Jabolčniki so tropski ali subtropski polži, katerih značilnosti so velike, običajno pisane hišice. Družina Ampullariidae obsega sedem rodov in 120 vrst, med katerimi je najbolj razširjen ter najštevilčnejši rod Pomacea.

Pravi jabolčniki (Pomacea difusa), so se zaradi globalizacije ter nepravilnega ravnanja razširili kot invazivna vrsta. Po številnih državah zato zanje veljajo posebne prepovedi gojenja in prodaje. Ker je najnižja temperatura, ki jo prenesejo 8°C, so kot potencialno invazivna vrsta vodeni tudi pri nas. Naseljujejo različne vodne habitate, tudi takšne z zelo malo kisika. To jim omogoča posebna dihalna cevka – sifon, preko katere lahko dihajo zrak.

Večina jabolčnih polžev izvira iz Floride in Južne Amerike, v svojem naravnem okolju predstavljajo zelo pomemben del ekosistema. Glavna plenilca sta vodna podgana (Oryzomys palustris) in polžji škarnik (Rostrhamus sociabilis). Plenijo pa jih tudi številne ribe, želve, krokodili, kuščarji ter kače. Ker ima v svojem naravnem habitatu dovolj plenilcev ne predstavlja težav, tudi v obdobjih, ko se prekomerno namnoži. Težava se pojavi takrat, ko se vrsta znajde tam, kjer plenilcev ni. To se je zgodilo v Aziji, ko so iz Južne Amerike uvozili Pomacea canaliculata.

Uvoz je bil organiziran zaradi prireje mesa, ki po nekaterih delih sveta velja za delikateso. Ker so gojišča bila postavljena nepremišljeno in zelo površno, so poplave dobesedno odplaknile polže po celotnem območju Tajvana, Tajske ter v mnoge druge Azijske države. Problematika je zelo velika, saj Pomacea v Aziji nima naravnih plenilcev. Preštevilna populacija zato ogroža pridelke riža ter avtohtone vrste jabolčnikov iz rodu Pila.

Zakaj tako malo plenilcev pleni jabolčne polže?

Tekom evolucije organizmi razvijejo svoj obrambni mehanizem, ki jih ščiti pred plenilci, oni pa se tudi sami prilagajajo na obrambne mehanizme svojega plena. Včasih se zgodi, da te prilagoditve gredo v takšne ekstreme, da ima ena vrsta samo enega plenilca.

Primarni obrambni odziv jabolčnikov je, da se zaprejo v hišico, ki jo ščiti močen poklopec. Če to ne zadostuje, polž izloči gosto grenko - kislo tekočino, ki večini plenilcev ne ustreza. Jajčeca so običajno zelo kričečih barv, tako plenilce že na daleč opozarjajo, da niso užitna. Vsebujejo vsaj tri vrste toksinov, med njimi tudi zelo močan nevrotoksin PcPV2, ki pri sesalcih povzroča gotovo smrt. Biološko gledano imajo jabolčniki enega iz med najboljših obrambnih sistemov, prav to je razlog, zakaj so v tujih okoljih tako uspešni.

Vsi polži iz rodu Ampullariidae so vsejedi, to pomeni, da poleg rastlinske hrane uživajo tudi meso. Nekateri se lotijo celo manjših polžev ter njihovih jajčec. Navdušeni so nad mrhovino in prerastom bakterij ter alg. Imajo močne čeljusti s katerimi se brez težav pregrizejo skozi najtrše liste rastlin. Vse to spremlja ogromen apetit, med akvaristi kroži pregovor: »Jabolčni polž je lačen polž.« Če ga v akvariju ne hranimo, se bo hitro lotil akvarijskih rastlin.

Nujno potrebuje dodatno hranjenje, saj samo iskanje ostankov po akvariju zanj ne zadošča. Ni izbirčen in z veseljem bo pojedel vse vrste poparjene zelenjave, ponudimo mu lahko tudi koprive in regrat.

Če le imajo možnost, se bodo med počitkom zakopali v pesek, ta lastnost je še posebej izrazita pri Asolene spixi, jo pa lahko opazimo tudi pri Pomacea in Marisa.

Rodovi jabolčnikov in njihove značilnosti

Opisanih je okoli 130 vrst, ki jih razdelimo v 7 družin. Izvirajo iz Severne in Južne Amerike, Afrike in Azije. Največje število vrst se nahaja v obeh Amerikah, najmanj predstavnikov pa najdemo v Aziji. Pri nekaterih vrstah lahko pride do hibridizacije ali križanja, zato je razvrščanje ter popisovanje zelo težko. Za gojenje v akvariju je primeren zelo majhen odstotek teh živali, mnogokrat pa nakup sploh ni mogoč, saj so številni prepovedani zaradi preprečevanja vnosa potencialno invazivnih vrst. Seznam prepovedanih organizmov se razlikuje od države do države, po številnih kontinentih je prepovedana prodaja Asolene spixi, ki je pri nas trenutno še na voljo, skoraj povsod pa so prepovedali vnos polžev iz rodu Pomacea.

Rod Afropomus

Ta rod šteje le eno vrsto, to je Afropomus balanoideus (Gould, 1850).

Avtohton je v Zahodni Afriki, predvsem na območju Sierra Leone in Liberije. Vrsta je na IUCN rdeči listi vodena kot NT (Near Threatened), kar pomeni, da lahko ob hudih posegih v naravno okolje kmalu postane ogrožena. Hišica je temno rjava in desnosučna, noga je siva ali črna brez znamenj, na koncu noge je poklopec s katerim se lahko zapre v hišico v primeru nevarnosti. V akvariju se goji zelo redko, v Sloveniji ni na seznamu prepovedanih vrst.

Rod Asolene

Šteje pet vrst, Asolene (Asolene) petiti (Crosse, 1891), Asolene (Asolene) platae (Maton, 1809), Asolene (Asolene) pulchella (Anton, 1839), Asolene (Asolene) spixi (d'Orbigny, 1837)  in  Asolene (Asolene) sp.

Sem prištevamo še podrod Pomella z vrstami Asolene (Pomella) americana (v. Ihering, 1919), Asolene (Pomella) fairchildy (Clench, 1933) in Asolene (Pomella) megastoma (Sowerby, 1825).

Domovina teh polžev je Južna Amerika, natančneje reke Paragvaja, Južne Brazilije in Argentinsko Brazilske meje. Asolene ležejo bela, rahlo zelena jajčeca pod vodno gladino, oblika je kapljična in zapredena v sluz. Rod Pomella leže jajčeca nad vodno gladino, prav zaradi te lastnosti, so mnogi prepričani, da Pomella sodi med prave jabolčne polže Pomacea. V akvariju je Asolene dobra alternativa družini Pomacea, paziti moramo le, da jih ne gojimo skupaj z rodom Marisa, saj med njima prihaja do križanja. Križanci so neplodni, z zelo zanimivo obliko hišice.

Felipponea

Je družina polžev, ki živijo na zelo majhnem območju Južne Amerike. Naseljuje hitro tekoče reke. Njena značilnost so trde hišice in močne noge s katerimi se čvrsto drži podlage. Polž je na svoj habitat izredno prilagodljiv, številne sorodne vrste bi namreč močan tok odnesel ter zdrobil. Poznamo tri predstavnike, po nekaterih virih pa navajajo samo dva. To so Felipponea elongata (Dall, 1921), Felipponea iheringi (Pilsbry, 1933) in Felipponea neritiformis (Dall, 1919).

Gojenje v akvariju je možno, a le pri zelo močni filtraciji z zelo močnim tokom, vrsta ni uvrščena na seznam potencialno invazivnih vrst.

Lanistes

Je rod afriških polžev, ki šteje 21 vrst. Hišica je levosučna, telo pa je orientirano na desno, kar je prava redkost med jabolčniki. Gojenje v akvariju je možno. Vrsta ni na seznamu prepovedanih invazivk.

Opisane vrste so Lanistes bernardianus (Morelet, 1860), Lanistes carinatus (Olivier, 1804), Lanistes ciliatus (v. Martens, 1878), Lanistes congicus (O. Boettger, 1891), Lanistes ellipticus (v. Martens, 1866), Lanistes farleri (Craven, 1880), Lanistes graueri (Thiele, 1911), Lanistes intortus (v. Martens, 1877), Lanistes lybicus (Morelet, 1848), Lanistes nasutus (Mandahl-Barth, 1972), Lanistes neavei (Melvill & Standen, 1907), Lanistes neritoides (Brown & Berthold, 1990), Lanistes nsendweensis (Dupuis & Putzeys, 1901), Lanistes nyassanus (Dohrn, 1865), Lanistes ovum (Peters, 1845), Lanistes pseudoceratodes (Wenz, 1928), Lanistes purpureus (Jonas, 1839), Lanistes solidus (Smith, 1877), Lanistes stuhlmanni (v. Martens, 1897), Lanistes varicus (Müller, 1774).

Pila

Rod Pila šteje okoli 30 vrst, najpogosteje se v akvaristiki srečamo z Pila ampullacea (Linné, 1758).

Sem sodijo tudi Pila africana (v. Martens, 1886) Pila brohardi (Granger, 1892) Pila cecillei (Philipi, 1848) Pila conica (Gray, 1828) Pila globosa (Swainson, 1822) Pila occidentalis (Mousson, 1887) Pila ovata (Olivier, 1804) Pila pesmei (Morelet, 1889) Pila polita (Deshayes, 1830) Pila saxea (Reeve, 1856) Pila scutata (Housson, 1848) Pila speciosa (Philipi, 1849) Pila virens (Lamarck) Pila wernei (Philipi, 1851).

Naravno populacijo resno ogrožajo druge vrste iz rodu Pomacea, saj so dosti bolj agresivne in požrešne v primerjavi z nekoliko manjšimi Pila. Trenutno še ni uvrščen na seznam potencialno nevarnih invazivnih vrst, a glede na to, da so nekatere vrste prilagojene na zelo nizke temperature, obstaja možnost, da se bo kmalu pojavil na seznamu prepovedanih invazivnih vrst.

Saulea

Rod zajema samo eno vrsto. Saulea vitrea izhaja iz zelo majhnega območja Afrike. Med vsemi jabolčnimi polži je ta najmanj raziskan. Le redki so ga videli v živo, običajno pa hišico lahko najdemo v kakšni muzejski zbirki. Saluea lithoides (Pain & Beatty, 1964, fossil) je dokaj pogost fosil , ki se zelo malo razlikuje od danes živeče Saulea vitrea.

Marisa

Ta rod iz Južne Amerike šteje le eno vrsto, Marisa cornuarietis (Linné, 1758).

Hišice so velike, črtaste, spiralno zavite in bočno stisnjene. Veliki črtasti jabolčnik je na seznamu prepovedanih vrst že nekaj let, kljub temu se občasno najde v trgovinah pod drugim imenom. Običajno mlade polže prodajajo kot svitke, spoznamo jih po značilnih črtah. Med vsemi jabolčniki najbolj požrešen, v številnih zapisih navajajo, da gojenje v rastlinskem akvariju sploh ni mogoče. Po mojih izkušnjah bo rastline pustil, če ga redno in obilno hranimo z različno poparjeno zelenjavo.

Pomacea

Ta rod je najštevilčnejši, šteje okoli 100 opisanih vrst, kljub temu so mnoge najbrž le podvrste oziroma populacije. S klasifikacijo so težave, saj opisi temeljijo le na praznih hišicah, podrobne anatomske značilnosti pa žal ni bilo mogoče raziskati. Spada med najbolj raziskane rodove jabolčnih polžev, med drugim tudi zato, ker globalno povzroča veliko škode kot invazivna vrsta. Iz Južne Amerike in Floride se je razširil vse do Tajske od tam pa po vsej Aziji in celo na Japonsko. Pojavlja se tudi v Evropi, ker izven naravnega okolja nima plenilcev se hitro širi in povzroča veliko gospodarsko ter ekološko škodo. Prav zato je reja in prodaja teh živali strogo prepovedana z zakonom. Akvaristi, ki so jih kupili pred začetkom prepovedi naj z njimi ravnajo odgovorno. To pomeni, da preprečijo vnos v naravna okolja. V primeru da se jim prekomerno namnožijo jih naj podarijo ali usmrtijo. Bodočim lastnikom morajo razložiti problematiko ter poskrbeti, da se ta informacija širi naprej. Kljub prepovedi namreč še zmeraj spada med enega iz med najbolj priljubljenih okrasnih polžev. Če je lastništvo odgovorno, potem ne predstavlja nevarnosti za okolje

Klasifikacija je izredno zapletena v stari literaturi se navaja, da družina šteje vsaj 120 vrst, a sodobne raziskave kažejo, da jih je mogoče veliko manj. Ena iz med modernih klasifikacij vrste razvrsti glede na barvo jajčne lupinice. Tako jih razvrstimo na šest vrst.

Pomacea (pomacea) canaliculata (Lamarck, 1819) leže jajca, ki so rahlo oranžne barve.

Pomacea (pomacea) insularum (D'Orbigny, 1839), Pomacea (pomacea) lineata (Spix, 1827) in Pomacea (pomacea) doliodes (Reeve, 1856) ležejo rozasta jajčka.

Pomacea (pomacea) haustrum (Reeve, 1856) in Pomacea (pomacea) gigas / maculata (Perry, 1810) pa zelena.

V praksi se zelo dobro obnese tudi klasifikacija glede na obliko hišice oziroma določitev kota med dvema zavojema, ki je za vsako vrsto specifična. Določanje vrst po barvi hišice in noge pa je nemogoče, saj variirajo vse od rumene do skoraj črne. Med akvaristi so najpogostejši rumeni polži z belo nogo, Pomacea difusa, najbolj iskani pa so tisti z belo hišico in modro nogo. Ti najbrž spadajo v vrsto Pomacea bridgesi. Obe vrsti sta znani po številnih barvnih variacijah hišic in noge, možna pa je tudi hibridizacija, ki da plodne potomce, kar klasifikacijo in določanje vrst le še bolj oteži.

Na začetku zakona o prepovedi prodaje jabolčnih polžev je bilo veliko debat na temo, ali se prepove samo določene vrste, določen rod ali kar celotna družina. Kmalu so se osredotočili le na rod Pomacea, ki globalno gledano povzroča največ škode. Za začetek je prepoved veljala samo za nekaj vrst, a ker so prodajalci to prekomerno izkoriščali in ker klasifikacija skoraj ni mogoča, so se odločili za prepoved celotnega rodu Pomacea.

Sama misim, da odgovorni akvaristi ne vnašamo invazivnih vrst, naša dolžnost je, da ljudi o potencialnih nevarnostih osveščamo, ter okoli širimo informacije o odgovornem skrbništvu živali. Vodo v kateri gojimo Pomacea sp. Vedno uporabimo za zalivanje rastlin, ali pa jo zlijemo po travi, oziroma na kompost. Tako preprečimo, da bi v vodne vire zašli komaj izlegli mladiči, ki so se nam izmuznili pri čiščenju akvarija. Tujerodni organizmi nikakor ne sodijo v naravno okolje zato je prav da se o tem obvesti vse lastnike jabolčnih polžev. Svoje živali naj oddajo naprej le odgovornim ter izobraženim, v nasprotnem primeru je bolje, da se polže usmrti ali pa se jih uporabi kot živo hrano.

Poleg družine Ampullariidae so akvaristom na voljo še drugi polži, ki so za okolje dosti manj nevarni ter veliko bolj atraktivni, ampak za njih bo potreben naslednji članek.