V akvariju se je končno vzpostavilo biološko ravnovesje, zdaj pa je čas, da vanj naselimo prve ribe. Toda, kako pravilno izvedemo transport ter naselitev akvarijskih rib? Če malo pobrskamo po spletu ali vprašamo prijatelja, bomo dobili tisoč in eno informacijo. Kako naj vemo, katera je prava?

Med akvaristi se na to temo že kar nekaj časa krešejo iskre, zato bo vsak trdil drugače. Eni trdijo, da je ribe potrebno prilagajati izredno počasi, zato prisegajo na kapljično metodo. Drugi pa trdijo, da je boljše, če jih v akvarij damo kar brez prilagajanja. Kdo ima prav? Odgovor je, vsi.

Vem, zdaj ste malo zmedeni, toda po koncu tega prispevka vam bo vse malo bolj jasno. Preden pa se posvetimo prilagajanju ter naselitvi rib v akvarij, pa si poglejmo njihov pravilen transport.

Transportne škatle z ribami transportiramo v vozilu, pri tem moramo biti izredno pazljivi, saj to vpliva na počutje živali med transportom. ŽIVALI NIKOLI NE POŠILJAMO PO POŠTI, SAJ POŠTA SLOVENIJE NI PRILAGOJENA TRANSPORTU ŽIVIH ŽIVALI IN NIMA USTREZNEGA DOVOLJENJA. POLEG TEGA JE TAKŠNO POČETJE PREPOVEDANO Z ZAKONOM O ZAŠČITI ŽIVALI.

Zakaj nekateri to počnejo? Preprosto zato, ker pošta nima pravice pregledati vsebino paketov, če bi jih preverjala, bi jih prav gotovo zavrnili.

TRANSPORT AKVARIJSKIH RIB

Ali ste vedeli, da za transport živih živali potrebujete poseben certifikat, toda, brez skrbi, ta certifikat potrebujejo le podjetja, ki nudijo prevoze živih živali. Če želite živali pripeljati iz trgovine do doma, pa tega ne potrebujete. Vsekakor pa boste potrebovali nekaj obvezne opreme, na primer izolirane transportne škatle, ki ji pogovorno rečemo kar "cool box" ali hladilna torba. Če je še nimate, lahko uporabite hladilno torbo ali aluminijaste vrečke za prenos zamrznjenih živil. Pomembno je, da med transportom zagotovimo bolj ali manj konstantno temperaturo vode.

Hladilne torbe iz blaga so praktične in enostavne za uporabo, nadomestimo jih lahko s plastično hladilno torbo ali hladilno vrečko za prenos živil. To zadostujejo za večino prevozov, ki niso daljši od dveh ur. Za daljše prevoze priporočam uporabo boksov, ki so narejeni iz trdega stiropora.

Ribe najpogosteje transportiramo v vrečkah, večje ribe pa lahko transportiramo tudi v vedrih, transportnih torbah ali v mokrih brisačah. Cilj transporta je, da živali čimprej prispejo iz točke A do točke B, pri tem pa jim poskusimo zmanjšati stres ter bolečine. Vrsta transporta je zato odvisna od časa vožnje, velikosti ter vrste živali in ne nazadnje tudi praktičnosti.

Fotografija, ki prikazuje zelo zanimivi, toda nepravilen način transporta velikih koi krapov. Kot vidite, ribe niso v vrečki, ampak kar v škatli. Takšen način transporta je zelo tvegan, saj je stiropor zelo krhek material, ki poči hitro in brez opozorila. V primeru takšne nezgode riba pade na tla, voda pa se razlije. Ribe vedno transportiramo v vrečkah, ki jih zložimo v termo škatle. V primeru, da stiropor poči, vrečka zadrži vsaj nekaj vode ter ublaži udarec. Če transport v vrečkah ni mogoč, potem uporabimo ustrezne plastične zaboje.

TRANSPORT V VREČKAH

Je najpogostejši način transportiranja akvarijskih rib. Vrečke so cenovno dostopne, njihovo skladiščenje zavzame malo prostora, hkrati pa ne zahtevajo posebne nege. Po uporabi jih največkrat zavržemo, zato je prenos bolezni minimalen. Seveda se tukaj pojavi okoljsko vprašanje, saj vrečka predstavlja plastični odpadek, ki ga je težko reciklirati. Na srečo rib ne kupujemo vsak dan.

Vrečke, ki so namenjene transportu rib, so narejene iz nekoliko debelejše folije, dno pa je zavarjeno tako, da ustvari polkrožen rob. To prepreči, da v vrečki nastanejo gube, ki bi med transportom stisnile ter poškodovale ribe.

Če vrečka nima zaobljenega dna, z elastiko stisnemo vogale, tako, da naredimo "ušesa". Na ta način preprečimo, da bi se ribe med transportom ujele v vogale in se zadušile.

Vrečke z ravnim dnom pri stiku s trdo podlago ustvarijo gube, ki so lahko usodne predvsem za manjše ribe. Če uporabljamo vrečke z ravnim dnom, vogale, oziroma "ušesa" stisnemo z elastiko, tako preprečimo, da bi na vogalu nastala guba. To najlažje naredimo preden vrečko napolnimo z vodo.

Pozor:

Vrečke naj bodo iz kakovostne, ne toksične folije, če se le da, jih kupimo pri preverjenih trgovcih.  Vrečke, ki so namenjene shranjevanju živil uporabljamo le v izrednih primerih, saj so običajno pretanke, kar pomeni, da se hitro predrejo, na zvarih pa rade spuščajo. Poleg tega nimajo zaobljenih robov, kar lahko povzroča težave pri manjših ribah, ki rade zaidejo v gube. Ko je vrečka polna vode in zraka, v njej ne sme biti gub. Debelina folije je še posebej pomembna, ko transportiramo ribe z bodicami, trni ali tršimi plavutmi. Glede tega so posebej problematični somiči, somi oklepničarji, ostrižniki in činklje. Dober prodajalec bo takšne ribe zapakiral v dve vrečki. Zelo pomembno je, da vrečke dobro zapremo z elastiko, vezico ali kovinsko sponko. Slednja metoda je uporabna le v primeru, če imamo primeren stroj, v nasprotnem primeru je bolje, da uporabimo elastike, saj so te bolj učinkovite kot vezice. Pomembno je tudi to, da vrečko dobro zapremo.

Levo: Neprimeren transport, v vrečki je preveč vode in premalo zraka. Elastika ni dovolj zategnjena, zato se oblika vrečke spreminja. Če takšno vrečko položimo v transportni boks, bodo v njej nastale gube, ki lahko poškodujejo ribe. Skozi razhljano elastiko lahko začne uhajati voda. Takšna vrečka je dovolj dobra le za izredno kratek transport.

Desno: Primeren transport. V vrečki je le 1/3 vode, ostalo prostornino pa predstavlja zrak. Ker elastika dobro tesni je oblika vrečke dovolj čvrsta, da v njej ne nastanejo gube, ko jo položimo v transportni boks. Takšna vrečka je primerna za daljše transporte, če v vodo dodamo še aktivno oglje, pomirjevala in antibiotike, lahko ribe v takšnih pogojih potujejo tudi do tri dni.

Velikost vrečke je zelo pomemben faktor, pomembno pa je to, da njeno velikost prilagodimo ribi, ki mora imeti dovolj prostora, da se v vrečki lahko obrne, brez da poškoduje sebe ali druge ribe. Večje ribe vedno transportiramo posamično, še vedno pa velja pravilo, da zrak predstavlja večji odstotek volumna. Največje vrečke, ki so na trgu držijo okoli 7 litrov, kar je dovolj za večino akvarijskih rib. Največkrat pa uporabljamo vrečke, ki imajo prostornino okoli 3 litre. Seveda prostornina vrečke ne pomeni, da vanjo damo 3 litre vode, saj je nikoli ne smemo napolniti do konca. Pozorni smo na to, da je v vrečki 1/3 vode, ostali del pa predstavlja zrak. Pri daljšem transportu vrečko napolnimo s kisikom, občutljivim ribam pa vanjo dodamo nekaj zrnc aktivnega oglja. Občutljive ribe vedno pakiramo vsako posebej, manj občutljive pa so lahko zapakirane v manjših jatah.

Transport v vrečki je pravi izziv, ko transportiramo večje ribe z bodicami, saj lahko vrečke z lahkoto prebodejo. Trni se skrivajo na hrbtnih ali prsnih plavutih, nekatere vrste pa imajo trne tudi pod očmi. Takšen primer so rilčkaste činklje.

Rilčkasta činklja ob stresu izpostavi svoje trne, z njimi z lahkoto predre tudi najdebelejše vrečke.

Pozor:

• Kadar ribe pakiramo v jatah, lahko tvegamo pojav samozastrupitve. Samozastrupitev je biološka prilagojenost rib, kjer ribe z oddajanjem sluzi odvračajo plenilce. Sluz je mešanica strupov, toksinov in beljakovin. Njeno izločanje se poveča, ko so ribe v stresu. Beljakovine, ki so glavna sestavina te sluzi v vrečki hitro razpadejo v amonijak, kar povzroči pogin. Dovolj je, da imamo v vrečki le eno žival, ki je pod stresom, ta lahko zastrupi celo jato. Priporočam, da se pri vrstah, kjer so samozastrupitve pogoste v vrečko pakira le ena žival. Načeloma je samozastrupitev poznana pri vseh vrstah, največ težav pa povzroča pri vrstah iz družine Corydoras, mavričarkah ter ribah iz družine Goodeidae.

• Pri daljših transportih k ribam nikoli ne dodamo pravih rastlin, namesto tega se poslužujemo plastičnih trakov ali podobnih materialov, ki vodo ne obremenjujejo z dušikovimi spojinami. Seveda pa se tega poslužujemo le pri izredno občutljivih vrstah, bolje je, da so vrečke prazne.

• Med ribe, ki najslabše tolerirajo daljše transporte, so vedno tiste, ki imajo visoko potrebo po kisiku in ne prenašajo umazane vode.

• Amonijak velja za enega iz med glavnih povzročiteljev pogina med transportom, njegov vir pa so lahko iztrebki in beljakovine, ki jih ribe oddajajo med stresom. Prav zato rib en dan pred transportom ne hranimo, tako preprečimo iztrebljanje v vrečki. Stres pa zmanjšamo tako, da ribe transportiramo v temnem in izoliranem prostoru, zato vrečke z ribami zlagamo v termo škatlo. Če je nimamo, lahko za ta namen uporabimo hladilne torbe ali aluminijaste vrečke za transport zamrznjenih živil.

ZANIMIVOST

Posebna kategorija vrečk, so tako imenovane vrečke, ki dihajo, »Breathing Bags«. To so vrečke iz posebnega materiala, ki ne prepušča vode, vseeno pa prepušča kisik ter ogljikov dioksid. Vrečke, ki dihajo so novost na trgu in so primerne predvsem za daljše transporte. Uporabljamo jih tako, da vrečko v celoti napolnimo z vodo. Toda, pozor, nikoli jih ne smemo nalagati eno na drugo, saj morajo imeti prostor, da dihajo.

Primerne so za daljše transporte, ob pravilni uporabi zdržijo do sedem dni.

TRANSPORT S PRENOSNIMI TORBAMI

Prenosne torbe za transport rib so v Sloveniji izredno redke, morda jih uporablja kakšen ribič ali pa morski akvarist, zato lahko rečem, da niso razširjena praksa. V osnovi gre za torbo, ki je namenjena večkratni uporabi, kar pomeni, da vzame relativno veliko prostora, po vsaki uporabi pa jo je potrebno dobro razkužiti. Prednost transportnih torb je to, da so opremljene s prenosno zračno črpalko, kar pomeni, da ribam med časom transporta in prilagajanja, brez težav dovajamo kisik. Prenosno torbo lahko damo v večjo termo škatlo ter tako zagotovimo temno okolje in stabilno temperaturo. Uporaba takšne torbe je praktična predvsem tam, kjer se večkrat poslužujemo transporta rib, z njeno uporabo zmanjšujemo količino plastičnega odpada, ki nastane pri uporabi vrečk.

Levo, profesionalna, izolirana prenosna torba, desno, neizolirana prenosna torba. Obe imata na levi strani predal s prenosno zračno črpalko, ki dovaja kisik.

TRANSPORT Z MOKRO BRISAČO

Vem, sliši se čudno, toda pri nekaterih vrstah je ta način transporta najbolj varen in praktičen. Dejstvo je, da smo pri transportu večjih rib zelo omejeni, saj je težko dobiti kakovostne vrečke. Največje vrečke, ki še zagotavljajo kakovost imajo volumen do 7 litrov, to pa je že lahko težava, če transportiramo velike ribe z bodicami. Na srečo lahko nekatere velike vrste transportiramo tako, da jih ovijemo v mokro brisačo.

Transport z mokrimi brisačami prakticiramo pri ribah, ki to lahko prenašajo. Na primer nekatere vrste somov oklepničarjev lahko brez vode zdržijo tudi do 30 ur, pod pogojem, da njihova koža ostane dovolj vlažna. Kratki transporti v mokrih brisačah zato ne predstavljajo težav, poleg tega pa minimalizirajo možnost poškodb, ki bi jih riba utrpela v premajhni posodi.

Kratke transporte velikih somov oklepničarjev lahko izvedemo kar v mokri brisači.

TRAJANJE TRANSPORTA

Čas transporta bistveno vpliva na kakovost vode v vrečki. Temperatura, koncentracija ogljikovega dioksida in koncentracija amonijaka, vse to so parametri, pri katerih čas igra zelo veliko vlogo. Čas transporta je zato pogosto eden od tistih faktorjev, ki so povzročili množični pogin v vrečki ali transportnem boksu. Toda zakaj?

• Temperatura: Temperatura ima neposredni vpliv na koncentracijo kisika, ki je raztopljen v vodi. Zato je pri nižjih temperaturah v vodi več kisika. S tem, ko se čas transporta daljša, se voda segreva, koncentracija kisika v njej pa pada. Posledično se v transportni vrečki povečuje koncentracija ogljikovega dioksida. Potrudimo se, da je temperatura vode ves čas transporta bolj ali manj konstantna, pri tem si po potrebi pomagamo s hladilnimi ali toplotnimi vložki, ki jih vstavimo v toplotno izolirani boks, poleg transportnih vrečk.
• Koncentracija ogljikovega dioksida je pogojena s temperaturo, časom transporta in številom ter velikostjo rib v vrečki. Več kot je rib, hitreje naraščajo koncentracije ogljikovega dioksida. Ogljikov dioksid se sprošča pri dihanju, z vsakim dihom, ki ga žival naredi, iz vode odstrani nekaj molekul kisika in jih nadomesti z molekulami ogljikovega dioksida. Ogljikov dioksid z vodo tvori šibko kislino, ki zakisa vodo in kri, obvelikih koncentracijah pa to privede do acidoze ter smrti. Ta učinek je veliko počasnejši v trdi vodi, zato ribe transportiramo v malenkost trši vodi, vrstam, ki tolerirajo sol, pa lahko dodamu tudi malo ne jodirane soli. Na koncentracijo ogljikovega dioksida vplivamo tako, da obdržimo konstantno temperaturo vode, ribe pakiramo posamično ali v manjših skupinah, če je možno, pa v vodo ves čas transporta dodajamo zrak s pomočjo zračne črpalke. Profesionalne pakirnice ter trgovine, bodo transportne vrečke napolnile s kisikom, pri res dolgih transportih pa je smiselna uporaba "vrečk, ki dihajo".
• Koncentracija amonijaka nanjo lahko vplivamo tako, da ribe vsaj en dan pred transportom ne hranimo. Na ta način lahko vplivamo na to, koliko iztrebkov bo v vrečki. To je pomembno, saj so iztrebki glavni vir amonijaka. Na žalost pa ne moremo vplivati koncentracijo sluzi, ki jo proizvajajo ribe, ki so pod stresom. Tudi ta sluz je namreč sestavljena iz beljakovin, ki v vrečki razpadejo na amonijak. Stres zmanjšamo tako, da ribe transportiramo v temi, vodi pa lahko dodamo tudi pomirjevala. Ta so lahko kemična, na primer trikain mezilat. Lahko pa uporabimo pomirjevala, ki so na rastlinski osovi, na primer eugenol, ki se nahaja v klinčkih ter kumini. Toda pozor, prevelike doze pomirjeval lahko ubijejo ribe, zato se tega ne poslužujte, če se o tem niste posvetovali z veterinarjem ali drugim izkušenim akvaristom. Načeloma se pomirjeval, razen v izredno redkih primerih izogimamo, prav zato pa uporabljamo bolj razširjeno metodo, aktivno oglje. Aktivno oglje bo iz vode hitro vezalo vse mogoče strupene snovi, zato lahko že nekaj zrnc reši naše ribe. Je varno, in učinkuje vsaj 24 ur.

V nekaterih primerih se v transportno vodo doda tudi antibiotike, njihovo uporabo bomo opazili takoj, saj vodo obravajo v modro, rumeno ali zeleno. Barva je posledica barvila in je del učinkovine antibiotika, modra barva, na primer je posledica uporabe metilenskega modrila. Zelo pomembno je, da vode z antibiotikom ne vnesemo v matični akvarij.

Modra voda je pogosto znak uporabe antibiotika, zato s to vodo ravnamo izredno previdno in je ne vnašamo v akvarij. Antibiotiki se v transportno vrečko dodajo kot preventiva, predvsem pri daljših transportih ali takrat, ko imamo opravka z občutljivimi ribami.

AKLIMATIZACIJA, PRIVAJANJE TER NASELITEV RIB V AKVARIJ

Po transportu so ribe končno doma. Kaj pa zdaj? Zdaj imamo več možnosti. Najbolj zanesljiva metoda je ta, da hitro testiramo vodo v transportni vrečki. Zanima nas trdota, koncentracija amonijaka ter koncentracija ogljikovega dioksida. Na podlagi izmerjenih vrednosti prilagajamo ribe hitro ali pa počasi. Če opazimo, da so koncentracije ogljikovega dioksida ter amonijaka v normalnih vrednosti, potem imamo dovolj časa, da ribe prilagajamo počasi, seveda pa je to smiselno le v primeru, če pH ter KH vrednosti močno odstopajo, če so bolj ali manj iste, potem ribe prilagajamo le toliko časa, da se izenači temperatura vode.

Če sta vrednosti ogljikovega dioksida in amonijaka povišani, ribe prestavimo v nov akvarij takoj in brez prilagajanja.

Testiranje vode v transportni vrečki je obvezno takrat, ko kupimo drage ali pa izredno občutljive ribe, pri takšnih živalih se ne smemo prepustiti občutku!

Kaj pa če testov nimamo? Takrat delamo po občutku, pri tem pa opazujemo živali. Če v vrečki opazimo poginjene živali, žive živali nemudoma prestavimo. Toda pozor, ta poteza je lahko izredno tvegana, saj obstaja možnost, da bodo zelo kmalu poginile tudi žive živali. Če jih bomo spustili v akvarij, bodo poginile v akvariju, če pa jih začasno damo v vedro, ki smo ga napolnili z akvarijsko vodo, pa jih lahko nekaj časa opazujemo. Če ni poginov, jih prestavimo v akvarij, ali pa še bolje, v karanteno.

Zakaj je "drop in" metoda učinkovita?

"Drop in" metoda je preprosta metoda, kjer ribe iz transportne vrečke preprosto ujamemo in prestavimo v karanteno ali akvarij. Pri tej metodi ni prilagajanja, ribe se prilagajajo kar v akvariju oziroma v karanteni. Pozitivna stran te metode je, da ne vzame veliko časa. Njena negativna stran pa je hiter in nenaden stres, ki lahko pri ribi povzroči cel kup bolezni, kot je na primer ribja ihtioftirioza ter različna bakterijska vnetja kože in plavuti. Kljub temu so te posledice še vedno malenkost v primerjavi s škodo, ki jo povzroči zastrupitev z amonijakom.

Dejstvo je, da se ribe na novo okolje in novo vodo ne morejo prilagoditi v nekaj urah, zato je počasno prilagajanje bolj podobno blaženju stresa, kot pa prilagajanju na parametre. Posebna kategorija so ribe, ki začnejo doživljati stres šele takrat, ko jih z vrečko damo v akvarij. Takšne živali divjajo po vrečki, pri tem izločajo stresne hormone, sluz in ostale strupe, zato jih moramo prestaviti iz vrečke takoj, ko opazimo takšno obnašanje.

Če je kakovost vode v vrečki podobna kakovosti vode v akvariju, je daljše prilagajanje nesmiselno, zato je "drop in" metoda edina logična rešitev.

Vsak organizem se na transport in prilagajanje odziva drugače, nekatere ribe lahko brez težav prilagajamo več dni, nekatere pa bodo znake stresa kazale takoj, ko jih bomo prestavili v vrečko. Prilagajanje živali je zato v celoti odvisno od njih ter njihovega obnašanja. Če opazimo, da se ribe v vrečki ne počutijo dobro, ali umirajo, jih prestavimo takoj, brez prilagajanja!

ZANIMIVOST:

Nemogoče je, da se riba na parametre prilagodi v nekaj urah, tako imenovano postopno prilagajanje ne izvajamo zato, da bi se ribe prilagodile na parametre vode, ki jih imamo v akvariju, ampak zato, da zmanjšamo stres, ki je nastal ob transportu.

KLASIČNO PRILAGAJANJE RIB

Klasično prilagajanje akvarijskih rib so navodila, ki jih najpogosteje slišimo od prodajalcev, ta navodila pa so zapisana tudi v večini akvarijskih knjig. Gre za ustaljen postopek, ki velja za večino živali, saj se nakup rib običajno izvede pri lokalnem prodajalcu ali rejcu. Posledično je kakovost vode v transportni vrečki zelo podobna tisti, ki jo imamo doma, ker vožnje običajno ne trajajo dlje kot eno uro, pa ribe ne doživljajo toliko stresa. Klasična metoda je zato razširjena in učinkovita praksa.

Izvajamo jo tako, da v akvariju ugasnemo luč, nato pa vrečke z ribami položimo v akvarij, počakamo nekaj minut, da se temperatura vode izenači. Potem vrečko odpremo in vanjo počasi vlijemo majhno količino vode iz akvarija. Pri odpiranju vrečke pazimo, da se voda ne zlije v akvarij!

Nato počakamo 10 do 15 minut in postopek ponavljamo, dokler vrečka ni skoraj polna. Vrečko z ribami nato vzamemo iz akvarija in jo počasi prelijemo v vedro. V vedro dodamo še nekaj vode iz akvarija in počakamo. Ribe nato polovimo z mrežico in jih prestavimo v akvarij.

OPOMBA: Ribe lahko polovimo tudi iz vrečke, pomembno je to, da voda iz vrečke ne zaide v akvarij.

Pomembno!

• Vodo iz vrečke nikoli ne zlijemo v akvarij, to je še posebej pomembno pri daljših transportih ali v primerih, ko je v vrečko dodano pomirjevalo ali antibiotik.

• V času prilagajanja budno spremljamo obnašanje rib. Če opazimo, spremembe v obnašanju, barvi ali plavanju, ribe takoj prestavimo v akvarij. Morebitne pogine takoj odstranimo in opazujemo nadaljno stanje.

POČASNO - KAPLJIČNO PRILAGAJANJE

To metodo uporabljamo pri dražjih ter občutljivih ribah, toda le v primeru, ko je kakovost vode v vrečki dobra in ne ogroža ribe. Za kapljično prilagajanje potrebujemo tanko cevko, zapiralni ventil in vedro. Vodo z ribo počasi prelijemo v vedro, nato pa en konec cevke damo v akvarij, drugi konec pa v vedro. Ustvarimo natego in nato pustimo, da voda s pomočjo natege počasi kaplja v vedro. Hitrost kapljanja prilagajamo s pomočjo ventila. Po potrebi v vedro dodamo zračno ali potopno črpalko. Takšno prilagajanje lahko traja nekaj ur ali nekaj dni, toda tudi v tem primeru velja, da ribo prestavimo v akvarij takoj, ko opazimo spremembe v obnašanju.

Pozor:

• Nekatere ribe rade skačejo, zato je dobro, da uporabimo pokrov.
• V vedro lahko damo tudi manjšo črpalko, tako ribe oskrbimo s kisikom.
• To metodo uporabljamo pri morskih ribah, kozicah ter občutljivih sladkovodnih ribah.
• Ne pozabimo, voda iz natege kaplja skoraj nekontrolirano, če nanjo pozabimo, lahko hitro naredimo poplavo.

PRILAGAJANJE V KOŠARI

Prilagajanje v košari običajno izvajajo morski akvaristi. Košara za prilagajanje je plastična posoda z majhnimi luknjicami, skozi katere počasi pronica voda. Običajno se uporablja takoj po kapljičnem prilagajanju, njen namen pa je, da ribo še nekaj časa opazujemo, preden jo spustimo v akvarij. To je izredno pomembno pri morskih akvarijih, saj se nove ribe zaradi stresa skrijejo za korale ali špranje iz katerih jih je v primeru pogina nemogoče dobiti. Če imamo ribe nekaj dni v košari, jih imamo pod nadzorom. Spustimo jih takoj, ko opazimo, da je njihovo obnašanje postalo bolj samozavestno.

Temu načinu aklimatizacije pravimo tudi socialna aklimatizacija, saj se ribe spoznajo z drugimi ribami, ter opazujejo njihovo obnašanje.

Kot vidite, transport ter aklimatizacija rib ni tako enostavna, kot se zdi. Upam pa, da vam je ta prispevek vsaj malo olajšal delo.

Priporočam v branje:

• Kaj se lahko zalomi pri transportu rib (članek je v nastajanju)
• "Drop in" metoda naselitve rib in zakaj deluje (članek je v nastajanju)
• Samozastrupitev rib med transportom (članek je v nastajanju)
• Karantena (članek je v nastajanju)