aeromonas se pojavlja v sladki vodi, med tem ko Vibrio najdemo v morskih vodah. Obe bakteriji sta zelo agresivni, saj pri živalih povzročata nekrozo tkiva, notranjih organov ter velike in krvaveče rane. Zdravljenje z antibiotiki je zelo dolgotrajno in naporno, pri ribah se v večini primerov konča s smrtjo. Bakterije so normalno prisotne na ribji sluznici in v primernem okolju zdravim živalim ne povzročajo težav. Simptomi so zelo različni, najpogosteje opazimo razpad plavuti, vodenico, nasršene luske ter razjede okoli repa in gobca. Ker je bolezen zelo podobna ostalim bakterijskim infekcijam, moramo v primeru takšnih okužb vedno ravnati previdno. Aeromonas in Vibrio brez težav napadeta zdravo človeško tkivo, zato je možna okužba preko vode, tudi če koža nima ran. Po koži se najprej pojavijo majhne srbeče pikice, ki se čez čas širijo v pekoče in zelo boleče rane. Ko se bolezen razvije, napreduje zelo hitro in se v tem stadiju širi tudi iz človeka na človeka. Bakterija je povezana z nečistočo ter pregosto naseljenostjo rib v akvarijih in ribogojnicah. Okužimo se lahko preko vode ali z neposrednim stikom obolele ribe. Posebna previdnost se svetuje pri nakupu in rokovanju novih rib. Pred to bakterijo se lahko zaščitimo le z ustrezno zaščitno opremo, ki preprečuje, da voda pride v stik s kožo. Zbolijo lahko tudi povsem zdravi ljudje v dobri kondiciji.
Je rod bakterij, ki ribam po svetu povzroča precej težav. Gre za bolezen, ki se je iz Azije razširila po celem svetu tudi na divje populacije rib, ptic ter sesalcev. Prenaša se preko iztrebkov, krvi in vode, zato ni čudno, da se je tako hitro razširila. Ribe napadata le dve poznani vrsti, Edwardsiella ictaluri, ki je specifična samo za ribe, med tem ko Edwardsiella tarda napade tudi druge živali. Simptome, ki jih povzroča poznamo pod imenom ribja gangrena. Pri živalih in ljudeh povzroča razpad ter nekrozo tkiva, rana ima značilen vonj po gnilem mesu. Zdravljenje rib je skoraj nemogoče, pri ljudeh je potrebna močna terapija z antibiotiki. Okužimo se lahko preko vode, iztrebkov in surovega mesa. Bolezen je pogosta med ljubitelji surovega ribjega mesa, kjer pri zaužitju povzroči rane na želodcu ter bruhanje. V akvarijih in ribogojnicah se redko pojavi, kljub temu splošna previdnost pri rokovanju z živalmi neznanega porekla ne bo odveč. Posebej bodimo pozorni na to, da voda ne pride v stik z usti.
So rodovi bakterij, ki jih običajno najdemo v prebavilih različnih vretenčarjev. V akvarijsko vodo zaidejo preko iztrebkov ali fekalij. Ribe so na njih običajno imune, pri ljudeh pa povzročajo blage simptome, ki so povezani z glavobolom ter črevesnimi obolenji. Običajno se z njimi okužimo preko akvarijske vode, ki zaide v usta. Plesiomonas shigelloides Ta bakterija je bila dolgo časa uvrščena v rod Vibrionaceae, razlog je v samem poteku bolezni, ki je zelo podobna ribji gangreni. Šele novejše genetske raziskave so potrdile, da gre za povsem drugo vrsto organizmov. Trenutno je v tem rodu poznana le ena vrsta Plesiomonas shigelloides, spada med mezofilne bakterije, ki uspevajo na temperaturah od 8 do 45°C. Največ okužb je na območju Afrike in Azije, gre za zelo nevarno bakterijo, ki ne izbira svojega gostitelja. Zadovolji se z morsko vodnimi in sladkovodnimi ribami preskoči lahko na ptiče, sesalce plazilce, dvoživke in tudi na vretenčarje kot so raki, polži in školjke. To je ena iz med redkih zoonoz, ki jo lahko v akvarij prenesemo preko polžev in kozic. Vodni organizmi so na okužbo delno odporni, toda najmanjši znak stresa pospeši izbruh bolezni, ki se najprej pokaže kot razpad notranjih organov. Pri ljudeh bolezen poteka na dva načina, odvisno, kako smo se okužili. Pri zaužitju bolezen najprej napade notranje organe, kot so jetra in ledvice. Pri stiku preko kože, pa se pojavijo majhne rane, ki konstantno krvavijo in se nočejo celiti. Ko okužba pride v kri, bakterija začne napadati notranje organe. Zelo pomembno je, da nas v tej fazi pri zdravniku ne zdravijo z antibiotiki, ki so namenjeni sepsi, saj ima bolezen podobne znake.
Je zelo pogosta bakterija, ki ima rada višje temperature, obnaša se podobno kot Aeromonas sp.. Pogosto jo povezujemo z kožnimi razjedami ter vnetjem plavuti, v začetni fazi je brez mikroskopa diagnozo zelo težko postaviti, ko napreduje, pa se od okužbe z Aeromonas sp. razlikuje po beli obrobi okoli ran. Z njo se srečujejo predvsem ribogojci postrvi, ki so namenjene za prehrano. Bolezen spada med zelo nevarne zoonoze. Na človeka preskoči v ribogojnicah, ki so neustrezno oskrbovane in imajo pregosto naselitev. Ker se prenaša tudi preko vode, se lahko z njo okuži celotni potok na območju ribogojnice. Kljub temu nam je do zdaj uspelo, da smo bolezen uspešno zajezili, zato se v ekosistemu zelo redko pojavlja.
Stafilokok je bakterija, ki povzroča razjede kože ter notranjih organov pri številnih vretenčarjih. Je tipična zoonoza, ki ni izbirčna glede gostiteljev, ljudje se največkrat okužimo z neposrednim rokovanjem živali, preko vbodov ali ugrizov. Poleg rib, lahko to bakterijo prenašajo tudi nevretenčarji, ki pa ne kažejo znakov bolezni.
Je tipična anaerobna bakterija, ki se razvija in razmnožuje v prebavilih, nekatere vrste iz tega rodu so človeku nenevarne, druge pa povzročajo resne prebavne težave in v hudi obliki tudi smrt. Ribe so odporne na seve, ki živijo v mulju, ljudje pa se največkrat okužimo med uživanjem surovega ribjega mesa in zaužitjem vode, ki vsebuje ribje iztrebke.
Streptokoki pri ribah napadajo predvsem oči in povzročajo dve tipični bolezni kot sta izbuljenost oči in megleno oko. Včasih so simptomi netipični in se kažejo kot majhne rane na koži ali zahiranost, ki je posledica odpovedi notranjih organov. Je zoonoza, ki ne izbira gostitelja, saj napada vse vretenarje. Prenaša se z neposrednim stikom, ugrizi ter vbodi. Rana, ki nam jo je povzročila žival postane boleča, vroča in zelo otekla. Potrebno je takojšnje zdravljenje z antibiotiki. Nocardia Je bakterija, ki se pri ribah kaže kot infekcija notranjih organov. Najpogosteje napade jetra, ledvice in vranico, lahko pa jo opazimo tudi na koži ali škrgah. Običajno je za ribo usodna, saj notranji organi enostavno odpovejo zaradi prevelikih poškodb. Bolezen lahko traja več mesecev, preden sploh opazimo prve znake, zato ji pravimo tudi tiha okužba. Ribe se z njo največkrat okužijo preko mesa surovih rib, zato so na udaru predvsem mesojede ribe. Ljudje se z bakterijo okužijo preko surovega ribjega mesa. Zoonoza ni izbirčna glede gostiteljev, zato napada tudi pse, mačke, kite, morske pse, ptiče ter ostale vretenčarje. Pri kopenskih živalih največkrat napade pljuča, jetra in ledvice. Na koži povzroči grde in boleče rane.
Ribji zajedavci, ki spadajo med zoonoze so zelo pogosti, saj vodno okolje večkrat izkoriščajo za svoje kompleksne življenjske kroge. Imajo več vmesnih gostiteljev, ki so lahko vretenčarji ali nevretenčarji. Najbolj znana in razširjena je ribja trakulja (Diphyllobothrium sp.), ki ima dva vmesna gostitelja, končni gostitelj je vedno kopenski vretenčar, ki je pojedel ribo. Nekatere vrste lahko fazo vmesnega gostitelja preskočijo, zato moramo biti previdni pri rokovanju z vodo in paziti, da je ne zaužijemo. Podoben življenjski krog imajo tudi gliste iz roda Anisakidae sp. Ljudje se največkrat okužijo z zaužitjem surovega ribjega mesa, akvaristi se z njo srečamo zelo redko, je pa zadeva zelo pogosta med lastniki vrtnih ribnikov. Ptiči in njihovi iztrebki so potencialni prenašalci te zoonoze.
V strokovni literaturi je zelo malo govora o protozojih, ki jih povezujemo z zoonozami. Kljub temu obstaja možnost, da so vodna okolja v določenih pogojih idealna za organizme kot so Cryptosporidium spp, Giardia lamblia, Balantidium spp, in Toxoplasma gondii. Vsi našteti zdravemu človeku ne bi smeli povzročati pretiranih težav, so pa lahko ob stiku s temi povzročitelji resno ogrožene nosečnice.
Raziskave, ki bi potrdile virusne zoonoze pri ribah še potekajo, trenutno je poznanih kar nekaj bolezni, ki preskakujejo iz ribe na žabe, za ljudi pa bi lahko bil potencialno nevaren virus herpesa pri krapih.
Glivična obolenja običajno prištevamo med sekundarne infekcije, običajno se zaredijo na ranah, ki se ne celijo. Obstaja zelo veliko različnih vrst, čeprav strokovna literatura uradno ni dokazala glivičnih zoonoz med ribami, obstaja verjetnost, da obstaja vsaj ena vrsta, ki povzroča oteženo celjenje ran ali srbečico.
Kadar preprečujemo pojav neke bolezni, je zelo pomembno, da se držimo vsaj osnovnih preventivnih ukrepov. Vse preveč je akvaristov, ki hobi jemljejo preveč lahkomiselno, takšno početje je kot igra na srečo, nikoli ne veš, kdaj boš dobil glavni dobitek in kako dolgo bo trajal.
1. Ne jejte ali pijte neposredno v bližini akvarijev, terarijev in kletk v katerih so živali neznanega porekla.
2. Po vsakem rokovanju z živalmi si obvezno umijte roke in si jih po potrebi razkužite.
3. Uporabljate zaščitno opremo, kot so gumijaste rokavice in obrazne maske, če ocenite, da je to potrebno.
4. Preprečite, da akvarijska voda pride v stik s sluznico ali odprtimi ranami.
5. Ne pijte ali sesajte akvarijske vode.
6. Prostori, kjer gojite živali naj bodo čisti in vzdrževani.
7. Oprema za negovanje akvarija naj bo čista in vzdrževana, po potrebi jo po vsaki uporabi razkužimo.
8. Živali gojite v čistih in vzdrževanih akvarijih pri optimalnih pogojih, ki jih zahtevajo njihove potrebe.
9. Seznanite se, katere zoonoze lahko posamezne skupine ali vrste živali prenašajo. Tako boste bolezen lahko hitro odkrili, ter o tem obvestili zdravnika.
Namen članka ni sejati strah med akvaristi. Ker delamo z živalmi, je zelo pomembno, da se naučimo prepoznati tveganja, ki smo jih izpostavljeni, saj le tako lahko primerno ukrepamo. Verjamem, da boste od danes naprej akvaristični pozdrav »Veliko mokrih komolcev.« dojemali drugače. Kljub temu upam, da vam članek ni odvzel veselje do tega krasnega hobija.