Navidezna utečenost akvarija

Postavili smo akvarij, ker smo se pred nakupom temeljito pozanimali o oskrbi ter negi, vemo, da je pred vnosom prvih organizmov potrebno akvarij ustrezno biološko pripraviti. Predvsem je pomembno, da se začne ustvarjati krogotok dušika. Kupili smo si teste s katerimi merimo koncentracijo strupenih dušikovih spojin (amonijak, nitriti in nitrati). Po navodilih smo priklopili filter in začeli utekati akvarij. Po dveh tednih smo naredili teste, rezultati se nam zdijo zelo spodbudni, vsi trije parametri imajo koncentracijo 0 mg/L. Ali se je v akvariju po tako kratkem času vzpostavilo biološko ravnovesje? Ker zaupamo testu odhitimo po ribe, po kakšnem dnevu pa nas pričaka neprijetno presenečenje. živali hlastajo za zrakom, mogoče je kakšna poginila, vse kaže na zastrupitev z amonijakom, hitro naredimo test, ter presenečeni ugotovimo, da koncentracije parametrov presegajo optimalne. Kaj se je zgodilo?

Gre za tipični primer navidezne utečenosti akvarija. Da fenomen lažje razumemo, moramo poznati biološko delovanje dušikovega in ogljikovega cikla. Hkrati pa moramo poznati teorijo o uspešnem vzpostavljanju biološkega ravnovesja v akvariju. Toda začnimo na začetku.

Beljakovine so sestavni del vseh organizmov, sestavljene so iz 16% dušika in 16% ogljika. Najdemo jih v razpadajoči rastlinski masi, poginulih živalih, odmrlih celicah in celo v ribji hrani. Vsa ta materija predstavlja hrano za bakterije, ampak te so zelo izbirčne in bodo jedle le tisto, za kar so specializirane, da prebavijo. Ogljikove bakterije bodo zato jedle samo komponente, ki vsebujejo ogljik, dušikove pa bodo iskale le vire dušika. Poznamo tudi žveplove, fosforjeve, železove in celo uranove bakterije. A v konkretnem primeru nas zanimajo le dušikove ter ogljikove.

Ogljikove bakterije so heterotrofni organizmi, ki bodo požri vse, kar vsebuje vsaj malo ogljika, akvaristi jih pogosto srečamo v obliki bele sluzi na svežih koreninah, ki jih uporabljamo za dekoracijo. Na lesu so zato, ker razkrajajo organske ostanke sladkorjev, kot sta celuloza in pektin. Ker imajo apetit na ogljik, se brez težav lotijo tudi beljakovin, težava je edino v tem, da je vezi med ogljikom ter ostalimi atomi v beljakovinah zelo težko razcepiti. To jim vzame veliko energije, zato je heterotrofna razgradnja beljakovin v neugodnih razmerah zelo počasna. Dušikove bakterije pa so pri prehrani še večji specialisti. Te se beljakovin sploh ne bodo dotaknile, dokler jih zanje ne bodo načele ogljikove bakterije. Tukaj pa se pojavi problem. Razgradnja beljakovin in dušikov cikel ni mogoč brez delovanja heterotrofnih bakterij, ki beljakovine razcepijo do aminokislin ter povzročijo amonifikacijo, gnitje in razkrajanje. Ogljikove bakterije pa se beljakovin ne bodo lotile, če ne bodo imele dovolj energije.

Težavo rešimo tako, da ogljikovim bakterijam damo vir energije – SLADKOR.

Zdaj imajo na voljo dovolj energije, da lahko pričnejo z razgradnjo beljakovin, pojedini pa se pridruži še cel kup gostov. Med delovanjem kisika ter ogljikovih heterotrofov, se bo začel sproščati amonijak, ki gre v slast le dušikovi bakteriji iz rodu Nitrosomonas. Kot stranski produkt te pojedine bo nastal nitrit, ki ga bo z največjim veseljem pojedel Nitrobacter. Ta ga bo pretvoril v nitrat, za katerega bodo poskrbele denitrifikacijske bakterije in ga pretvorile v dušik. Če vso to pojedino pretvorimo v faze vzpostavljana biološkega ravnovesja v akvariju, lahko v teoriji opišemo naslednje faze:

Faza 1: Začetek razkrajanja organskih snovi, gnitje ki povzroča nastanek amonijaka dvigne njegovo koncentracijo v vodi. Povsem normalno je, da koncentracija narašča čez optimalne vrednosti, zato je zelo pomembno, da v tem času v akvariju ni organizmov.

Faza 2: Nitrosomonas začne z razgradnjo amonijaka, pri čemer se koncentracija amonijaka zmanjšuje, povečuje pa se koncentracija nitrita. To lahko tudi potrdimo ter preverimo s testi.

Faza 3: Nitrobacter začne z razgradnjo nitrita, pri čemer se vrednost amonijaka spusti na optimalno, vrednost nitritov se počasi znižuje, raste pa koncentracija nitrata.

Faza 4: Denitrifikacija, razgradnja nitratov in nastanek dušika. Postopek zahteva veliko energije zato je mogoč le v popolnoma utečenih akvarijih ali v posebnih filtrih, ki jih imenujemo denitratorji. Denitratorji zavzamejo veliko prostora, in časa, zato se akvaristi za zbijanje nitratov raje odločijo z delno menjavo vode. Pri zbijanju nitratov pomagajo tudi hitrorastoče rastline.

Če se zdaj vrnemo k akvariju, ki je bil predstavljen na začetku članka… Kaj je bilo narobe? Možna odgovora sta dva:

1. Pozabili smo na vnos organske snovi. Zelo pomembno je, da novo postavljen akvarij hranimo, tako kolonijo bakterij ohranjamo pri življenju. Kadar za hranilno podlago uporabimo humus ali ostale podlage na osnovi humusa, hranjenje ni potrebno. Saj podlaga vsebuje dovolj dušikovih ter ogljikovih komponent.

2. Uporabili smo material, ki vsebuje preveč beljakovin in premalo sladkorjev. Pogosto se zgodi, da se ljudje ravnajo po navodilih in upoštevajo vse nasvete, ne opazijo pa kupčke hrane, ki v akvariju leži nedotaknjena. Takšna hrana bakterijam očitno povzroča težave, najbrž zato, ker vsebuje preveč beljakovin. Težavo rešimo tako, da poleg nerazkrojene hrane z brizgo dodamo malo raztopljenega sladkorja. Glukoza bo spodbudila ogljikove bakterije k razgradnji beljakovinskih komponent.

Na sindrom navidezne utečenosti lahko upravičeno posumimo vedno, kadar se nam zdi, da po pravilih akvarij še ne bi smel biti stabilen. Imejmo v mislih, da je dušikov cikel in z njim povezana razgradnja strupenih dušikovih spojin vezana z gnitjem ter nastajanjem amonijaka.

Vas je članek pritegnil, potem vam v branje priporočam tudi spodnjo povezavo, kjer smo takšen akvarij tudi dokumentirali.

Facebook povezava