Tudi najboljša industrijska hrana se ne more primerjati z naravnimi sestavinami, zato je priporočljivo, da ribam vsaj občasno ponudimo kaj drugega. Akvaristi radi posegajo po zamrznjeni ter liofolizirani hrani. Obe hrani odlikuje vsebnost organizmov, ki jih ribe jedo tudi v naravi, prav zato se ta način obravnava kot naravno hranjenje.
Ko slišimo besedo zamrznjena hrana, najprej pomislimo na različne ličinke žuželk ali rakcev, ki jih prodajajo specializirane trgovine. Najpogosteje so v tej obliki dostopne trzače, tubifeksi, solinski rakci, vodne bolhe, kiklopi ter ličinke komarjev. Te organizme se goji v posebnih bazenih, proizvajalci v njih poskušajo ohraniti čimbolj sterilne pogoje, tako preprečujejo morebitne okužbe. Kljub temu zajedavci in bolezni še vedno predstavljajo največje tveganje pri hranjenju s to vrsto hrane.
Načeloma je zamrznjena hrana dobre kakovosti, nekateri proizvajalci jo pred zamrzovanjem izpostavijo UV sevanju, s čimer uničijo morebitne povzročitelje okužb in bolezni. Kljub temu moramo z njo ravnati previdno. Mnogi nevretenčarji hitro absorbirajo snovi iz vode, kar zna predstavljati resno težavo v primeru, da je gojišče izpostavljeno težkim kovinam ali nevarnim kemikalijam. Zamrznjen kril običajno vsebuje živo srebro, neodvisen test je pokazal, da je vsebnost živega srebra v krilu kar 20 mg/g, kar je enako kot 20,000 ppm. To so zelo visoke koncentracije. Za primerjavo, v humani prehrani je najvišja dovoljena koncentracija živega srebra 1.0 ppm. Posebno tveganje pa predstavljajo tudi ličinke trzač ter tubifeksi. Izkušeni akvaristi se jim izogibajo, saj je vsak paket dobesedno igra na srečo. Trzače in tubifeksi so dobesedno leglo različnih virusov, težkih kovin, bolezni, zajedavcev in toksinov. Zamrzovanje se je izkazalo kot neučinkovito, saj spore bakterij in virusov lahko dlje časa preživijo nizke temperature. Zato nekateri proizvajalci hran ponujajo obsevane tubifekse in trzače. Dejstvo, ki bega znanstvenike je to, da ličinke trzač dobesedno akumulirajo živo srebro, kot da bi ga potrebovale za normalno presnovo. Ta pojav še ni čisto znanstveno pojasnjen, toda domneva se, da je posledica sožitja med bakterijami iz rodu Aeromonas. To sožitje naj bi ličinke ščitilo pred težkimi kovinami, saj so v poskusih dokazali, da bakterije ki živijo na bolj kontaminiranih ličinkah hitreje razvijejo rezistenco na antibiotike. Pri tem so jim v veliko pomoč težke kovine, predvsem živo srebro.
Proizvajalci zato ponujajo razkuženo zamrznjeno hrano. Najpogosteje se v ta namen uporablja obsevanje z UV ali gama žarki, to je dokaj učinkovit način sterilizacije, ki uniči večino spornih patogenov. Žal ga ne ponujajo vse zamrznjene hrane, zato vedno kupimo hrano za katero smo prepričani, da z njo ne moremo škoditi ribam. Imejmo v mislih, da niti obsevanje in niti zamrzovanje ne odstranita vseh patogenov!
Če odštejemo trzače, tubifekse in koretre spada zamrznjena hrana med zelo kakovostne. Največje tveganje pri njej predstavlja odtajanje ter ponovno zamrzovanje. To nima posebnega vpliva na vsebnost hranilnih snovi, ima pa velik pomen za mikrobiološko neoporečnost hrane. Z vsakim odtajanjem se v hrani razmnožijo bakterije, ki lahko predstavljajo težave v akvariju, zato odtaljene hrane nikoli ne zamrznemo nazaj.
Največ mikroorganizmov je v vodi v kateri je bila živa gojena in pakirana. Zato je nikoli ne dajemo direktno v akvarij, ampak jo pustimo da se odtali. Najlažje to naredimo tako, da v plastični lonček zajamemo nekaj akvarijske vode, v njo damo zamrznjeno hrano ter jo počasi odtalimo v lončku. Odtaljeno hrano potem precedimo skozi cedilo ter dobro speremo pod tekočo vodo. S spiranjem odstranimo vodo ter morebitne nečistoče, ki so nastale pri odtajanju.
Nekatere vrste zamrznjene hrane vsebujejo zelo veliko vode in malo biomase, pri hranjenju s takšnimi kockami moramo biti še posebej pozorni. Neodvisna raziskava je pokazala, da hrana nekaterih proizvajalcev vsebuje več kot 80 % vode. Pri nakupu zamrznjene hrane moramo biti torej pozorni tudi na vsebnost biomase, ki je zamrznjena v ledu.
Liofilizacija je postopek, kjer organizmom s posebnim postopkom odstranimo vodo, istočasno pa v njej ohranimo ostale hlapne hranilne snovi. Postopek poteka v vakuumu pri temperaturah pod ničlo, zato se metoda po angleško imenuje "freeze dried (FD)", ali sušenje v zamrzovalniku. Uporabna je predvsem za sušenje občutljivih stvari kot so ličinke različnih žuželk, tubifeksi, raki, kozice in školjke.
V trgovinah so v tej obliki običajno na voljo ličinke trzač, vodne bolhe, solinski rakci, tubifeksi ter ličinke komarjev. Liofilizirana hrana je visoke kakovosti, tveganje za okužbe je manjše kot pri hranjenju z zamrznjeno hrano, saj nizkih temperatur ter vakuuma večina patogenov ne more preživeti. Prav zato moramo pri nakupu paziti, da gre za pravo FD hrano, saj samo s sušenjem na soncu ali v pečeh ne odstranimo vseh patogenov. Posebno pozornost posvetimo trzačam ter tubifeksom.
Slaba lastnost te hrane je hitra pokvarljivost ter draga cena. Skladiščiti jo moramo previdno, saj se hitro navzame vlage iz prostora, zato jo vedno kupimo v manjši količini in jo skladiščimo v suhem ter hladnem prostoru. Za boljše ohranjanje kakovosti lahko uporabimo tudi sušilno sredstvo silica gel namenjeno za uporabo pri shranjevanju hrane.
Zelo podobna liofolizirani hrani je posušena hrana. Sušimo jo v pečeh ali na soncu, na ta način iz hrane izparijo vse hlapne hranljive snovi. Običajno se na ta način pripravlja postranice ali večje kozice. Posušeno hrano ne smemo zamenjevati z liofilizirano hrano, posebej kadar kupujemo občutljive organizme, kot so na primer tubifeksi, saj postopek klasičnega sušenja ne uničuje patogenih klicev.
Zamrznjena hrana vsebuje okoli 90% vode, zato je zelo revna na hranilnih snoveh. V gojiščih je običajno hranjena z zelo revno hrano, kot sta sladkor in kvas, prav zato proizvajalci organizme pred zamrzovanjem dodatno obogatijo z vitamini in minerali. Pogosto jim dodajo tudi lososovo olje, ki ima značilen vonj po ribah, kar akvarijske ribe spodbudi k apetitu.
V naravi se organizmi, ki jih gojimo za živo hrano, hranijo z algami, ki so zelo bogate z esencialnimi maščobnimi kislinami. Gojene živali žal nimajo te možnosti, zato se priporoča, da jih po odtajanju namočimo v vitamine ter esencialne elemente. Proizvajalci poleg klasične zamrznjene hrane ponujajo tudi organizme, ki so jih pred zamrzovanjem nahranili s spirulino. Takšna hrana ima višjo hranilno vrednost, kljub temu se priporoča, da jo pred hranjenjem obogatimo z vitamini.
Liofolizizana hrana vsebuje zelo malo vlage, z vrednostjo manj kot 6% je celo bolj suha kot večina suhih industrijskih hran. Zaradi te lastnosti je zelo bogata na hranilnih snoveh, analitska sestava liofiliziranih solinskih rakcev je zadovoljiva, saj vsebuje 47% surovih beljakovin, 46. 3 % ogljikovih hidratov, 5.5% maščob, 0.5% surove vlaknine, 6.0% vlage in 0.1% surovega pepela. Ker kulturo hranijo z mešanico sladkorja in kvasa se vsebnost ogljikovih hidratov zelo poviša, čista artemia vsebuje le 16% ogljikovih hidratov.
Liofilizirana ter zamrznjena hrana predstavljata kakovosten način hranjenja, kljub temu se priporoča, da ti dve hrani kombiniramo z dodatkom industrijske hrane ter vitaminskimi pripravki, saj sama po sebi ne zadostuje hranilnim potrebam rib. Razlog se skriva v samem gojenju, kjer gojitelji in proizvajalci uporabljajo poceni hranila kot sta kvas, sladkor in moka. Izjema je le morski plankton, ki poleg živali vsebuje tudi alge ter cianobakterije.
Nadaljevanje: RIBJA HRANA 4: ŽIVA HRANA, SADJE, ZELENJAVA IN ZELIŠČA - Naraven način prehranjevanja za vaše ribe.