Ko se peljemo skozi Slovenijo lahko vidimo kar nekaj zanimivih prizorov, ki jih v tujini ne opazimo. Eden iz med teh so nasadi sadnega drevja sredi pašnikov, njiv in travnikov. Ta drevesa nikoli niso v liniji, ampak dajejo občutek da so tja nametana. Mnogi mladi lastniki, ki so zemljo podedovali od svojih prednikov, se na te nasade zelo jezijo, saj zavirajo košnjo. Ker jih množično podirajo, postaja prizor vedno redkejši. Tradicija sajenja dreves sega vse v čas Marije Terezije, ki je sajenje drevja ob cestah celo zapovedala. To naj bi služilo popotnikom kot hrana in senca. A že Marija Terezija je vedela, da imajo tudi globlji – ekološki pomen.
Nekaj let nazaj sem govorila z enim od mladih kmetov, ki je podedoval kmetijo z zelo veliko obdelovalne površine. Ker se ukvarjajo z rejo govedi, večino zemljišč predstavljajo travniki in na teh travnikih raste kar nekaj starih sort jablan. Pogovor se je začel tako: »Preklemana drevesa sredi travnika, nikoli ne morem pokosit okoli njih, vedno moram s sabo nositi »laksarco« in vse pokosit ročno. Jeseni pa je še huje, saj so med silažo jabolka, ki jih nihče ne pobira. En dan si moram vzeti čas in to vse podret.«
Pogovor sem nadaljevala: »Seveda so drevesa sredi obdelovalnih površin prava nočna mora, posebej sodobnemu kmetu, ki vse želi narediti s strojem in na hitro. Ampak naši predniki so dobro vedeli, da so potrebna, eno drevo sredi travnika ti lahko reši pridelek.« Nato sem mu razložila zakaj in po končani razlagi, se je odločil, da bo kljub temu podrl nekaj dreves, ampak na vsakem travniku bo pustil vsaj eno jablano. Kaj je spremenilo njegovo mnenje?
Za človeka, ki v jablani vidi le jesenski pridelek, mu drevo »sredi ničesar« ne pomeni kaj dosti. Običajno gre za stare jablane ki niso pretirano cenjene. Včasih so jih obrali, sadje so sprešali in iz njega naredili kis ali jabolčnik. Danes jih obirajo le še redki, zato drevesa sredi pašnika predstavljajo več težav kot koristi. Gnijoča jabolka v silaži povzročijo resne zdravstvene težave pri govedu, drevesa otežujejo košnjo, saj neprevidnost lahko povzroči škodo na delovnih strojih. Vsi ti minusi kmete hitro prepričajo, da jih poderejo. Pozitivnih lastnosti običajno ne opazi nihče, ali pa jih sploh ne pozna.
Verjeli ali ne, jablana na polju lahko reši celotni pridelek, od nje pa je odvisna količina pridelka, kar je še posebej očitno, če raste na meji med travnikom in njivo. Drevesa v naravi predstavljajo popolnoma svoj ekosistem, eno drevo v svoji krošnji, lubju ter koreninskem sistemu skriva veliko več življenja, kot kvadratni meter travnika. Od njega so odvisne številne ptice, žuželke in vretenčarji. Sadno drevje, ki raste kar tako običajno ne tretiramo s fitofarmacevtskimi sredstvi, zato predstavlja idealno pašo za čebele in druge opraševalce. Od čebel pa je odvisno tudi naše življenje. Seveda pa to ni edina pozitivna lastnost jablane. V naravi so organizmi med sabo povezani, to so vedeli že naši predniki, govorili so o sožitju med bogovi in harmoniji. Danes znamo te čudovite povezave znanstveno utemeljiti, kar jim da še večji čar.
Sliši se bizarno, a jablana lahko reši pridelek pšenice, z njo namreč vplivamo na število miši in čmrljev v okolici. Gre za medsebojni vpliv organizmov, ki ga strokovno imenujemo naravno ravnovesje. V tem primeru za povezavo med čmrlji, mišmi, jablano in ujedami, pri čemer ima jablana ključni pomen. Čmrlji so pomembni opraševalci številnih rastlin, med drugim obiskujejo tudi cvetoče jablane. Ker so aktivni pri nižjih temperaturah lahko svoje delo opravijo tudi zgodaj spomladi, ko čebele še niso aktivne. Za razliko od čebel gnezdijo pod zemljo, v rovih, ki jih skopljejo druge živali. Gnezda so dokaj majhna, med pa je gost in zelo sladek. Ker je koncentriran, ga je zelo malo. Število čmrljev na nekem območju je močno povezano s populacijo travniške in gozdne miši. Obe vrsti kopljeta rove pod zemljo, med kopanjem občasno naletita na gnezdo čmrljev in pojesta zalego. Čmrlji pa iščejo zapuščene mišje luknje v katerih si naredijo gnezdo, saj sami ne znajo kopati. Več je miši, več je lukenj, več je uničenih čmrljih gnezd in manj je čmrljev. Ko se miši množijo povzročajo škodo na poljih ter na celotnem ekosistemu, saj so opraševalci ključnega pomena za cvetoče rastline. Od čmrljev so odvisne predvsem metuljnice, detelje, poljski grah, lucerna in koprive. Zaradi specifične oblike cvetov jih čebele ne dosežejo in ob upadanju števila čmrljev iz travnikov počasi izginjajo tudi rastline.
Nastalo situacijo reši jablana, ta je zaradi svoje velikosti in dokaj redke krošnje idealno počivališče za ujede kot sta kanja, skobec in orel. Ko ptica počiva na drevesu, budno opazuje okolico in kadar opazi miš, se bliskovito spusti na njo. Plenilec pleni miši, več uplenjenih miši pomeni več praznih lukenj in posledično več čmrljev, kar za kmeta pomeni boljši pridelek.
Prepričana sem, da po prebranem na staro drevo sredi polja gledate v popolnoma novi luči. Vaša naloga je, da zdaj to znanje širite naprej, saj se je skozi zgodovino očitno pozabilo. Tehnološki napredek je dober, a le če je v sodelovanju z naravo, kadar ji nasprotuje, se nam bo narava maščevala. Nekatere rešitve so preproste in ravno te so najboljše.