Sprehajamo se po gozdu in kar na enkrat pred sabo zagledamo čudovito korenino ali kamen. Sami pri sebi si mislimo, da bi se takšen kos čudovito podal našemu akvariju… Seveda pa nas takoj za tem preleti dvom.

Ali je dekoracija nabrana v gozdu sploh primerna?

So kamni iz bližnjega potoka dobra izbira?

Lahko s tem v akvarij vnesem kakšno bolezen?

Odgovore na takšna in drugačna vprašanja boste našli v nadaljevanju prispevka.

Nabiranje domače dekoracije nam lahko prihrani kar nekaj denarja, toda v primeru, da smo nepazljivi ali površni, se nam lahko krepko maščuje z vnosom bolezni ali poginom rib. Zato je ključno, da se držimo navodil in priporoči akvaristov, ki imajo s takšnimi pripravami izkušnje. Tukaj je ključnega pomena, da nismo površni. Če se pri pripravi neke vrste lesa zahteva, da ga sušimo in prekuhamo, potem tako tudi naredimo. Ne pozabimo, da je les nekoč pripadal živi rastlini zato vsebuje tudi toksine. Rastlinski toksini so zelo širok pojem, nekateri so strupeni, drugi pa imajo blagodejne učinke na počutje ter zdravje organizmov. Prav ta pestra druščina toksinov pa je odgovorna za to, kako določen les, ki ga uporabljamo v akvariju pripravimo. V osnovi akvarijski les ločimo na takšnega, ki ga ni potrebno obdelati in takšnega, ki potrebuje specifično pripravo. Prav zaradi kompleksnosti priprave rastlinske dekoracije, bo večina članka namenjena pripravi rastlinskih materialov, ki jih lahko uporabimo kot akvarijsko dekoracijo. Vendar pa prav rastline in njihovi deli predstavljajo največji delež materialov, ki jih uporabljamo pri postavitvi naravnega okolja.

AKVARIJSKI LES

V akvaristični trgovini se srečamo z različnimi vrstami lesa, odlikuje ga trdnost ter obstojnost v vodi. Pred uporabo ga ni potrebno prekuhavati, dovolj je, da ga operemo pod tekočo vodo. Kljub temu nekateri akvaristi korenino vseeno prekuhajo, saj tako pospešijo izločanje taninov, ki obarvajo vodo. Takšno početje je pravzaprav nesmiselno, saj tanini in čreslovine v lesu pozitivno vplivajo na večino rib. Vrsto kupljenega lesa je zelo težko določiti, saj običajno gre za različne drevesne vrste, ki se prodajajo pod komercialnim imenom. Lep primer je les, ki se prodaja pod imenom močvirska korenina oziroma »red wood«. V resnici gre za grmovnico azaleja ali rododendron obe vrsti pripadata istemu rodu (Rhododendron sp.). Pri lesu, ki ga poznamo pod prodajnim imenom »River wood«, pa je vrsto zelo težko določiti, saj gre za naplavine različnih vrst lesa. Med sabo se razlikujejo po teksturi, obliki, teži, gostoti ter vsebnosti taninov.

Vsebnost taninov je zelo pomemben podatek, mnogo akvaristov ne mara rjavo obarvane vode, toda izgled nas ne bi smel motiti, bolj pomembno je vprašanje, ali našim akvarijskim prebivalcem s tanini obarvana voda ustreza ali ne.

TANINI

Voda se rumeno ali temno rjavo obarva zaradi vsebnosti taninov in čreslovin. Tanini so rastlinski toksini, ki jih uvrščamo v skupino polifenolov, različne vrste lesa vsebujejo različne vrste taninov ter taninskih kislin, vsem pa je skupno, da vodo bolj ali manj obarvajo. Pogosto vplivajo tudi na nižjo pH vrednost vode. Prav zato jih običajno povezujemo z tropskimi črnimi vodami, ki so črne kot čaj s pH vrednostjo med 4 in 5 ter zelo nizko trdoto. Ni pa nujno, da je voda, ki je bogata s tatini vedno kisla in mehka. Obstajajo območja s črno vodo, kjer je pH vrednost med 8 in 9 trdota pa doseže tudi krepkih 20 KH. Takšna območja so mangrovska močvirja, najbolj znana riba iz tega habitata pa je strelec (Toxotes sp.).

Ribe se v naravi prilagodijo na vodo, ki jih obkroža, s tem ne mislimo samo na osnovne parametre, kot so pH, KH in GH vrednosti, ampak mislimo tudi na toksine, ki jih oddajajo različni rastlinski materiali. Prav ta pestrost taninskih, huminskih in flavonoidnih »koktejlov« pogosto manjka v akvariju, saj akvaristi na njih pozabijo, ali pa se sploh ne zavedajo njihovega vpliva na organizme. V akvaristični praksi to pomeni, da tanine dodajamo vrstam, ki so jim izpostavljene tudi v naravi ne glede na pH in KH vrednost vode v kateri naj bi živele. Po drugi strani pa se uporabi taninov in dekoracije, ki jih sprošča izogibamo pri vrstah, ki se v naravi z njimi ne srečajo. Večina teh rib izhaja iz Afriških jezer, gorskih potokov, puščav ali koralnih grebenov. Pri vsakem opisu organizma je poleg parametrov vedno navedena tudi ustrezna dekoracija, ki ustreza opisani vrsti.

Veliko prahu dviguje uporaba taninov v akvarijih z gupiji. Po nekaterih podatkih naj bi taninske kisline tej vrsti zelo škodile. Drugi poročajo, da tanini na njih nimajo bistvenega vpliva. Kaj je prav in kaj narobe? Odgovor ni tako enostaven, pri tej ribi preprosto ne moremo definirati ali je uporaba taninov dobra ali slaba, prav tako pa ne moremo s preprosim »da« ali »ne« definirati uporabo soli. Poglejmo zakaj. Kot vrsta je gupi dobesedno čudež evolucije, naselil je skoraj vse vode po Srednji in Južni Ameriki, od puščav, gozdov pa vse do morja. Človek ga je raznesel praktično po celem svetu in ribice to prav nič ne moti. V nekaterih državah so celo postali invazivna vrsta. Mnogo od teh vod je polnih taninskih kislin, druge pa so kristalno čiste, nekatere z zelo visoko stopnjo slanosti. Kljub temu pa je nekatere gupije v ujetništvu zelo težko gojit. Riba slovi po hitrem razmnoževanju ter močnem selekcijskem pritisku okolja. Ta princip deluje tako, da se množijo le tiste živali, ki jim določeno okolje ustreza. Ostale poginejo preden sploh dajo potomce. Tako znotraj vrste nastajajo linije, ki so prilagojene na točno določeno vodo, čez leta se te linije genetsko tako razlikujejo med sabo, da jih že uvrščamo v vrste ter podvrste. Pri divjih gupijih zato ni težav s vprašanjem ali jim tanini ustrezajo ali ne, saj preprosto pogledamo iz kakšnega okolja izhajajo. Pri umetno vzgojenih ribah pa se pojavi težava, ker ne poznamo njihovih prednikov, ne vemo ali so občutljivi na tanine ali ne, ker pa so hibridi že tako močno križani, pa se pogosto dogaja, da nekatere mladice iz istega legla umirajo ali ob prisotnosti soli ali pa ob prisotnosti taninov. To lahko akvaristu povzroča precej težav, posebej takrat, ko so vpletene bolezni ali pa v primeru, ko ribe poginjajo iz neznanega razloga. Najboljši recept za zdrave gupije je ta, da jih kupimo pri rejcu in vodo pripravljamo po istem načinu, kot jo je pripravljal on. Svetuje pa se tudi uporaba enake dekoracije, če je gojitelj uporabljal korenine, jih uporabimo v nasprotnem primeru pa se jim raje izognimo. Enako velja za uporabo soli.

LES IZ DOMAČIH GOZDOV

Med sprehodom po gozdu naletimo na zelo zanimiv kos lesa, toda nismo prepričani, ali je primeren za akvarij ali ne. Načeloma lahko akvarijski les naberemo tudi v gozdu, a se moramo zavedati, da ga je za uporabo v akvariju potrebno ustrezno pripraviti. Prav tako pa se moramo zavedati, da ni vsak les primeren. Jelša, hrast, bukev, javor, kostanj, divji kostanj, leska, platana, gaber, topol, vrba, divja češnja, divja sliva in dob. So dobra izbira, če jih znamo ustrezno pripraviti.

LES IZ SADOVNJAKOV

Sadno drevje je načeloma uporabno, vendar le iz sadovnjakov, ki niso bili škropljeni. Nekatera škropiva v lesu ostanejo več let, tudi po tem, ko smo drevo že požagali. Če imamo možnost, da pridemo do neškropljenega lesa, potem so jablane, marelice, slive, češnje, breskve, oljke, hruške in vinska trta ob primerni pripravi dobra izbira.

Lubje pri teh drevesih lahko obdržimo, a bodimo pozorni, saj hitro začne odpadati in gniti. Če gnitje opazimo prepozno, lahko povzročimo kolaps filtra.

PRIPRAVA LESA

Glavna slabost domačega lesa je njegova dolgotrajna priprava, ki si jo lahko privoščijo le akvaristi s hišo, veliko prostora in časa. Les glede priprave ločimo na tri skupine, zelo pomembno pa je, da se navodil držimo dosledno in natančno, saj v nasprotnem primeru lahko povzročimo pogin organizmov.

1. LES, KI GA NI POTREBNO OBDELATI

V to skupino spada les oziroma drevesne vrste, ki jih pred uporabo ni potrebno pretirano pripraviti ali obdelati. Dovolj je, da jih operemo in očistimo. Po potrebi odstranimo lubje, ni pa to nujno potrebno. V primeru, da lubje obdržimo, moramo biti pozorni, da v akvariju ne začne gnit. Vsak teden ob menjavi vode preverimo, če se lubje lušči. V primeru luščenja preverimo vonj, če je ta neprijeten korenino vzamemo iz vode in jo olupimo. Les, ki je primeren za ta način priprave je hrast, bukev in črna jelša.

2. LES KI GA NAMAKAMO

Namakanje lesa običajno traja eno leto, pri tem pazimo, da je pod vodo potopljen cel kos, vsakih štirinajst dni zamenjamo vodo in odstranimo lubje. Pri nekaterih vrstah to odstopi z lahkoto, pri drugih pa si moramo pomagati z dletom in kladivom. Ta način priprave je primeren za večino vrst lesa, na primer sadno drevje, kostanj, divji kostanj, platana, javor, leska, gaber, vrba in ostali.

3. LES KI GA SUŠIMO IN KUHAMO

Če se le da, se takšnemu kosu raje izognimo, saj gre za dolgotrajen in zamuden postopek, ki zahteva veliko energije in prostora. Pogosto so stroški s to pripravo večji, kot pa nakup idealnega kosa v akvaristični trgovini. Za ta način priprave se odločimo le v primeru, da je veja ali korenina res nekaj posebnega. Na ta način pripravljamo predvsem vinsko trto. Sušenje traja vsaj dve leti. Na ta način trta izgubi ves sok, ki vsebuje toksin enidin. Enidin kopenskim organizmom ni nevaren, največ pa ga vsebujejo trte z rdečo in modro barvo grozdja. Izoliran toksin uporabljajo za zniževanje pritiska, njegov vpliv pa zaznamo tudi v grozdnem soku in vinu. Za vodne organizme je toksin toksičen, saj deluje podobno kot uspavalo. Na srečo je hlapen in neobstojen na visokih temperaturah. Dobro posušeno trto je potrebno očistiti, to naredimo tako, da s krtačo in nožem odstranimo vso lubje. Običajno nam to ne povzroča večjih težav. Zadnja faza v pripravi trte pa je kuhanje. Kuhamo tako, da je v vodi potopljen cel kos, saj v nasprotnem primeru ne bomo dosegli pravega učinka.

KUHANJE LESA

Kuhanje lesa je smiselno le takrat, ko iz njega želimo izločiti strupene snovi, na primer pri pripravi vinske trte. Kuhamo trikrat zaporedno po 8 ur, vmes pa zamenjamo vodo. Prvi dan dodamo sol, tako pospešimo izločanje toksinov, istočasno pa morebitnim škodljivim mikroorganizmom preprečimo, da bi naredili spore. 1 kg soli zadostuje za 5 litrov vode. Naslednja dva dni soli ne dodamo, vodo pa menjamo bolj pogosto. Po končanem kuhanju korenino operemo, zdaj je primerna za uporabo v akvariju. V primeru, da kuhamo druge vrste lesa, lahko čas kuhanja bistveno skrajšamo, prav tako pa se lahko izognemo uporabi soli.

OSTALA RASTLINSKA DEKORACIJA

Poleg korenin in vej lahko v akvarijih uporabimo tudi druge vrste rastlinske dekoracije, na primer suho listje, posušeno travo, kokosove lupine, kokosova vlakna, šotna vlakna, bambusove palice, trstiko, semena in plodove različnih dreves. Vsa ta dekoracija da akvariju naraven videz, ribe pa se počutijo odlično.

1. SUHA TRAVA

Večina tropskih živi na območjih, kjer rečne bregove obraščajo različne vrste trav. Najbolj znana riba, ki izhaja iz takšnega območja je bojna ribica. Suha trava nudi odlično podlogo za tvorbo biofilma ter spodbuja rast plazmodijev in makro planktona. To je odlična prva hrana za mladice. Uporabimo lahko vse vrste rogoze, trs in šaše. Travo posušimo na soncu, podobno kot seno.

2. BAMBUS IN TRSTIKA

Zaradi votlega stebla sta bambus in trstika priljubljena predvsem pri ribah, ki se rade zadržujejo v luknjah. Uporabimo le dobro posušena stebla, obe rastlini pa lahko nabiramo skozi vso leto. Izogibamo se kupljenim steblom, saj so pogosto lakirana. Bambus je pri nas tujerodna rastlina, množična rastišča pa se nahajajo po celi Sloveniji.

3. LUPINE KOKOSOVIH OREHOV

Lupine kokosovih imajo rade ribe, ki se v naravi drstijo v zavetju jam ali skal. Kokosov oreh je dobra naravna alternativa glinenemu loncu. Kupljen kokos z ostrim predmetom preluknjamo na očesu in iz njega iztočimo tekočino. Nato ga prepolovimo na poljubnem mestu in iz njega izdolbemo meso. S krtačo odstranimo odvečna vlakna na lupini. Da kokosov oreh razkužimo, ga kuhamo 45 minut.

4. SEMENA IN PLODOVI DREVES

V specializiranih trgovinah za akvaristiko bomo pogosto našli pakete, ki vsebujejo različne vrste semen ter lupin oreščkov. Pogosto so to semena Mirobalanovca (Terminalia catappa), buda oreščki in podobne tropske rastline. Toda tudi nekateri plodovi, ki jih naberemo v našem gozdu so uporabni. Na primer kapice želodov, prazen žir, storžki črne jelše, semena navadne jeseni in javorja. Nabrane plodove dobro posušimo na soncu ali v sušilniku za sadje na nizki temperaturi. Shranimo jih v ne plastificirano papirnato vrečko.

5. SUHO LISTJE

Suho listje je med akvaristi že zelo priljubljeno in poznano ter splošno razširjeno. Uporabno je predvsem listje hrasta, bukve, jelše, leske, platane, javora topola in številnih drugih vrst. Več o uporabi drevesnega listja si lahko preberete tukaj.

6. ŠOTNA VLAKNA IN KOKOSOV LOMLJENEC

Ta dekoracija je bolj namenjena substratu, saj nekatere vrste rib v naravi nimajo stika s peskom. Primerna je predvsem za kilije, zelo slabo pa se obnese v kombinaciji z oklepnimi somiči, saj z brskanjem nenehno dvigujejo material in kalijo vodo.

7. LUBJE IN VEJICE

Lubje in vejice imajo podobno funkcijo kot akvarijsko listje, izjema je le lubje cimeta, ki poleg omenjenega deluje tudi kot blag antiseptik. Uporabljamo le poseben cimet, ki je namenjen akvaristiki, saj so ostale vrste zelo strupene. V naravi lahko naberemo lubje hrasta in črne jelše. Za uporabo je primerno le tisto lubje, ki je očiščeno maha, alg in lišajev.

STRUPENE RASTLINE

Nekatere rastline so neprimerne za uporabo v akvaristiki, tudi v primeru dolgoročnega sušenja, kuhanja ali ostale priprave. V akvariju zato nikoli ne uporabljamo les, plodove in listje orehov, oleandra, iglavcev, beze, sorbota, pušpana, visterije, bršljana, volčje češnje. Najbolje je, da se držimo preverjenega ter za pripravo nezahtevnega lesa kot je hrast, jelša in bukev.

KAMENJE IN PESEK

V večini vodnih okolij sta pesek in kamenje osnovni dekoraciji. Akvarijski pesek običajno kupimo v specializiranih prodajalnah, saj je količine, ki jih potrebujemo zelo nerodno nabirati in prenašati. Kamenje pa lahko brez večjih težav naberemo sami. Običajno izbiramo med kamenjem, ki ne vsebuje apnenca, tako se izognemo nihanju parametrov. Včasih pa apnenčasto kamenje izberemo ravno z namenom, da nam dviguje trdoto vode. Vse je odvisno od tega, kakšne organizme gojimo in kakšno vodo potrebujemo. Najbolj enostaven način za preverjanje vsebnosti apnenca je test s kisom, na kamen enostavno kanemo kapljico kisa, če se zapeni, potem vsebuje apnenec. Kamenje nabiramo v kamnolomih ali ob potokih, pred uporabo v akvariju jih dobro skrtačimo in operemo. Po potrebi jih tudi prekuhamo. Kuhanje kamenja je smiselno v primeru, da smo ga nabrali v vodnem viru v katerega se steka kanalizacija ali pa so v njem ribe.

POLŽJE HIŠICE

Načeloma se dekoraciji, ki vsebuje apnenec izogibamo, ampak polžje hišice lahko služijo kot odlična dekoracija, predvsem pri vrstah, ki jih izkoriščajo tudi v naravi. Najbolj znane iz te skupine so polžarke iz jezera Tanganyika, manj poznane pa so morske babice iz družine Blennidae. Nad polžjimi hišicami bodo navdušeni tudi raki, kozice in postranice.

MORSKI POLŽI ŠKOLJKE

Morski polži in školjke za dekoracijo v sladkovodnem akvariju niso primerni. Močno pokvarijo naraven videz akvarija, istočasno pa spreminjajo kakovost vode, saj za razliko od kopenskih polžev njihove hišice vsebujejo več apnenca.

Spreten in podučen akvarist lahko z nabiranjem dekoracije prihrani kar nekaj denarja, seveda pa s tem izgubi dosti časa. Če se nam pri postavljanju akvarija mudi, potem je bolje, da posežemo po dekoraciji, ki je na voljo v akvaristični trgovini, saj bomo s tem prihranili čas in morebitne sitnosti, ki se pojavijo pri nepravilni pripravi materialov, ki smo jih nabrali v naravi.