Odprti akvarij je poseben tip akvarija, ki nima pokrova, to pomeni, da vodi omogočimo neposredni stik z zrakom ter prostorom v okolici. Z odstranitvijo pokrova akvarijske rastline lahko izkoristijo prostor nad gladino. Večina akvarijskih rastlin v naravi raste v plitvinah, blizu bregov, kjer pogosto poženejo nadvodne dele ter zacvetijo.

Pri odprtem akvariju moramo pomisliti tudi na vlago, ki pri tem izhlapeva v okolico. Poleti ta ne predstavlja prevelikih težav, saj prostore pogosteje zračimo. Pozimi pa nam rosa, ki se nabira na okenskih šipah ter po kotih stanovanja lahko povzroči resne preglavice. Najboljše zdravilo proti vlagi je redno zračenje, zato stanovanje prezračimo vsaj dvakrat na dan tudi pozimi, ko so temperature nizke. Če še nas vedno skrbi vlaga, potem lahko poskusimo z razvlažilniki zraka, ali pa se odločimo za polzaprti ali zaprti tip paludarija oziroma akvaterarija. Takšni akvariji so zelo atraktivni in jih pogosto opišemo kar z besedo »pragozd v dnevni sobi«.

Ločimo jih na tri tipe, akvaterariji, paludariji in ripariji. Kadar omenjene sisteme kombiniramo med sabo, govorimo o akvarijih odprtega tipa.

Akvaterarij

Običajno so akvaterariji namenjeni gojenju dvoživk in nekaterih plazilcev. Njihova značilnost je, da so zaprti s pokrovom, kar preprečuje pobeg organizmov. Zaradi pokrova je v takšnih posodah nujno potrebno urediti zračenje, saj ustrezna ventilacija preprečuje obolenje dihal pri organizmih in onemogoča nabiranje rose na šipi. Prednost akvaterarijev je, da v prostor ne oddajajo toliko vlage, kot ripariji ali odprt tipi paludarijev. Načeloma velja, da se pod akvaterarije prištevajo postavitve, ki imajo okoli 50% vode in 50% kopnega, njihovi prebivalci pa so običajno dvoživke ali plazilci.

Paludarij

Za to skupino odprtih akvarijev je značilno, da vodni del predstavlja več kot 50%. V paludarijih gojimo vodne organizme, a želimo prikazati celoten breg močvirja, reke ali potoka. Torej govorimo o posnetku celotnega habitata. V vodni del običajno naselimo ribe, na kopnem pa lahko gojimo različne drobne organizme kot so izopodni rakci, deževniki, skakači (Collembola sp.) ter žabe.

Paludarije ločimo na zaprte sisteme, ti so zelo podobni akvaterarijem, le da imajo več vodne mase. Njihova pozitivna lastnost je, da v prostor ne oddajajo vlago, zato so primerni tudi za stare gradnje ter stanovanja.

Polzaprti sistemi imajo podaljšane stranske stranice, zato so običajno iz treh strani obdani s steklom. Prednost polzaprtih paludarijev je kontrolirana rast rastlin, ter uravnavanje vlage po prostoru. Pri polzaprtih sistemih, si lahko uredimo avtomatsko zalivanje ozadja, z malo domišljije pa si lahko uredimo tudi potoček in slap. Prav zato so polodprti paludariji najpogostejša oblika tega sistema. Pri tem tipu postavitve običajno uporabimo rastline, ki potrebujejo visoko zračno vlažnost. Odprte sisteme, ločimo na suho - mokre sisteme in na kombinirane postavitve. Suho mokri sistemi so manj pogosti, gre pa v bistvu za princip paludarija, kjer okoli akvarija naredimo umetno steno in jo zasadimo z rastlinami. Prednost suho mokrega sistema je ta, da lahko na ozadje posadimo rastline, ki potrebujejo bolj suhi substrat. Da takšna postavitev daje vtis naravnega, potrebujemo precej spretnosti, kljub temu je zelo atraktivna rešitev za začetnike, ki se želijo poskusiti v postavitvi paludarijev. Kombinirane sisteme največkrat srečamo v javnih akvarijih ter živalskih vrtovih, gre za tip paludarija, ki ga ne moremo vrstiti v nobeno našteto skupino.

Riparij

Ripariji so akvariji brez pokrova ter podaljšanih stranic. Nimajo akvarijskega ozadja, zato pri teh postavitvah ne govorimo o razmerju med kopnim in vodnim delom. Vtis rečnega brega ustvarimo kar z rastlinami, ki se izraščajo iz akvarija, običajno v ta namen uporabimo različne sobne rastline, ki jih gojimo v posebej oblikovanih košarah. Te so narejene iz močne plastike, imajo luknje skozi katere lahko pronica voda, na vrhu pa imajo obešala s katerimi kontroliramo kako globoko v vodo spustimo korenine rastlin. Za substrat oziroma oporo korenin uporabimo ekspandirano glino oziroma glinopor. Z malo spretnosti, si lahko takšne košare naredimo iz plastenk ter nerjaveče ali plastificirane žice.

Za ta tip postavitve so načeloma primerne vse sobne rastline, saj jim lahko količino vode doziramo in določimo na podlagi njihovih potreb. Pazimo, da rastlini ne doziramo preveč vode, saj lahko gnitje korenin povzroči pogin rib. Predno kupljeno lončnico uporabimo v ripariju, jo moramo v vodi namakati vsaj en teden. Prvi dan, takoj po nakupu iz nje speremo vso odvečno zemljo, nato pa jo v vedru namakamo tako dolgo, dokler ne opazimo da je rastlina začela tvoriti nove korenine. Vmes vodo večkrat zamenjamo. S tem postopkom rastlino spodbudimo k rasti v hidrokulturi, v primeru propadanja in gnitja pa se to dogaja v kontroliranem okolju proč od rib. Namakanje iz vode izloči tudi morebitna sredstva za varstvo rastin, ki so jih uporabljali pri vzgoji te rastline v rastlinjaku.

Kombinirani sistemi

S kombinacijo paludarijev in riparijev lahko ustvarimo edinstvene ter zelo atraktivne postavitve, ki spominjajo na divje pragozdove. Kombinirani sistemi so odprtega tipa, saj večina sobnih rastlin ne prenaša visoke zračne vlage. Od sobnih rastlin, se v takšnih postavitvah najpogosteje uporabljajo monstere, potosi, filodendroni ter papirus.

Velikost odprtih akvarijev

Običajno se s paludariji prvič srečamo v živalskih vrtovih in javnih akvarijih. Te postavitve jemljejo dih, saj so poleg tehnične dovršenosti izredno velike. Toda to ne pomeni, da se majhnih akvarijev ne da preurediti v mini gozdove. Najmanjši paludarij, ki sem ga postavila ima samo 10 litrov, kar je trden dokaz, da so lahko sistemi majhni ali veliki. Prostorska stiska torej ni razlog, da se ne bi preizkusili v tej smeri akvaristike.

Organizmi

Nekatere živali, za svoje normalno življenje zahtevajo, da jim uredimo akvaterarije ali paludarije. Druge pa za takšne postavitve niso primerne, saj rade skačejo iz vode, zato jih pri odprtih sistemih lahko hitro izgubimo. Pri postavitvi odprtega akvarija upoštevajmo specifične potrebe organizmov. Kljub temu lahko naredimo manjši seznam rib, ki so v takšnih postavitvah neproblematične. To so kardinalke (Tanichthys sp.), cebrice (Danio sp.), razbore (Trigonostigma sp.), Siamska bojna ribica (Betta splendens), živorodke, oklepni somiči (Corydoras sp.), Apistogramma sp. in druge.

Tehnika

Kar se tiče tehnike, odprte tipe akvarijev ločimo na takšne, ki imajo minimalno opremo »low teck« ter na tehnološko dovršene sisteme. Kaj bo stalo v naši dnevni sobi, je odvisno od financ, ki smo jih pripravljeni vložiti v postavitev. Med obvezno opremo vsakega odprtega sistema spadata filter ter zmogljive luči, varčevanje se ne izplača, zato v tem primeru raje investirajmo v kakovostno razsvetljavo. Upoštevati moramo, da pri odprtih akvarijih razsvetljujemo dva dela, zato pri nakupu luči upoštevajmo 1W/ L vode.

Mogoče se vam bo na prvi pogled zdelo veliko, toda, če želimo optimalno razsvetiti vodni del, je to še kako potrebno. Namreč zavedati se moramo, da so v odprtih sistemih luči običajno nad gladino dvignjene vsaj 20 cm, kar močno zmanjša učinkovitost sijalk, da prodrejo do dna akvarija. To lahko pomeni težavo, če se odločimo, da bomo v gojili rastline tudi v vodnem delu.

Pri filtraciji smo lahko malo popustljivi, zato lahko posežemo po različnih metodah filtracije, kljub temu izkušnje kažejo, da se najlepše odprte sisteme uredi, če uporabljamo notranji tri prekatni filter. Ta poskrbi za optimalno biološko filtracijo, po prekatih pa lahko nasadimo rastline kot so vodni bršljan (Hydrocotyle leucocephala), zlati potos (Epipremnum aureum) in monstere (Monstera sp.). Uporaba grelca je odvisna od tega kakšne organizme želimo gojiti v sistemu, če izbiramo med organizmi, ki potrebujejo hladno vodo, ga ne bomo potrebovali. Sistem za dodajanje ogljikovega dioksida običajno ni potreben, saj svetloba ni dovolj močna, da bi nudila srednjo ali močno osvetlitev akvarijskih rastlin. Zato posegajmo po nezahtevnih akvarijskih rastlinah, ki ne potrebujejo veliko svetlobe, na primer Ludwigia repens, Vodne čaše (Cryptocoryne sp.) in afriške trdolistke (Anubias sp.)

Dodatne črpalke nam bodo prišle prav, če bomo želeli izdelati slap ali potočke na kopnem delu. Koristne pa so tudi v primeru, ko želimo navlažiti kamen ali les, da na njem spodbudimo rast mahu. Razpršilniki ter vlažiniki so uporabni le v zaprtih ter polzaprtih sistemih pod pogojem, da imamo mehko vodo, saj v nasprotnem primeru zamašimo šobe.

Nega in vzdrževanje odprtega akvarija

Vzdrževanje odprtih sistemov se malo razlikuje od vzdrževanja zaprtih akvarijev, pogosteje je potrebno dolivati vodo ki je izhlapela v prostor ter skrbeti za nego rastlin. Če imamo v akvariju trdo vodo, se med izhlapevanjem po šipi naredijo lise, ki nastanejo zaradi vodnega kamna. To je potrebno odstranjevati sproti, vsak dan, najlažje z britvico. Da nezaželene lise po steklu zmanjšamo, preprečimo pretoku filtra, da bi kapljice padale po šipi. V skrajni sili lahko za odstranjevanje kamna uporabimo alkoholni kis, vendar pri tem pazimo, da ta ne zaide v akvarijsko vodo. Menjava vode poteka enako kot v akvariju in je odvisna od prebivalcev. Filtre ter ostalo opremo čistimo po potrebi. Občasno se nam na rastlinah pojavijo listne uši ali kaparji. Zatiramo jih z ročnim pobiranjem v skrajni sili postavitev podremo in rastline okopamo v mešanici alkohola, milnice in vode. Pripravkov za varstvo rastlin ne uporabljajmo, saj lahko z njimi zastrupimo vodne organizme. Najboljša zaščita pred škodljivci je redno pregledovanje rastlin ter ročno pobiranje škodljivcev z vato, ki je namočena v 90% alkoholu.

Dekoracija

Če je le mogoče, uporabimo naravno dekoracijo, kot so les in kamenje. Pomagamo si lahko tudi z drugimi naravnimi materiali, kot so skorja hrasta plutovca, šotne plošče ter vlakna drevesne praproti. Vse to lahko kombiniramo z akvarijskimi ozadji, ki so izdelana iz umetnih materialov. Uporabimo les, ki ima čimbolj naraven videz, to pomeni, da na njem pustimo lubje, na primer hrast, bukev, jelša in topol. Poskrbimo da bodo kamenje in les vedno vlažni, saj to spodbuja rast mahu, kar daje zelo naraven videz.

RASTLINE PRIMERNE ZA RIPARIJ

Kot sem že omenila, se v ripariju pretežno uporabljajo sobne rastline, pri izbiri moramo paziti na to, da so to tropske ali močvirne rastline, ki obožujejo vodo. Med najbolj pogostimi rastlinami, ki jih srečamo v tem sistemu so singonij (Syngonium sp.), spatifil (Spathiphyllum sp.), potos (Epipremnum sp.), monstera (Monstera sp.), filodendron (Philodendron sp.), kosmuljka (Chlorophytum sp.), praproti (Acrostichum danaeifolium, Adiantum sp.), anthurium (Anthurium sp.), pileja (Pilea sp.), maranta (Calathea sp., Maranta sp., Stromanthe sp.), Tradeskancija (Tradescantia sp.), papirus in ciperus (Cyperus sp.), Ficus pumila in Ficus quercifolia. Načeloma za riparij lahko uporabimo vsako sobno rastlino, dokler ji zagotovimo stopnjo vlažnosti, ki jo potrebuje. Vlago določamo s položajem košare v katero je rastlina posajena. Nekatere rastline vodo tako obožujejo, da jih lahko pustimo neposredno v vodi, zato uporaba košar ni potrebna, takšne rastline običajno posadimo spredaj, da dosežemo naravni videz riparija. Uporabimo predvsem nizke rastline kot so Hemigraphis alternata, fitonija (Fittonia sp.) in akvarijske rastline, ki rade silijo nad gladino, na primer Hydrocotyle sp., Ludwigia sp. in Ceratopteris sp.

RASTLINE PRIMERNE ZA PALUDARIJ

Pri paludarijih običajno posegamo po akvarijskih rastlinah, ki rade silijo nad gladino vode. Čeprav se sliši neverjetno, v to skupino spada večina akvarijskih rastlin. Cryptocoryne sp., Anubias sp., Ceratopteris sp., Hydrocotyle sp., Ludwigia sp., Hygrophila sp., Pogestemon sp., Ranunculus sp., akvarijski mahovi, Alternanthera sp., Bacopa sp., Bolbitis sp., Bucephalandra sp., Staurogyne sp. in druge akvarijske rastline, pogosto poženejo nadvodne dele, če jim le damo priložnost. Akvarijske rastline na kopno privadimo postopoma, to najlažje naredimo tako, da jih posadimo tik pod vodno gladino. Že čez nekaj tednov bomo lahko opazili, kako prvi listi kukajo iz vode.

RASTLINE PRIMERNE ZA AKVARIJ ODPRTEGA TIPA

Ker so akvariji odprtega tipa običajno kombinacije obeh sistemov, med sabo kombiniramo tudi rastline. Pustimo domišljiji prosto pot in se prepustimo ustvarjanju. Nekateri akvariji odprtih tipov imajo zelo razgibana ozadja običajno so ta narejena iz umetnih mas, kamenja, betona ali korenin. Na takšna ozadja lahko pritrdimo različne vrste bromelijevk (Bromeliaceae), orhidej (Orchidaceae), tilancij (Tillandsia) in praproti.

MAHOVI

Mah je prav gotovo glavna karakteristika odprtih sistemov, pri zasajanju mahov moramo biti pozorni le na eno stvar in ta je vlaga. Načeloma se mah oprime vsake podlage, tudi plastike in stekla, dokler ima na voljo dovolj vlage in svetlobe. Da zadržimo ustrezno vlago, si lahko pomagamo z različnimi triki, tudi s črpalkami ter medicinsko gazo. Črpalke s šibkim pretokom usmerimo, v dekoracijo, ter na njo vtremo mah, čez nekaj časa bo pognal ter hitro prekril celotno površino. Če črpalke nimamo, pa si pomagamo z medicinsko gazo, en konec damo v vodo, drugega pa čez dekoracijo. Gaza ima visoko sposobnost vezanja vode, zato bo poskrbela za dovolj vlažno okolje, ki bo spodbujalo rast mahu. Uporabimo lahko vse znane vrste akvarijskih mahov, kot so javanski mah (Taxiphyllum barbieri), božični mah (Vesicularia montagnei), ognjeni mah (Taxiphyllum sp. ‘Flame’), nežni copatek (Monosolenium tenerum), ričica (Riccia fluitans), vrbov mah (Fontinalis antipyretica), tajvanski mah (Taxiphyllum alternans) ter druge.

ORHIDEJE

Orhideje so tropske rastline, ki za svojo rast ne potrebujejo substrata, saj hranilne snovi pridobivajo preko glive ali alg, ki obraščajo njihove korenine. Vse kar potrebujejo je nekaj, česar se lahko oprimejo ter vlago in svetlobo. V naravi rastejo na vejah dreves ali razpokah kamnin, niso paraziti, drevesno lubje potrebujejo le kot oporo. Prav zato so več kot idealne rastline za zasaditev paludarijev, riparijev ter akvaterarijev. Med poznavalci orhidej je najbolj razširjen način gojenja tako imenovana hidrokultura. Gre za način gojenja, kjer gojimo orhidejo brez substrata v steklenem kozarcu v katerem je okoli 1 cm vode. Trik je v tem, da se vode dotikajo le konice korenin, ta princip lahko uspešno uporabimo tudi pri postavitvi ter urejanju odprtih akvarijskih sistemov. Orhidejo na hidrokulturo pripravimo tako, da jo najprej vzamemo iz lončka ter odstranimo ves substrat. S škarjami odrežemo vse suhe in poškodovane korenine ter jo postavimo v kozarec za vlaganje in vanj nalijemo toliko vode, da se konice korenin dotikajo gladine. Mogoče bomo opazili, da so na začetku nekatere korenine pričele gniti, to naj vas ne požene v paniko, takšno korenino preprosto odrežite. Ko rastlina prične tvoriti zdrave in čvrste zelene korenine, ki ne gnijejo več, je pripravljena, da jo prestavimo v akvarij. Hidrokultura pri vseh vrstah orhidej spodbuja rast in cvetenje, paziti moramo le, da orhideje ne dobijo premalo ali preveč vode. Ko se rastlina enkrat privadi hidrokuture, pa je tudi ta skrb odveč. Najpogosteje se za gojenje v odprtih akvarijih uporabljajo orhideje iz rodov Phalaenopsis, Dendrobium ter Ludisia. Popolnim začetnikom priporočam zelo nezahtevno ter odporno orhidejo Ludisia discolor, ki je znana po enostavnem razmnoževanju in obožuje veliko vode. To vrsto lahko gojimo neposredno v vodi in celo pod vodo do globine 2 cm. Odlikuje jo atraktivna barva ter bel cvet. Rastlino razmnožujemo s potaknjenci, enostavno odlomimo košček stebla ter ga damo v vodo in že čez nekaj tednov iz njega poženejo mlade rastline. Druga manj zahtevna orhideja je dendrobij, tudi zanj je značilno, da je lahko neposredno v vodi, vendar pazimo, da nikoli ne potopimo zelenega dela rastline. Med najbolj zahtevne orhideje spadajo falenopsisi, vande ter podobne orhideje, pri njih pazimo, da so v vodi le konice korenin, saj v nasprotnem primeru začnejo gniti in propadati.

BONSAJI

V tujini so zelo priljubljeni tako imenovani bonsaj paludariji. Gre za postavitve, pri katerih namesto klasičnih rastlin kot so bromelije ter praproti uporabimo majhna sobna drevesa oziroma bonsaje. Običajno se sobni bonsaji izdelujejo iz različnih vrst fikusov, ki slovijo po tem, da obožujejo vodo, zato so takšne postavitve mogoče. Oskrba bonsaja zahteva posebno znanje, saj je rastlino potrebno obrezovati, zato se takšne postavitve ne svetuje ljudem, ki nimajo predhodnega znanja o oskrbi mini dreves. Priprava bonsaja je dolgotrajna, saj rastejo zelo počasi, zato se takšne postavitve ne dosežejo preko noči. Postavitev priporočam le zelo potrpežljivim ter skrbnim ljudem, ki imajo smisel za botaniko in so se pripravljeni poglobiti v umetnost bonsajev.