Anatomija

Ker so ribe živali ki živijo v vodi so se pri njih razvile določene telesne lastnosti, ki so značilne za živali ki živijo ter se premikajo pod vodo. Oblika telesa je valjasta ali ploščata, narejena tako da je čimbolj hidrodinamična, kar pomeni, da pri premikanju skozi vodo živali porabijo kar se da malo energije. Pri tem jim pomagajo plavuti ter rep z močnimi mišicami ki ima na koncu repno plavut.

Glava Je sprednji del živali, na njej se nahajajo zelo pomembna čutila. Nosnice za zaznavanje vonja, usta z jezikom za zaznavanje okusa, ter oči ki zaznajo spremembe svetlobe ter barvo. To da so čutila na glavi je lastnost večine zemeljskih živali, saj morajo videti kaj vohajo in okusiti kaj pojedo, prav zato so čutila med sabo povezana. Sluh je sekundarno čutilo, prav zato je pri živalih zelo različno razvit, veliko živali ima dokaj velika zunanja ušesa, ki lovijo zvok po zraku. Ribe pa ga zaznavajo preko vibracij v vodi, zato nimajo razvitih zunanjih ušes, namesto tega imajo dobro razvite organe za zaznavanje vibracij ki so nameščeni čez celotno ribje telo, tudi na glavi. Glava je nameščena na kratek negibljiv vrat, zato je ne morejo obračati, oziroma je to obračanje omejeno. Kadar pogledamo neko žival na njej prav gotovo najprej opazimo njene oči ter usta. Po obliki glave lahko sklepamo s kakšno hrano se riba hrani, hkrati pa narekuje obnašanje živali. Tiste ki imajo ozke ter bolj koničaste glave so dobri ter hitri plavalci, med tem ko živali z visokimi in s strani sploščenimi glavami raje mirujejo.

So zelo pomemben organ, spadajo med čutila, kar pomeni da živali z njim zaznavajo dražljaje iz okolice, ti se imenujejo vidni dražljaji in zajemajo zaznavanje barv ter svetlobe. Anatomijo ter fiziologijo očesa je pri ribah zelo težko posplošiti, saj so zgradbe ter oblike oči pri posameznih vrstah zelo različne, pri nekaterih je anatomija že skoraj bizarna. Pri ribi Anableps anableps, je zenica fizično razdeljena na dva dela po sredini očesa, ta lastnost ji omogoča, da lahko istočasno spremlja dogajanje nad in pod vodno gladino, oko pa je videti, kot da sta v njem dve zenici, od tod tudi izvira njeno slovensko ime, štiriočka. Če odmislimo določene posebne prilagoditve lahko rečemo, da je ribje oko zelo podobno očesu ostalih vretenčarjev, ima roženico, lečo, zenico, mrežnico ter vse ostale karakteristike oči, razen vek. Posebnost pri ribah so zenice, ki so le pri redkih vrstah popolnoma okrogle, razlog je v anatomiji ribjega telesa. Ker so oči nameščene ob strani, telo pa onemogoča gibanje glave, je bilo potrebno najti drugačno evolucijsko rešitev, ki bi ribam omogočala oster pogled naprej in deloma nazaj. Z okrivljenimi zenicami, ki so nepravilnih oblik je to dejansko mogoče, na takšen način lahko riba vidi naprej ali nazaj samo z delnim premikanjem oči. Zaradi sferične leče je šarenica fiksna, saj je leča izbočena in ukleščena v njo, zato se šarenica ne more širiti in krčiti, kar se odraža pri samem zaznavanju svetlobe. Pri ljudeh se šarenica širi ali krči ter s tem regulira pritok svetlobe v oko, pri čemer velja, da manj kot je svetlobe, bolj odprta je šarenica in večja je zenica, več kot je svetlobe, bolj zaprta je šarenica in manjša je zenica. Prav zato ljudje hitro zaznamo in se prilagodimo na spremembe svetlobe, saj šarenica na nek način regulira svetlost moč svetlobe. Pri ribah pa proces prilagajanja na svetlobo traja od petnajst do dvajset minut, saj šarenica ne more opravljati te funkcije, sistem prilagajanja na moč svetlobe je pri ribah reguliran preko čutnih celic na mrežnici očesa, kar vzame veliko več časa da se ribe prilagodijo na nenadne spremembe svetlobe. Ta pojav najbolje opazujemo v akvariju, ko se nenadoma prižge akvarijska luč se ribe hitro izognejo svetlobi, skrijejo se v senco, kjer počakajo, da se jim oči prilagodijo. Toda poznamo pa nekaj izjem, kjer je ta prilagoditev malo hitrejša. Ribe iz družine Loricariidae, med katere spada v akvarijih zelo pogost rogatec imajo šarenico oblikovano v obliki črke omega, zgornji del šarenice se lahko širi ali krči ter tvori zanko, kadar je moč svetlobe intenzivna se zenica skrči, zgornji del šarenice pa prekrije skoraj celotno površino očesa, kar daje zenici obliko polmeseca in zmanjša pritok svetlobe do čutnih celic na mrežnici. Čutne celice na mrežnici sestavljajo posebne strukture ki jih imenujemo paličice in čepki, to so fotoreceptorji, ki zaznavajo intenzivnost svetlobe ali barvo. Paličice so tiste ki zaznavajo intenzivnost svetlobe ter omogočajo vid tudi v mraku, čepki pa so odgovorni za zaznavanje barv. Globokomorske ribe, ki živijo v popolni temi imajo zato več paličastih čutnih celic, saj čepkov skoraj ne potrebujejo. Pri tropskih ribah ki živijo na koralnih grebenih pa je ravno obratno, saj se ribe med sabo spoznajo po barvnih vzorcih. Večina rib torej zelo dobro loči barve in vzorce, je pa njihov vid zaradi sferične leče nekoliko bolj popačen. Posebna anatomska značilnost, ki jo najdemo v večini živalskih oči je plast celic imenovana Tapeta lucidum, ki omogoča delno razpoznavanje barv tudi ponoči. Njen namen je zbiranje svetlobe v mraku, s prostim očesom pa jo lahko opazujemo kadar ribam ponoči posvetimo v oči in se od njih odbija svetloba podobno kot pri domači mački.

Usta so prvi stik s hrano in prebavo, določajo s katero hrano se živali hranijo. Glede na vrsto hrane, ki jo živali uživajo, ribe ločimo na mesojede, rastlinojede ter vsejede, vsaka od naštetih skupin ima vrsti specifični ustni aparat, ki ji kar se da omogoča učinkovito nabiranje ali lovljenje hrane. Pri določenih vrstah usta služijo tudi za prenašanje ter varovanje zaroda. Za mesojede ribe so značilne močne čeljusti z ostrimi zobmi, oblika gobca lahko variira in je pogojena z tipom napada. Za some so značilna velika ter široka usta ki omogočajo da v enem napadu pogoltne celo žival, med tem ko so za piranje značilne kratke in močne čeljusti z ostrimi zobmi, ki omogočajo trganje mesa iz plena. Zelo zahtevni ustni aparat najdemo pri ribi strelcu, ki s pomočjo curka vode lovi žuželke nad vodno gladino. Običajno so kompleksni ustni aparati bolj značilni za rastlinojede ribe, pri pikastih oklepničarjih usta omogočajo, da se riba pritrdi na trdno podlago ter iz nje strga alge in mikrobni film. Pri vsejedih ribah so ustni aparati sestavljeni tako, da so prilagojeni za trganje rastlin ter lovljenje majhnih živali, pri skalarkah opazimo ozke gobce z zelo majhnimi zobmi, taka usta so primerna predvsem za hranjenje z majhnimi živalmi ki se zadržujejo v okolici vodnih rastlin.

Ribe kostnice po anatomiji nosne votline ločimo v dve skupini, ribe z notranjimi nosnicami, kjer je zračna pot ločena od prebavne, v to skupino spadajo pljučarice ter resoplavutarice, ki naj bi bile predniki dvoživk, so najstarejše ribe, latimerija je živi fosil, ki je dolga leta veljala za izumrlo vrsto, dokler niso našli živih predstavnikov. Danes živeče pljučarice imajo dve dihalni vrečki, ki jim omogočajo dihanje atmosferskega zraka v obdobju suše, takrat ko se riba zarije v blato. Pri ribah z zunanjimi nosnicami je dihalna pot povezana preko prebavil ter preko zračnega mehurja, kar omogoča regulacijo plina v zračnem mehurju pri ribah. V nosnicah so čutne celice, ki zaznavajo vonj, ribe dokaj dobro vohajo, zato z lahkoto prepoznajo kdaj je neka stvar užitna in kdaj ni. Vonj je bolj pomemben od okusa, kar ljudje s pridom izkoriščamo pri pripravi komercialnih ribjih hran.

Škržni poklopec je zunanja značilnost kostnic, služi zaščiti škržnega loka, kjer so nameščene škrge, ki ribam omogočajo dihanje pod vodo, narejeni so tako, da se zadaj široko odpirajo, kar omogoča da se voda iz ust giblje nazaj mimo škrg ter kri oskrbuje s kisikom.

Plavuti so največja anatomska značilnost rib. Večina akvarijskih rib spada v razred žarkoplavutaric. Njihova značilnost je, da imajo pahljačasto razporejene plavuti, ki so zgrajene iz koščenih trnov ter mehkih plavutnic, med temi kostmi pa je tanka koža. Kosti v plavutih niso povezane s hrbtenico, ampak so samostojne in imajo svoj mišični sistem, kar ribam omogoča, da plavuti odpirajo ter zapirajo kot pahljačo. Ta lastnost igra zelo pomembno vlogo pri premikanju ribe, hkrati pa ima tudi funkcijo sporazumevanja. Živali ki se razkazujejo pred drugimi ter s tem izražajo svojo dominantnost, nosijo plavuti široko razprte ter s tem kažejo svoje zdravje in vitalnost. Plavuti so lahko parne, kot na primer prsne in trebušne plavuti, ki služijo za krmiljenje ter manevriranje. Hrbtna, podrepna plavut ter tolščenka pa so neparne in dajejo ribi stabilnost. Repna plavut služi premikanju naprej. Običajno imajo ribe pet do šest plavuti, nekatere pa samo štiri. Pri nekaterih vrstah, kot recimo pri skalarki so trebušne plavuti preobražene v tanke nitaste plavuti.

Predrepna hrbtna plavut je nameščena med hrbtno in repno plavutjo, spada med neparne plavuti, je majhna in značilna samo za posamezne ribje družine. Pri nekaterih vrstah je popolnoma zakrnela, pri drugih pa je zaraščena s hrbtno plavutjo, zelo izrazita je pri karacinidih, katere najbolj znani predstavnik je navadna neonka, lososih ter postrvih. Pri krapovcih, kot je na primer srebrna lisička ter navadna cebrica je zakrnela. Pri ostrižnikih je zaraščena skupaj s hrbtno plavutjo, lep primer tega so skalarke in diskusi.

Repna plavut je pri mnogih vrstah največja ter najmočnejša plavut, z njo se riba premika naprej s pomočjo repnih ter prsnih mišic. Glede na to, koliko mišic je vključenih v premikanje repa ribe ločimo na tiste ki se premikajo z izrazito valovitimi gibi, na primer jegulje. Ribe ki plavajo z delno valovitimi gibi, kot na primer potočna postrv, ter ribe ki se premikajo samo z nihanjem repa, na primer skalarke.

Posebnost rib je pobočnica, to je kožno čutilo s katerim vodni vretenčarji zaznavajo smer in hitrost vodnega toka. Sestavljajo jo skupine čutnih celic, katerih izrastki so prekriti z zdrizasto kupolo, ki se ob najmanjšem premiku vode nagne in vzdraži čutnice. Zgradba pobočnice je narejena tako, da voda skozi povrhnjico teče v majhne kanale, ki jih imenujemo kanali pobočnice. Kanal je povezan s senzoričnim živcem na katerem so čutne celice, ki zaznajo vibracijo vode. S tem edinstvenim organom ribe tudi slišijo. Zvok se v vodi širi trikrat hitreje kot po zraku, ribe pa ga zaznajo kot vibracijo, prav zato lahko trkanje po akvarijskem steklu ribam povzroča hud stres. Pri ribah je ta organ najbolj izrazit na bokih ribe, prav zato ga imenujemo pobočnica, kljub temu da je nekaj čutnih celic tudi na glavi.

Koža je pri riba pokrita s koščenimi luskami. Luske nastajajo v usnjici in se strehasto prekrivajo, vedno tečejo od glave proti repu. Prekriva jih vrhnjica, ki ima funkcijo zaščite, hkrati pa omogoča lažje drsenje skozi vodo. Luske imajo preprosto zgradbo, sestavlja jih zunanja koščena plast ter tanka notranja plast vezivnega tkiva. Na koščenem delu so koncentrične krožnice, ki prikazujejo življenjska obdobja ribe, po njih lahko ocenimo starost živali. Osrednji del luske imenujemo žarišče ali fokus, iz njega proti robu luske potekajo žarkaste proge ali radiji, ki sekajo krožnice. Glede na obliko in funkcijo ribje luske delimo na cikloidne, ki jih najdemo predvsem pri vrstah iz družine krapovcev, ktenoidne, ki jih najdemo pri pravih ostrižih, ter ganoidne luske, ki jih najdemo pri jesetru.

Ribe spadajo med vretenčarje, to pomeni, da imajo vzdolž telesa hrbtenico z vretenci, ki je podprta z ogrodjem, pri kostnicah je to ogrodje iz kosti, okostje rib je dokaj preprosto grajeno. Najkompleksnejši del predstavlja lobanja, ki je sestavljena iz številnih manjših kosti, Rebra služijo kot zaščita notranjih organov in so pritrjena vzdolž telesa na gibljivo hrbtenico. Ribje kosti so tanke in lahke, zato jih je težko preparirati, kljub temu nam sodobne tehnologije prepariranja omogočajo, da lahko preučujemo anatomijo kosti.

Osnovna funkcija okostja je da zaščiti notranje organe, tako kot pri večini živalih tudi pri ribah največji odstotek drobovine predstavlja prebavni trak, največji organ je plavalni mehur. Ribji organi so enostavni in zelo preprosto grajeni. Prilagajajo se obliki telesa, kar pomeni, da so pri jeguljah čisto drugače razporejeni kot pri ploščatih ali valjastih ribah. Pri skalarki in diskusu so zaradi njihove ploščate oblike telesa ti organi tesno skupaj, to lastnost moramo upoštevati, saj sta želodec ter vzdušni mehur tesno skupaj in prepoln želodec zato lahko ribo ovira pri plavanju, saj pritiska na mehur in ovira pretok plina.

V primerjavi z ostalimi živalmi imajo ribe zelo preprost prebavni sistem, je pa res, da tako kot ostale anatomske značilnosti so tudi prebavila zelo odvisna od posamezne vrste. Glede na prebavni trak ribe razvrstimo v mesojede ter rastlinojede, pri mesojedih je značilen dokaj velik želodec, ki se lahko razširi ali poveča na dvakratno kapaciteto ribe ter kratko črevo. Pri rastlinojedih ribah je želodec manjši, črevo pa je veliko daljše, saj prebava rastlinskih delov poteka v črevesju s pomočjo mikrobne razgradnje, največji delež rastlinske hrane se prebavi v slepem črevesu. Želodec izloča prebavne encime, ki hrano razgradijo, ta nato potuje v črevo, kjer poteka mikrobna razgradnja in absorbcija hranljivih snovi skozi stene črevesa. Pri nekaterih ribah želodca sploh ni, ampak je samo odebeljen začetek črevesa. Kljub temu, da je večina rib vsejedih je vseeno treba poudariti, da je večina teh v resnici samo priložnostnih vsejedov, kar pomeni, da v naravi jedo pretežno rastlinsko hrano vendar pojedo tudi kakšno majhno žival, če imajo priložnost. Ta podatek je zelo pomemben pri pravilni prehrani akvarijskih rib, saj bomo s pravilno prehrano ribam omogočili kvalitetno ter dolgo življenje brez zdravstvenih zapletov. Rastlinojede ribe so občutljive na beljakovine živalskega izvora, kar je še posebej opazno pri diskusih ki so hranjeni z govejim srcem, saj jih hrana z visokim deležem beljakovin in maščob zamasti, kar povzroči težave s srcem in ožiljem. Glede na ostale organe je želodec pri določenih vrstah relativno majhen, kar v akvaristiki lahko pripelje do težav s prenažrtostjo, kjer se riba toliko naje, da ji poln želodec pritisne na mehur, kar ji onemogoči plavanje, zadeva lahko postane tudi kronična in riba zboli ter v določenih primerih pogine. Zelo podobna težava je tudi zaprtost, kjer se ribi zaradi nepravilne prehrane, ki je največkrat povezana z visokim deležem beljakovin živalskega izvora zapre prebavni trakt.

Imenujemo ga tudi vzdušni ali plavalni mehur, je edinstven organ, ki je značilen za ribe kostnice. Z njim lahko riba v vodi lebdi, oziroma se prilagodi različnemu zunanjemu vodnemu pritisku. Deluje tako, da ko riba napolni mehur s plinom, pri tem izpodrine več vode zato se vzgon poveča, vzgon je večji od njene teže, zato se riba dviga. Med praznjenjem mehurja pa se vzgon zmanjša, vzgon je posledično manjši od teže ribe in zato ta tone. Organ je nameščen na sredini ribjega telesa, tam, kjer je geometrijsko težišče ribe, napolnjen je s plinom. Ker je črevesnega izvora, ga pri mnogih vrstah povezuje ozek kanal s črevesom, pri nekaterih vrstah pa te povezave ni. Ribe, ki imajo mehur povezane s črevesom ga s plinom polnijo tako da na površju zajamejo zrak, tiste ki pa te povezave nimajo pa ga s plinom polnijo preko sistema kapilar. Plavalni mehur, ki ni povezan s črevesom je značilen predvsem za globokomorske ribe. Pri nekaterih vrstah ima ribji mehur zelo pomembno vlogo kot pomožni dihalni organ ter organ ki oddaja ali sprejema zvočne vibracije.

Predstavljajo največjo žlezo pri vretenčarjih in s tem največji presnovni organ. Imajo številne funkcije. Najpomembnejša je prav zagotovo funkcija razstrupljevanja, kjer poteka kemijska razgradnja strupenih snovi, kot so na primer sledi zdravil ali ostalih kemikalij, ki bi utegnile škodovati telesu. Pri presnovni funkciji jetra igrajo vlogo kot skladišče energije, saj ogljikove hidrate shranjujejo v obliki glikogena. Imajo sposobnost da beljakovine ter maščobe pretvorijo v ogljikove hidrate kadar pa je to potrebno pa iz njih sintetizirajo določene vitamine. Jetra proizvajajo žolč, ki ima vlogo pri prebavi maščob, maščobe, ki so obdane s kapljicami žolčnika se lažje absorbirajo skozi stene črevesa. Poleg vsega naštetega jetra razgrajujejo stare rdeče krvničke ter pri tem shranjujejo železo.

Vranica je organ, ki ga najdemo pri vseh vretenčarjih, tudi ribe niso izjema. Je limfatičen organ, ki je pretežno sestavljen iz rdeče pulpe. Njena funkcija je, da razgrajuje poškodovane krvne celice istočasno pa v njej nastajajo nove. Ima sposobnost da tvori tudi bele krvne celice, kar igra ključno vlogo pri imunskem sistemu. Primitivne ribe med katere spadajo glenavice in piškurji nimajo vranice, toda tudi pri njih najdemo tkivo, ki je zelo podobno rdeči pulpi.

Spolne žleze ali gonade so produktivni organi živali, pri večini rib jih ločimo na moške ter ženske. Moški spolni organ sestavljajo moda ali testisi, ti proizvajajo moške spolne celice, ženske spolne organe pa imenujemo jajčniki, njihova funkcija je, da proizvajajo ženske spolne celice. Nekatere ribje vrste imajo možnost, da svoj spol spremenijo ali prilagodijo glede na to kakšno je razmerje med samci in samicami v skupini. Običajno ženski spolni organi zajamejo veliko več prostornine kot moški, prav zato je pri večini vrst samica nekoliko večja od samca, kar ji omogoči da razvije čim več spolnih celic ter posledično proizvede več iker v času drsti. Razvoj spolnih organov ter produkcija spolnih celic je odvisna od hormonov, na izločanje teh pa vplivajo številni dejavniki, med njimi tudi temperatura vode, svetloba ter hrana. V naravi se večina rib drsti sezonsko, kar pomeni, da so pripravljene na drst samo takrat ko se pojavijo določeni zunanji dražljaji, podaljševanje ali krajšanje dni, ki napovedo menjavo sezone, velikokrat pa drst napove dež po obdobju suše. Prav zato se ribe v akvariju pri menjavi vode velikokrat odzovejo z drstitvijo. Večina rib ima zunanjo oploditev, kar pomeni da samica izloči ikre na trdo podlago ali pesek, samec pa jih pri tem oplodi. Veliko rib ikre le odvrže in jih prepusti usodi, mnoge v jamah ali votlinah naredijo gnezda, nekateri predstavniki pa so zelo dobri starši. V akvaristiki za zelo dobre starše veljajo predvsem ostrižniki med katere sodijo diskusi, skalarke, pri teh vrstah za zarod skrbita oba starša. Ostrižniki afriških jezer, pa za svoj zarod največkrat poskrbijo tako, da ikre ter kasneje mladice prenašajo v ustih. Poznamo tudi primere, kjer za zarod skrbi samo samec, lep primer tega so morski konjički, akvaristom pa je bolj vsakdanji primer rogatec. Poleg zunanje oploditve obstaja tudi notranja oploditev, te ribe v akvaristiki imenujemo živorodke. Za te ribe velja, da kotijo žive mladice, kar pomeni, da se mladice razvijajo v trebuhu samice. Najbolj znani predstavniki ki jih najdemo v akvariju prihajajo iz družin Poecilia, Goodeidae, Anablepidae ter številne druge. V to skupino spada tudi vsem poznani gupi.

Ledvice pri ribah so običajno podaljšane, nameščene so vzdolž hrbtenice, imenujemo jih tudi srednje ledvice. Za njih so značilni sekundarni odprti omigetalčeni lijaki, ki molijo v sekundarno telesno votlino, tam pa se na koncu njihovega voda razvijejo malpighijeva telesca. V njih se krvna plazma in v njej raztopljene snovi prefiltrirajo v tako imenovano bowmanovo kapsulo, ki prav tako služi filtraciji od tu naprej pa močno zavita cevka vodi do sečevoda. Na vprašanje ali ribe urinirajo lahko torej odgovorimo da.

Krvni obtok je sklenjen ter povezan s škrgami, zato so srce in škrge vedno tesno skupaj, saj je na ta način izguba kisika ter energije najmanjša. Ribje srce je majhno, toda kljub temu dobro opravlja funkcijo črpalke. Venozno oziroma s kisikom osiromašeno kri ki prihaja iz telesa potiska skozi škrge, kjer kri odda ogljikov dioksid ter sprejme kisik. Od tam en del krvi teče v glavo, največji del pa se pretaka po hrbtni arteriji v telo in po trebušni veni nazaj v srce. Preden kri gre nazaj v srce steče mimo ledvic. Del krvi iz aorte steče skozi jetra ali kapilarah črevesa, kjer sprejme hranljive snovi ter jih po veni prinese do jeter. Tam se kri zbira in teče v srce. Srce pri ribah je zgrajeno iz štirih odsekov, ki so razvrščeni drug za drugim ločeni so s srčnimi zaklopkami. Venski sinus sprejema kri iz telesa in jo usmerja skozi atrij v ventrikel ter nato v bulbus, od koder jo potisne v škrge, kjer se nanjo veže kisik.

Ribe dihajo skozi škrge, gre za poseben način dihanja ki mu pravimo škržno dihanje in je značilno za mnoge vodne živali. Škrge sestavljajo tanki škržni izrastki, katerih namen je pridobiti čim večjo površino, saj je koncentracija kisika v vodi nižja kot v zraku. Glavni element škrg so torej škržni lističi na katerih poteka izmenjava plinov. Pri ribah so škrge nameščene na škržne loke, to so koščene strukture, nameščene takoj za škržnim poklopcem. Da je dihanje živali optimalno mora voda neprestano teči ob škrgah, zato da se ohranja optimalna koncentracija plinov v krvi. Pri ribah kostnicah so škrge zaščitene v votlini, prav zato ribe vodo zajemajo z usti ter jo skozi škržne reže vodijo mimo škrg navzven, tako zagotovijo vodni tok mimo škrg. Če ribo vzamemo iz vode se škržni lističi zlepijo med seboj, pri tem se površina škrg tako zmanjša, da se riba zaduši. Škržni lističi so izredno močno prekrvavljeni, ogljikov dioksid prehaja iz krvi skozi membrano z difuzijo, v trenutku ko rdeča krvna celica odda molekulo ogljikovega dioksida se na njo veže molekula kisika iz vode ter tako s kisikom obogatena kri obkroži telo.