Krasen kamnit akvarij, ki posnema biotop jezera Malawi. Avtor fotografije in lastnik tega krasnega akvarija: Henrik Brink Pedersen

Afrika je čudovita celina, savane, puščave, tropski gozdovi, gorovja in jezera. Vsi ti habitati dobesedno kipijo od biodiverzitete, namreč živali in rastline se lahko prilagodijo na različna okolja, kot so na primer ekstremna vročina ali visoka nadmorska višina. Ker je Afrika tako raznolika, je nedvomno dobra izbira za vsakega, ki želi posneti dober dokumentarec o divjih živalih. Levi, žirafe, sloni in zebre, sliši se kot dober film ali dokumentarec. Toda, povejte mi, ali bi v Afriko šli snemat dokumentarec o ribah? Afrika bi najbrž bi bila vaša zadnja izbira.

Ob tem vprašanju najbrž razmišljate, kje v Afriki bi sploh lahko posneli dokumentarec o ribah. Lahko bi ga snemali v reki Nil, ali pa Kongo, toda, če hočemo res zanimiv dokumentarec, potem se moramo odpraviti v Afriška tektonska jezera, oziroma Velika Afriška Jezera. V njih živi kar 10 % svetovne populacije rib, kar je glede na površino izredno veliko.

Velika afriška jezera vključujejo kar nekaj majhnih in tri velika jezera, to so Viktorijino jezero, jezero Tanganyika in jezero Malawi. Nahajajo se v velikem Vzhodnoafriškem tektonskem jarku, vsako jezero pa je edinstveno po kemijski sestavi vode, biološki pestrosti rib ter strukturi naravnega okolja. Za ta jezera je značilno, da v njih skoraj ni rastlin, dno je peščeno, obale pa sestavljajo velike gmote kamenja in skal. Ko se potopimo v eno od teh jezer, lahko brez pomislekov rečemo, velika kamnita puščava. Seveda pa je vsako od treh velikih jezer izredno specifično ter edinstveno, zato je pošteno, da spoznamo kar vse tri.

Velika afriška jezera se nahajajo vzdolž velikega afriškega tektonskega jarka.

AFRIŠKI OSTRIŽNIKI – ČUDEŽ EVOLUCIJE

Glavna posebnost velikih afriških jezer so pisane ribe, ki jih znanstveno uvrščamo v družino ostrižnikov. Evolucija je te majhne ribe prisilila v zelo zanimive načine razmnoževanja. V jezeru Tanganyika zato najdemo rod, ki svoj zarod čuva v praznih polžjih hišicah, toda najpogostejša oblika starševstva pa je tako imenovano »ustonoštvo«. To je oblika starševstva, kjer eden ali oba starša mladice čuvata v svojem gobcu. Takšnim ribam pravimo ustonoše. Njihovi gobci so prilagojeni tako, da imajo pod spodnjo čeljustjo posebne kožne žepke, ki se lahko raztezajo ali krčijo, ribe, ki imajo v gobcu zarod ali ikre zato pogosto izgledajo, kot da imajo podbradek. Ko za zarod skrbi samec, govorimo o patriarhalnih ustonošah, ko skrb za zarod prevzame samica, pa govorimo o materialnih ustonošah. Obstajajo pa tudi vrste, kjer si starša  vloge razdelita, ali pa vsak prevzame polovico mladic. V obdobju razvoja mladic se večina rib ne prehranjuje, zato je zelo pomembno, da so pred razmnoževanjem v odlični kondiciji. Lačne ribe bodo požrle svoj zarod ali pa bodo shujšale. Odraščajoče mladice okolico raziskujejo v varnem zavetju enega od staršev, toda ob nevarnosti se hitro skrijejo nazaj v gobec. Ko postanejo prevelike, počasi zapuščajo varno zavetje staršev. Nekaj časa se zadržujejo proč od kolonije, nato pa se počasi vračajo nazaj.

Ta metoda starševstva je tako učinkovita, da jo v jezeru Tanganyika izkoriščajo številni somi iz roda Synodontis. Toda o njih bomo govorili, ko bomo predstavili jezero Tanganyika.

Ustonoša je riba, ki svoje ikre ter zarod varuje v varnem zavetju svojih ust.

VELIKA AFRIŠKA JEZERA TER NJIHOVA NARAVNA OKOLJA

Velika afriška jezera se nahajajo vzdolž afriškega tektonskega jarka, zato jim pravimo tudi tektonska jezera in so ena iz med zadnjih svoje vrste. So izredno stara ter izredno zanimiva jezera, ki privabljajo tako biologe, kot tudi geologe. Zanimiva so predvsem tri velika jezera, jezero Viktorija, jezero Malawi ter jezero Tanganyika.

JEZERO VIKTORIJA

Imenovano tudi Ukerewe ali Nyanza je locirano vzhodnoafriškem Jezerskem višavju. Po površini je največje afriško jezero in drugo največje sladkovodno jezero na svetu. Po prostornini se uvršča šele na sedmo mesto. Je glavni vir vode za Beli Nil, ki predstavlja najdaljši krak Nila. Jezero leži na visoki planoti v zahodnem delu Vzhodnoafriškega tektonskega jarka, ozemeljsko pa spada pod upravo Tanzanije, Ugande in Kenije. V njem živi okoli 500 vrst ostrižnikov, žal pa je njihova populacija močno ogrožena, saj jih ogroža nilska tilapija, ribolov in onesnaževanje. Številni okoljevarstveniki se borijo za sanacijo tega dragulja, toda politični interesi so bolj usmerjeni v industrijo kot turizem, zato jezero počasi izgublja bitko s človekom, bitko pa izgubljajo tudi njegove avtohtone ribe.

Voda je močno onesnažena s fekalijami, pogosto motno zelene ali sive barve. Visoke vsebnosti fosforja in nitratov spodbujajo cvetenje alg ter cianobakterij. Odkar so v jezero naselili nilsko tilapijo pa je situacija veliko slabša. Večina avtohtonih rib, je kritično ogroženih, ali izumrlih, zato vrste ohranjamo s pomočjo živalskih vrtov ali zasebnikov. Tipični predstavniki ostrižnikov iz tega območja so Rdečeglavi ostrižnik (Haplochromis nyererei), Albert (Astatotilapia aeneocolor), Zlati kenijski ostrižnik (Haplochromis sp. “Kenya gold”), Rdečehrbti ostrižnik (Haplochromis sp. “flameback”), Zelena ustonoša (Haplochromis sp. Ruby Green), Ognjena ustonoša (Haplochromis s. “fire”), Tripikasta ustonoša (Haplochromis sp. “broken bar”), Viktorijanska zebrasta ustonoša (Astatotilapia latifasciata), Rdečerepa ustonoša (Haplochromis sp. “blue obliquidens).

Od vseh afriških jezer je to najbolj zaraščeno z rastlinjem. V njem uspevajo številne avtohtone in tujerodne rastlinske vrste, ker je jezero plitvo, se rastline praviloma pojavljajo čez celotno območje jezera. Največji izziv predstavlja invazivna vodna hijacinta (Eichhornia crassipes), ki pokriva skoraj vse obale jezera Viktorija. Njeno hitro razraščanje močno ogroža habitate, saj odvzema kisik in svetlobo. Od avtohtonih rastlin pa je najbolj razširjen papirus Cyperus papyrus.

Če jezero ne bi bilo uničeno, bi bilo zelo podobno jezeru Malawi s to razliko, da bi imelo malo več rastlinja. Mogoče nam bo nekega dne uspelo, da bomo jezero vsaj delno sanirali in vanj ponovno naselili njegove krasne ostrižnike, do takrat pa se moramo zanašati na zoološke ustanove ter posamezne ljubitelje akvaristike, ki te krasne ribe gojijo v ujetništvu.

Razlog, da te krasne ribe niso bolj priljubljene v akvaristiki je njihova agresivnost, ter velikost. Potrebujejo velike akvarije, poleg tega pa se vrste med sabo izredno hitro križajo, kar pogosto privede do hibridov, zato moramo v akvariju gojiti le eno vrsto. To bodoče akvariste odbije, saj so pisani samo samci, samice pa so običajno bolj sive ali rjave barve. Da preprečimo agresijo med samci, moramo v akvarij naseliti 6 samic in enega samca na 500 litrov.

Več o ostrižnikih iz jezera Viktorija, boste izvedeli tukaj: (članek v nastajanju)

JEZERO MALAWI

V jeziku domačinov poznano kot jezero Nyasa, je tretje največje Afriško jezero. Ima zelo specifično kemijsko sestavo vode, saj se pH vrednosti gibljejo od 7,8 do 8,5. To pomeni, da je voda, ki ustreza tem ribam zelo bazična, kljub temu pa je njena skupna trdota zelo nizka, saj GH vrednost znaša le 3 do 5°dGH, KH vrednost pa so namerili od 6 do 8. Torej imamo opravka z zelo bazično in mehko vodo, ki je popolnoma drugačna od vode, ki priteče iz povprečne slovenske pipe. Namreč, večina vodovodnih vod v Sloveniji je trdih in bazičnih.

Trda in mehka voda, ki jo najdemo v jezeru Malawi je posledica mineralov, ki so raztopljeni v vodi. Ta namreč vsebuje bistveno več magnezija kot kalcija. To ji da zelo bazični pH ter nizek KH in GH. Zaradi te specifike, se priporoča, da vodo pripravimo s pomočjo povratne osmoze ter mešanico mineralov, ki so primerni za ribe iz tega območja.

Temperatura jezera je bolj ali manj konstantna je pa močno odvisna globine, kjer jo merimo. Na primer, če jo merimo pri površju, blizu obale, bo termometer pokazal okoli 28°C, v vročih dneh pa tudi do 30°C. V globinah pa se temperature lahko spustijo do hladnih 23°C. Na ta način obale, globine ter skalni previsi v jezeru ustvarjajo različne habitate, ki se med sabo razlikujejo predvsem po količini svetlobe in temperaturi vode. V grobem jezero razdelimo na peščeni del, odprto vodo, skalne police, globine in zaraščena blatna stikališča rek. Vsa ta območja so polna rib, ki so pomembna tako za akvaristiko, kot tudi ribolov. Ribe, ki so zanimive za akvaristiko so praviloma zelo pisane in pretežno izvirajo iz kamnitega ali mešanega okolja.

Glede na vrsto, lahko ostrižnike iz jezera Malawi gojimo že v akvariju s prostornino 300 litrov. Opremimo ga s peskom ter kamenjem, razmerje med tema dvema elementoma pa je odvisno od ribje vrste, ki jo gojimo. Na primer za ribe, ki naseljujejo peščene habitate potrebujemo več peska ter manj kamenja, medtem ko za ribe, ki naseljujejo skalna pobočja potrebujemo manj peska ter več skal in skrivališč. Za lažje razumevanje si poglejmo značilnosti posameznih habitatov.

Peščeni habitat

Običajno je to območje, ki ga najdemo na obali ali v globoki vodi, naseljujejo pa ga ribe, ki se prehranjujejo s filtriranjem peska ali lovljenjem manjših rib. Skale so na teh območjih zelo redke. Tipični predstavnik iz tega habitata pa je Oranžnoplavuta ustonoša (Copadichromis borleyi).

To je zelo zanimiva riba, ki se prehranjuje s planktonom, nevretenčarji in manjšimi ribami. Zraste do 15 cm in potrebuje akvarij s prostornino vsaj 400 litrov. Akvarij opremimo tako, da po dnu nasujemo relativno debelo plast peska, ki zajema večino površine akvarija. Tridimenzionalno akvarijsko ozadje naj bo plitvo in naj ne zajema preveč prostora, v teh postavitvah se dobro obnesejo tudi enobarvne folije, ki jih nalepimo na zunanjo stran zadnje stranice.

Kamniti habitat

Kot že ime pove, ga sestavljajo pretežno kamni in skale, od velikih skalnih gmot, ki so težke nekaj ton, do majhnih kamenčkov, ki jih lahko pospravimo v žep. Skupaj ustvarjajo tako imenovano skalno okolje jezera iz katerega izhaja največ akvarijskih rib. Pisani ostrižniki naseljujejo jame, špranje ter razpoke med skalami, imenujemo pa jih kar mbune ali mbuna ostrižniki. Kar v dobesednem prevodu domačinov pomeni skalna riba.

Pri postavljanju akvarija, ki posnema ta habitat, si zato največkrat pomagamo z izdelavo tridimenzionalnih akvarijskih ozadij, saj le tako lahko posnamemo pravi naravni videz. Kadar za dekoracijo uporabljamo težko kamenje, na dnu akvarija najprej namestimo tanko ploščo ekstrudiranega polistirena (stirodur). Kamenje med sabo fiksiramo ali lepimo z betonom ali specialnim lepilom, ki se uporablja za lepljenje koral.

Tipični predstavniki iz tega območja so ribe, ki jih uvrščamo v skupino Haplochromine, na primer Pasjezoba ustonoša (Cynotilapia afra) Zebrasta ustonoša (Labidochromis zebroides) in Tropheops (Tropheops sp.)Omenjene vrste so izraziti rastlinojedi, ki se prehranjujejo z algami ter bakterijskim prerastom, ki prerašča velike skale ter kamenje. Prav zato imajo mnoge posebno oblikovana usta s katerimi učinkovito praskajo trde podlage.

Tudi v akvariju moramo biti pozorni na to, da pojedo čim več hrane rastlinskega izvora, še bolje pa je, da jim omogočimo naraven način prehranjevanja. Prav zato izbiramo med kakovostnimi hranami, ki vsebujejo visok delež alg ter zelenjave. Vsaj enkrat na teden jim ponudimo kumare ali bučke ter listnato zelenjavo, kot je solata, koprive, zelje in regrat. Naraven način prehranjevanja pa vzpodbudimo s tako imenovanimi hranilnimi kamni, ki jih pripravimo z mešanico vode ter jedilnih alg, kot so spirulina, klorela in kelp. Če v hranilni kamen dodamo rake ali žuželke, bomo njegovo hranilno vrednost še izboljšali.

Ali ste vedeli, da si lahko hranilni kamen izdelate sami? Kliknite na povezavo, če želite izvedeti, kako.

Kamnito - peščeni habitat

To je območje, kjer se združita peščeno in kamnito okolje in predstavlja enega iz med najbolj živahnih okolij v jezeru. Zaradi obilice hrane, skrivališč ter prostora, se na teh območjih rade zadržujejo različne skupine rib, ki sicer živijo na skalah ali na odprtih peščenih območjih. Plenilci, kot so ribe iz rodu Auloncara tukaj najdejo obilico hrane, mnogo skalnih rib, kot je na primer  rumena ustonoša pa na teh območjih najde mesta za drst ter hranjenje.

Ta habitat je priljubljen tudi med akvaristi, večina akvarijev, ki posnema biotop Malavi v resnici posnema prav ta območja. Tipične ribe, ki živijo v tem okolju so rumena ustonoša (Labidochromis caeruleus), malavijski metulj (Aulonocara jacobfreibergi), sončno pavja ustonoša (Aulonocara sp. 'stuartgranti maleri')

Mesojedih ter rastlinojedih ostrižnikov ne smemo gojiti v istem akvariju!

Čeprav mesojedi ostrižniki ne bodo pojedli rastlinojedih, je bolje, da se v akvarijih, ki posnema Malavi biotop tej kombinaciji izognemo. To pa zato, ker imajo rastlinojede ribe iz tega območja zelo občutljiva prebavila, ki ob pretiranem vnosu živalskih beljakovin prenehajo delovati. Bolezensko stanje, imenujemo napihnjenost mbuna ostrižnikov, v tuji literaturi pa je poznana kot »Malawi bloat). V prvi vrsti se pojavi zaradi prevelikega vnosa beljakovin živalskega izvora, ostali razlogi pa so povezani še s prevelikimi koncentracijami natrija ter slabo kakovostjo vode.

Da to preprečimo, v akvariju gojimo samo eno  skupino rib, torej samo mesojede ali samo rastlinojede ribe. Tudi pri mesojedih vrstah moramo paziti na njihovo prehrano, če gojimo vrste, ki se hranijo z lovljenjem nevretenčarjev, se moramo izogibati hrani, ki vsebuje ribje beljakovine, pri ribojedih vrstah pa pazimo, da uporabljamo kakovostne ribe, kot je na primer postrv.

OSTALA OBMOČJA JEZERA

Ostala območja jezera Malawi so v akvaristiki slabše zastopana, to so habitati odprtih vod, globokovodni habitati, ter območja, kjer se jezero stika z rekami.

Plitvine okoli otokov ter delte rek.

To so zelo plitva in široka območja, ki so bogata s hranili in muljem. To so tople vode, ki so idealne za razvoj bujne vegetacije. Turisti takšnim območjem rečejo kar travniki, sestavljajo pa jih predvsem rastline iz družine Valisnerij (Vallisneria sp.). Čeprav je posnemanje tega habitata povsem možno, ga v akvaristiki zelo redko opazimo.

Prostran travnik valisnerije, ki ga najdemo v nekaterih plitvih območjih jezera Malawi. Takšna območja pogosto najdemo okoli majhnih otokov ali vodnih pritokov. Tam, kjer je voda plitva, na dnu pa je dovolj mulja in blata, ki omogoča rast rastlin.

Odprte vode

Odprte vode naseljujejo hitre ter izredno aktivne ribe, ki so pomembne predvsem za ribolov. Če bi te vrste želeli gojiti v akvariju, bi ta moral biti izredno velik, z veliko plavalnega prostora. Večina akvarijev ne ustreza tem kriterijem, zato so takšne postavitve izredno redke. Tipični predstavniki so Diplotaxodon, utaka (Rhamphochromis sp.) in usipa ali sardele Engraulicypris sardella.

Globine jezera

Globine jezera Malawi so izredno hladne, temne in revne s kisikom, zato pod globino 200 metrov rib enostavno ni več. V globini med 100 in 200 metrov pa so ribe naselile še zadnje kotičke jezera. Tipični predstavniki so chisawasawa (Lethrinops sp.), Aulonocara stuartgranti,  Aulonocara baenschi, Tramitichromis, in Bathyclarias. Nekatere od teh vrst lahko gojimo tudi v akvariju, saj jih pogosto najdemo tudi v plitvinah okoli mešanih habitatov. V globine jezera pa začasno zaidejo tudi ribe, ki praviloma naseljujejo odprte vode, dejstvo je, da so globine jezera tako neprijazne, da jih nobena riba noče sprejeti za svoje stalno okolje, ampak tja zahajajo po hrano ali počitek. V akvariju je to okolje relativno preprosto posneti, saj v bistvu gre za mešani habitat, ki mu omejimo jakost svetlobe. Takšni akvariji se najbolje obnesejo, če so malo temni, v njih pa je ena svetla točka.

OSTALE POSEBNOSTI JEZERA MALAWI IN NAMIGI, KI JIH LAHKO UPORABIMO PRI POSTAVLJANJU AKVARIJEV

Pri postavljanju akvarija, ki posnema biotop Malawi, se držimo naslednjih pravil:

1. Nič rastlin, razen, če bomo posneli habitat visoke trave, potem bomo v akvarij nasadili travnik valisnerije.
2. Nič korenin, v jezeru Malawi in njegovi okolici ne bomo našli nobenega drevja ali kakšne druge lesne rastline, ki bi lahko zatavala v jezero. Ribe zato niso prilagojene na toksine, ki jih izločajo olesenele rastline, zato jim na dolgi rok škodujejo tudi povsem suhe ter na prvi pogled varne korenine.
3. V tem akvariju kraljujejo ribe, zato ga lahko malo prenaselimo. Tako zmanjšamo medvrstno agresijo.
4. Filter mora biti velik, z dovolj prostornine, kamor spravimo biološki filtrirni material.
5. Pretok vode naj bo srednje močen, pomagamo si s tokovnimi črpalkami.
6. več o ostrižnikih iz jezera Malawi pa boste izvedeli na spletni strani www.malawi.si

JEZERO TANGANYIKA

Je glede na površino drugo največje Afriško jezero, po globini ter volumnu pa ga uvrščamo med največja jezera na svetu. Spada med tako imenovana tektonska jezera in je eno iz med najstarejših te vrste. Ima zelo zanimivo kemijsko sestavo vode, za katero je odgovorno predvsem delovanje oddaljenih vulkanov. Prav zato bi lahko rekli, da je tudi vulkansko jezero. pH vrednost je odvisna predvsem od tega, na kateri globini smo odvzeli vzorce, saj na globinah 1470 m praktično ni kisika. Tam je voda rahlo kisla, na območjih, ki so bližje gladini pa je voda alkalna s pH vrednostjo od 8,3 do 9,2. KH vrednost je bistveno višja od GH vrednosti, saj znaša med 16 in 19. GH vrednost je od 10 do 13. Zaradi specifične mineralne sestave se za ribe iz tega biotopa pripravlja vodo s pomočjo povratne osmoze ter minerali .  

Zakaj je voda v Tanganjiki tako posebna?

Odgovor na to vprašanje se skriva v sosednjem v jezeru Kivu in delujočih vulkanih, ki so prisotni v pokrajini Virunga. Nyiragongo in Nyamulagira sta vulkana, ki bruhata lavo z zelo nizko viskoznostjo, katera potuje tudi do 10 kilometrov na uro. Prav zato se redno izliva v jezero Kivu. Ki je po parametrih še bolj poseben od Tanganjike, saj je na globini pod 250 metri nasičen z ogljikovim dioksidom ter metanom. pH vrednost je na globini 200 m okoli 6. Pri površini pa je voda zelo bazična in ima pH vrednost 9.2. Kljub  ekstremnim vrednostim je jezero dom 28 vrstam ostrižnikov, ki so značilni le za to območje.

Lava, ki vsebuje veliko mineralov, kot so kalij, kalcij, natrij in magnezij poskrbi, da ima voda jezeru Kiwu zelo visoke raztopljene koncentracije le teh. Jezero se nato izliva v reko Ruzizi, ta pa se izliva v jezero Tanganjika. Posledično s sabo nosi  tudi minerale iz jezera Kiwu. Kalcij in kalij se oborita zelo hitro, zato večina teh elementov ostane v jezeru in reki. Natrij in magnezij pa potrebujeta dlje časa, zato  običajno brez težav dosežeta jezero Tanganjika. Prav zato Tanganjika vsebuje velike količine magnezija in natrija ter malo kalcija in kalija.

Zaradi specifične mineralne sestave, se priporoča, da vodo za ribe, ki izvirajo iz Tanganjike pripravljamo s povratno osmozo ter ustreznimi minerali.

Padavine izpirajo natrij, kalcij, kalij magnezij in druge elemente v jezero Kiwu.

Večina kalcija in kalija ostane v jezeru Kiwu, saj se ta dva elementa zelo hitro oborita. Velike količine natrija in magnezija pa preko reke Ruzizi putujejo v jezero Tanganjika.

Iz njega izhajajo zelo zanimive ribe iz družine ostrižnikov in somov, med akvaristi so poznane predvsem vrste, kot je Kukavičji som (Synodontis multipunctatus), tanganjiška polžarka (Neolamprologus multifasciatus), lirorepi ostrižnik (Neolamprologus gracilis), biserni sploščeni ostrižnik (Altolamprologus calvus) in Tropheus (Tropheus moorii)

Podobno kot jezero Malavi, tudi jezero Tanganjika razdelimo na habitate, ki jih naseljujejo različne vrste rib. Rastlin na tem območju praktično ni, oziroma jih najdemo samo na stičnih točkah, kjer se jezero stika z reko.  Glavne habitate predstavljajo skalno, mešano in peščeno okolje, posebej zanimivo pa je okolje praznih polžjih hišic, ki ga izkoriščajo zelo zanimive ribje vrste.

Zgornje skalno okolje.

Je območje, ki sega v globino prvih treh metrov. Skale in kamenje na tej globini preraščajo različne alge s katerimi se hranijo rastlinojedi ostrižniki, ki živijo na teh območjih. Rastje je zelo gosto, kljub temu pa na teh območjih ni rastlin. Funkcijo fotosinteze opravljajo predvsem nitaste zelene alge ter modrozelene bakterije. Ta območja naseljujejo predvsem rastlinojedi ostrižniki, za katere akvarij opremimo tako, da po dnu damo tanko plast peska. Glavno dekoracijo pa predstavlja tridimenzionalno ozadje, ki čimbolj posnema strukturo velikih skal ter kamenja. Kamenje položimo tudi na pesek. Akvarij osvetlimo z relativno močno svetlobo, ki bo spodbujala rast alg, ki bodo v dušikovem ciklu prevzele funkcijo rastlin. Tipični predstavniki iz tega območja so tako imenovani gobi ostrižniki iz rodov Tanganicodus, Eretmodus in Spathodus.

Plitvo skalno okolje

Se nahaja takoj za zgornjim skalnim okoljem, torej zajema območje, ki se na skalnih obalah nahaja na globini med 3 in 20 metri. Svetlobe je na tem območju že zelo malo, kljub temu pa jo je dovolj, da kamenje obrašča tanka plast rjavih ter zelenih alg s katerimi se hranijo ribe iz roda Petrochromis ter Tropheus. Akvarij za te ribe uredimo zelo podobno, kot za tiste iz zgornjega skalnega okolja, le da zmanjšamo jakost osvetlitve.

Globoko skalno okolje

Je območje, ki je globje od 20 m, skale so na teh mestih prekrite s plastmi bakterijskega prerasta in rjavih alg. Svetlobe praktično ni, pojavlja pa se že prva plast peska. Ribe, ki živijo v tem delu jezera so zelo trdožive in robustne, tipični predstavnik je Grbastoglava ustonoša (Cyphotilapia frontosa), robusten plenilec, ki lahko doseže do 25 cm. Tudi za te ribe akvarij uredimo podobno, le da akvarij še malo bolj zatemnimo.

Plitvo mešano okolje

Je okolje, ki sega do globine 5 m in se nahaja na območjih, kjer se stikata skalna obala ter peščeno dno. Običajno so to območja, kjer se jezero stika z reko. Na teh območjih lahko najdemo tudi nekaj rastlin, kot so Vallisneria spiralis, Ceratophyllum demersum in Hydrilla verticillata. Tipični predstavnik iz tega habitata je Ctenochromis horei. Akvarij opremimo tako, da vanj nasujemo debelo plast drobnega in finega peska, za dekoracijo pa uporabimo različno kamenje.

Mešano okolje

To je okolje, ki je mešanica peska, skal in kamenja in se nahaja na globini med 5 in 50 metri. Če želimo v akvariju posnemati ta habitat, za dekoracijo uporabimo razgibano tridimenzionalno ozadje iz umetnih materialov, ki posnema obliko ter teksturo skal. Po dno pa damo fin in droben kremenčev pesek. Rastlin na tem območju praktično ni, zato poskrbimo za relativno šibko osvetlitev. Tipični predstavniki, ki jih najdemo na tem območju so ribe iz roda Cyathopharynx in Julidochromis.

Peščeno okolje

To je območje, kjer je zelo malo skal, v njem pa najdemo zelo malo rib, saj večina živali potrebuje zavetje pred plenilci. Kljub temu na tem območju najdemo Boulengerochromis microlepis, ki je največji ostrižnik, prehranjuje se z majhnimi ribami iz tega območja, ki se družijo v velike jate.

Akvarij za ribe iz tega habitata uredimo tako, da na zunanjo stran zadnje šipe akvarija nalepimo enobarvno folijo. Pa dnu pa nasujemo relativno debelo plast fino mletega kremenovega peska. 

Okolje s praznimi polžjimi hiškami

Posebnost jezera Tanganjika so posamezna območja, ki so na debelo posuta s praznimi hišicami polža vrste Neothauma tanganyicense. Takšno polžje pokopališče pa so s pridom izkoristile številne ribe, ki so v praznih polžjih hiškah našle svoje zavetje. Iz teh habitatov izhajajo tako imenovane polžarke, kot sta na primer Neolamprologus multifasciatus ter Altolamprologus calvus. Akvarij opremimo tako, da na debelo plast fino mletega kremenčevega peska položimo večje število praznih polžjih hišic ter nekaj kosov kamenja.

Območje blatnega dna

Na globini okoli 60 m se droben pesek pomeša z muljem in blatom. Svetlobe je tukaj zelo malo, rastlin in alg pa praktično ni. Tudi kamenja je zelo malo, zato ribe, ki živijo tukaj preprosto izkopljejo luknje v podlago. Pesek za ta tip skrivališč načeloma ni primeren, toda na tem območju je pomešan z blatom, tato je ravno prave teksture, da lahko ostrižniki, kot je Lamprologus signatus vanj skopljejo velike rove.

Akvarij za ribe, ki izhajajo iz tega habitata uredimo tako, da kremenčev pesek zmešamo z mivko. Za akvarijsko ozadje uporabimo kar enobarvno folijo, ki jo nalepimo na zunanjo stran zadnjega akvarijskega stekla. Osvetlitev naj bo zelo šibka.

Globine

Globine jezera Tanganjika so zelo slabo raziskane, prav zato so zelo redki tudi akvariji, ki predstavljajo to območje. Kljub temu je znana akvarijska riba iz tanganjiških globin Benthochromis ali princesa globin. V akvariju te živali ne marajo močne svetlobe in potrebujejo veliko prostora za plavanje.

JEZERO TANGANYIKA NI LE DOM ZA OSTRIŽNIKE

Večina akvarijskih rib iz jezera Tanganjika res spada v družino ostrižnikov, kljub temu pa bomo v njem našli tudi some iz roda Synodontis. Tako imenovani kukavičji som (Synodontis multipunctatus) je posebna vrsta somov, ki je svoje ime dobila po specifičnem načinu razmnoževanja. Najbrž ste že slišali, da ptica kukavica svoja jajca nese v tuja gnezda, kar pomeni, da za mladiče poskrbijo starši druge vrste. No, pri kukavičjem somu je podobno. Ta vrsta za razmnoževanje izkorišča posebno skupino ostrižnikov, ki jim pravimo ustonoše.

Samec in samica za drst izbereta območje, kjer se drstijo ustonoše, nato jih skrbno opazujeta. V trenutku, ko samica ustonoše odlaga ikre, se približata drstišču. Med tem samica soma poskuša pojesti čim več iker, ki jih je položila mati ustonoša, istočasno pa izlega svoje. Samec plava tik za njo in jih oplodi. Ker so ustonoše zelo skrbni starši, jim družba somičev ne odgovarja, zato pričneta panično pobirati ikre, kar pomeni, da pobereta tudi oplojene ikre somov. Te se nato razvijajo v ustih krušnih staršev, poleg podmladka ustonoš. Toda ikre somov se razvijajo veliko hitreje, kar pomeni, da mladički kmalu začnejo zažirati in se hraniti z mladicami ustonoš. Starša prevare ne opazita, zato nanje gledata povsem enako, kot na svoje mladice. Čuvata jih pred plenilci ter jih hranita. Ko so mladice somov dovolj stare, zapustijo krušne starše in krog se nadaljuje.

Kukavičji som je med akvaristi priljubljen predvsem zaradi zanimivega vzorca ter dolgih brkov, v senci ostrižnikov pa se ta zanimiva akvarijska riba pogosto prezre, ali pa se jo naseli v napačne akvarije. Synodontis multipunctatus je riba za trdo vodo, ki bo popestrila vsak akvarij, ki posnema biotop jezera Tanganjika.

Upam, da vam je bil ta članek všeč.