Mehiški prečnozobec – Aksolotl (Ambystoma mexicanum)

Je zelo zanimiva dvoživka, ki je sorodna našemu močeradu. Zaradi svojega videza je priljubljen hišni ljubljenček, med znanstveniki pa je znan po svojih izjemnih regeneracijskih sposobnostih.

Prečnozobci (Ambystomatidae) so družina repatih dvoživk, ki naseljujejo Severno ter Srednjo Ameriko. Ime so dobili po prečno razporejenih zobcih na nebu. Zanje je značilna velika ter široka glava z majhnimi očmi. Rep je dolg, pri vodnih vrstah pa ga obroblja plavalna plavut. Telo je močno, okončine pa so glede na proporce telesa zelo majhne. Večina vrst živi na kopnem, kjer se zadržujejo v vlažnih okoljih in le redko zaidejo v vodo. Naseljujejo podobna okolja, kot jih naseljuje evropski močerad in se v vodo vračajo le v času parjenja. Mrest odlagajo na vodno rastlinje, iz njega pa se izležejo ličinke, oziroma paglavci, za katere so značilne zunanje škrge, ki jih izgubijo ko odrastejo. Toda nekateri prečnozobci nikoli ne odrastejo. Ali poznate zgodbo o Peter Panu, dečku, ki ni želel odrasti? Aksolotli so peter pani med dvoživkami. Temu pojavu strokovno pravimo  neotenija in  jo poznamo tudi pri močerilu oziroma človeški ribici. O njej govorimo takrat, ko žival spolno dozori, kljub temu pa ohrani lastnosti ličinke oziroma mladiča. V primeru aksolotla so to plavalna plavut na repu ter zunanje škrge. Če bi mlade aksolotle izpostavili rastnemu hormonu tiroksinu, bi se preobrazili v odraslo obliko brez škrg. Preobrazbo pa lahko v času odraščanja spodbudi tudi nižji nivo vode. Ta pojav je zelo redek in močno skrajša njihovo pričakovano življenjsko dobo. Prav zato v akvarijih vedno gojimo neotenične osebke, popolno preobrazbo pa spodbujamo le za znanstvene namene.

Prvi aksolotli so bili pripeljani v Pariz leta 1864, od tam so se hitro razširili po vsej Evropi, kot močeradi, ki jih je zelo preprosto gojiti. Danes je njihov sloves nekoliko drugačen, saj je zaradi visokih temperatur ter ostankov pesticidov v pitni vodi njihovo gojenje postalo zelo zahtevno.

Potrebujejo mrzlo in kristalno čisto vodo, brez ostankov težkih kovin, ftalatov, pesticidov in drugih kemičnih spojin. Voda prav tako ne sme biti obremenjena z dušikovimi ter organskimi snovmi. To pomeni, da moramo koncentracije nitritov, nitratov ter amonijaka obvladovati ter vzdrževati na 0mg/L, prav tako pa moramo biti pozorni na vrednosti KPK in BPK oziroma biološko potrebo po kisiku. Ker mehiški aksolotl ne mara močnega vodnega toka, lahko omenjeno zagotovimo le z dnevnimi menjavami vode. Če živimo na območjih, kjer je voda pogosto onesnažena, je potrebno uporabljati osmozno vodo, ki ji dodajamo minerale.

Poleg vzdrževanja kakovosti vode, pa je največji izziv vzdrževanje nizkih temperatur. To najlažje naredimo s hladilnikom, kar je precej velik finančni zalogaj, lahko pa si pomagamo s plastenkami ledu. Najlažji in najučinkovitejši način pa je, da imamo akvarij postavljen v kletnem ali klimatiziranem prostoru, kjer zagotavljamo konstantno temperaturo med 14 in 20°C.  

So striktni karnivori, kar pomeni, da se hranijo izključno z mesno hrano. V naravi njihov plen predstavljajo ribe, dvoživke, paglavci, deževniki, rakci ter ličinke vodnih žuželk. Skratka vse, kar je dovolj veliko, da gre v gobec. Lovijo tako, da na nekem mestu mirujejo ter čakajo, da se jim plen dovolj približa, nato hitro odprejo gobec in ga z enim zamahom ujamejo. Prav zaradi tega načina lova so prilagojeni tudi na pomanjkanje hrane, zato jih ne smemo hraniti preveč. Odrasle živali lahko brez težav hranimo dva do trikrat na teden, enkrat na leto pa jim privoščimo post, ki traja vsaj tri tedne. Mlade živali hranimo pogosteje, post pa naj ne traja dlje kot tri dni. Hranimo jih z živo hrano, tablete in briketi pa naj služijo le kot dodatek, saj vsebujejo preveč žit in rastlinskih beljakovin.

Pa še zanimivost, ali ste vedeli, da je Aksolotl svoje ime dobil po azteškem bogu sonca, strele in ognja. Legenda gre tako…