Gupi je prav gotovo akvarijska ribica, ki jo pozna vsak akvarist. Odlikuje ga trdoživost, neobčutljivost, žive barve ter živahen in zelo priljuden karakter. Uvrščamo ga med živorodne zobate krapovce, ki jim poljudno pravimo živorodke. Za njih je značilno, da samica koti žive mladiče, prav zato so ženske živali pri tej vrsti pogosto večje od samcev, saj je njihova naloga, da na svet spravijo čim več mladic. Največja opisana samica je imela 6 cm, pri največjem samcu pa so izmerili 5 cm. Povprečna velikost v divjini živeče ribe je okoli 3 cm. Glede parametrov vode niso zahtevni, saj naseljujejo zelo različne habitate od toplih izvirov do brakičnih lagun. Izhajajo iz Južne Amerike, predvsem iz območij Venezuele, Barbadosa, Trinidada in Severne Brazilije. Zaradi njegove prilagodljivosti so ga namerno poselili tudi drugod po svetu, predvsem na območjih, kjer imajo težave s komarji. Dolgo časa je veljalo prepričanje, da so te ribe odlično biološko orožje v boju z malarijo, ki jo prenašajo različne vrste komarjev. Žal se je v zelo kratkem času pokazalo, da ribe ne vplivajo na število obolelih. Območja, kjer so naselili živorodke pa so otrpela hujšo ekološko škodo. V nekaterih državah zato gupi velja za invazivno vrsto.
Ustrezajo mu pH vrednosti od 7 do 9 in temperature od 18 do 28°C. Najbolje pa se počuti pri temperaturi 24 °C. Optimalno pH vrednost je zelo težko doreči, saj se od najdišča do najdišča preveč razlikuje. Sol dodajamo po potrebi in le v primeru, da so jo ribe vajene. Nekateri farmski gupiji so gojeni v mehki in kisi vodi, zato pri njih dodatek soli prej škodi kot koristi. Ključnega pomena je, da se pred nakupom rib seznanimo s poreklom ter podatkom o kakovosti vode. Pri masovni reji ter cenejših živalih se pogosto srečamo z boleznijo, ki jo imenujemo bolezen gupijev. Povzroča jo migetalkar Tetrahymena pyriformis, ki je pogosto v kombinaciji z bakterijskimi okužbami, iz rodu Aeromonas in Mycobacter. Bolezen je smrtna, pojavlja pa se izključno pri farmsko gojenih živalih. Da preprečimo širjenje, je zelo pomembna preventiva.
Po podatkih, ki jih je izbral G. Bojan Dolenc bolezen spodbujajo visoke temperature, nad 26°C, fosfati ter nitriti v vodi. Zavira pa jo kakovostna prehrana, ki vsebuje veliko arahidonske kisline. Ta se nahaja v različnih vrstah enoceličnih zelenih alg.
Če želimo kakovostne gupije, moramo na to biti pozorni že pred nakupom, hranimo pa jih izključno s prvovrstno hrano, ki vsebuje veliko alg. Pri tem moramo biti pozorni, da so sestavine krme res kakovostne, saj lepa embalaža in drage blagovne znamke niso merilo za sestavine, ki se nahajajo v krmi. Prav zato je najbolje, da hrano zanje pripravljamo sami. Ker je vrsta vsejed s poudarkom na rastlinski prehrani, poskrbimo, da dobi dovolj alg kot so spirulina, nori in Chlorella. Pri tem so nam v veliko pomoč tako imenovani hranilni kamni, na katere namažemo pasto iz alg.
Prav tako jim redno ponudimo mehko sadje, predvsem marelice, kivi, slive in češnje. Industrijsko hrano jim ponudimo le občasno, maksimalno enkrat na mesec. Če hranimo z zamrznjeno hrano, jo pred hranjenjem vedno dobro operemo, tako poskrbimo, da v akvarij ne vnesemo preveč fosforja. Pri tem se osredotočimo predvsem na komarjeve ličinke, vodne bolhe, kotačnike, samooke in solinske rakce. Zamrznjeno hrano naj dobijo maksimalno enkrat na teden.
Ustreza mu akvarij od 60 litrov naprej. Poskrbimo, da je v njem veliko rastlin, predvsem hitrorastočih z drobnimi listi. Ne pozabimo na pavajoče rastline. Izogibamo se dekoraciji, ki vsebuje veliko taninskih kislin, na primer les mangrove, hrasta, jelše in gabra. Tudi drevesno listje, različni storži in semena jim ne odgovarjajo.
Za vrsto je značilen izrazit spolni dimorfizem, ki se odraža v barvi živali, velikosti ter posebno oblikovani podrepni plavuti, ki jo imajo samci. Samice so breje štiri do šest tednov. Zanimivo je, da samica lahko nadzira kdaj bo uporabila ali zavrgla spermo samca, zato vsaka osemenitev, ki samcu uspe ni nujno uspešna. Samica lahko spermo shrani do pol leta. Mladice so samostojne in brez težav lahko sprejmejo tudi malo večjo hrano.
Poleg divjih gupijev so v trgovinah najpogosteje zastopane različne variacije, ki jih med sabo ločimo po barvah, obliki repnih plavuti, vzorcu in barvi oči. Posebej dragoceni so tako imenovani linijski gupiji. Za lažje razumevanje jih lahko primerjamo s pasmami psov. Par dobrih linijskih gupijev lahko doseže vrednosti od 200 € naprej, odvisno, kako ustreza predpisanim standardom.
Povprečni gupi, je običajno križanec, ki je idealna riba za začetnika, seveda pod pogojem, da smo kupili kakovostne živali. Življenjska doba v idealnih pogojih je 8 do 10 let. Samicam življenje olajšamo tako, da mlade živali pred spolno zrelostjo ločimo od samcev in jih vrnemo v skupinski akvarij šele takrat, ko so dovolj velike. Samci med sabo nenehno tekmujejo, šibki se zadržujejo v kotu akvarija. Včasih se pri njih pojavi »psihološka kastracija«, to pomeni, da si ne upajo dvorit samicam in jih oploditi. Prav zato je vrsta močno podvržena inbreedingu, saj imajo pravico do parjenja le nekateri samci.
Da parjenje v sorodstvu preprečimo, je dobro, da vsake toliko časa zamenjamo moške živali. Če dobimo kakovostne in zdrave živali, potem je gupi najboljša izbira za akvarista začetnika. V nasprotnem primeru hitro zbolijo, neprimerna prehrana ter parametri stanje le še poslabšajo.