Na splošno lahko rečemo, da imajo odlično razvit sluh, ki je namenjen zaznavanju sovražnikov in medsebojni komunikaciji. Večina rib sliši frekvence, ki jih človeško uho ne zazna, med sabo komunicirajo s kliki, piski in treski, ki jih proizvajajo s pomočjo različnih organov. Godrnjavčki (Trichopsis sp.) s pomočjo krčenja prsnih mišic proizvajajo zvoke, ki jih lahko sliši tudi človek. Činklje, kot je na primer rilčkasta činklja (Chromobotia macracanthus) pa proizvaja glasne klike in poke s pomočjo črevesa. Nekateri somi med sabo komunicirajo z zvoki, ki jih proizvedejo v ribjem mehurju, pri nekaterih drugih vrstah pa so organi, ki proizvajajo zvok še vedno neznanka. Vse ribe imajo notranje uho, nimajo pa vidnih ušes, zvoke sprejemajo s pomočjo različnih organov, čutila za sluh so običajno prilagojena zaznavanju zvoka pod vodo, toda nekatere ribe zaznavajo zvoke ter komunicirajo tudi na kopnem. Glede na specifično občutljivost organov, ki zaznavajo zvok, lahko brez težav rečemo, da nas ribe spoznajo po glasu, nekatere pa nas spoznajo celo po korakih.
Ribe spadajo med najstarejše vretenčarje in na neki stopnji evolucije, so se nekatere odločile, da bodo zavladale kopnemu. Ena iz med takih je bil Tiktaalik, za katerega predvidevajo, da se je obnašal podobno kot danes živeča sprehajalka (Periophthalmodon septemradiatus). Toda poleg obnašanja naj bi Tiktaalik in sprehajalka imela še nekaj skupnega. Oba imata uho, ki je prilagojeno, da sprejema zvočne vibracije, ki potujejo po zraku. Da sprehajalke na kopnem glasno komunicirajo med sabo, je dokaj novo odkritje in nam postavlja številna vprašanja o evoluciji ušesa ter o razvoju komunikacije. Predvidevamo, da so podoben način komunicirale tudi prve »kopenske« ribe, kot so Tiktaalik in Acanthostega. Pri preučevanju fosilov so odkrili ušesu podoben organ, ti vretenčarji so bili prvi, ki so razvili uho za zaznavanje zvočnih vibracij na kopnem. Predvideva se, da je evolucija takšnega ušesa povezana s pojavom ramenskega sklepa ter odsotnostjo ribjega mehurja, kar opazimo tudi pri sprehajalki. Ramenski sklep omogoča, da se vratna vretenca lahko osvobodijo, kar omogoča premikanje glave. To je sposobnost, ki jo večina rib nima, saj je glava fiksno pritrjena na hrbtenico s številnimi kostmi. Med njimi so tudi kosti, ki so povezane z notranjim ušesom. S pojavom ramenskega sklepa, so se slušne kosti morale preoblikovati v samostojen organ iz katerega se je kasneje razvilo uho, kot ga poznamo pri plazilcih, ptičih in sesalcih.
Sluh je za organizme izrednega pomena, običajno zazna nevarnost pred tipom, okusom ter vidom, zato ni čudno, da so nekateri organizmi vid žrtvovali za razvoj prefinjenih receptorjev zvoka. Fizikalno gledano je zvok mehansko valovanje v nekem plinu, kovini ali tekočini, običajno ga povzročita gibanje in sila. Človeško uho je prilagojeno, da zaznava frekvence in zvočne valove med 20 Hz in 20.000 Hz, toda večino živali zaznava ter komunicira s frekvencami, ki jih človeško uho ne sliši, te so lahko višje od 20.000 Hz ali nižje od 20 Hz. Takšna bitja imajo posebne receptorje zvoka, ki so jih razvila tekom evolucije. Ker govorimo o zelo nizkih frekvencah, običajno govorimo, da živali zaznavajo vibracije ali valovanje. Te informacije nato sprejemajo prek posebnih čutnih organov, ki jih v možganih pretvorijo v sliko ali zvok. Nedavno nazaj, je znanstvenikom uspelo posneti ter v počasnem posnetku predvajati zvoke, ki jih ustvarjajo ribe. Ugotovili so, da med sabo veliko komunicirajo, in če veliko govoriš, potem je dobro, da te tudi slišijo.
Ribe v vodi med sabo komunicirajo s piski, tleski in poki, komunikacija je jasna in podobna ptičjemu petju, ki ga slišimo v gozdovih, težava je le v tem, da rib brez posebnih naprav ne moremo slišati, saj komunicirajo v zvokih, ki jih človeško uho ne zazna.
Že dogo je bilo znano, da ribe zaznavajo tresljaje in zvoke preko pobočnice ter ribjega mehurja, toda nikoli si nismo mislili, da iste organe uporabljajo tudi za medsebojno komunikacijo. Zelo specifični organ za zaznavanje zvoka pa so razvile žarkoplavutarice iz razreda Ostariophysi (somi in sorodstvo), imenujemo ga webrov aparat.
Organ je prvi opisal Ernst Heinrich Weber, pri tem je poimenoval štiri kosti claustrum, scaphium, intercalarium in tripus. Med proučevanjem je podal hipotezo, da to strukturo živali uporabljajo kot akustični organ. Danes vemo, da ga ribe uporabljajo za zaznavanje ter oddajanje zvoka. Struktura drobnih kosti je povezana z ribjim mehurjem ter notranjim ušesom, razvije se v zelo zgodnji embrionalni fazi iz prvih petih ali štirih vretenc.
Prve fosilne dokaze, ki potrjujejo prisotnost webrovega aparata, so našli v fosilu Santanichthys diasii, ki ga datirajo v obdobje zgodnje krede pred okoli 115 milijonov let. Možno pa je, da se je organ pojavil že prej. Pri tej vrsti sta webrov aparat tvorila le prva dva vretenca, sodobni webrovi aparati so postali bolj prefinjeni. Je skupna značilnost rib, ki jih uvrščamo med skupino Ostariophysi (somi in sorodstvo), sem spada red krapovci (Cypriniformes), rilčasti slanikovci in sorodstvo (Gonorynchiformes), karacinidi (Characiformes), električne jegulje (Gymnotiformes) in somi (Siluriformes).
Zanimivo pa je to, da anatomska zgradba ter velikost webrovih aparatov zelo močno variira znotraj posameznih redov, družin ter vrst. Na splošno velja, da imajo vrste z večjimi ribjimi mehurji večje in bolj kompleksno grajene webrove aparate, zato posledično bolje slišijo višje frekvence. V raziskavi so pod drobnogled vzeli osem družin iz reda somov (Siluriformes). Ariidae, Auchenipteridae, Heptapteridae, Malapteruridae, Mochokidae, Pseudopimelodidae, Callichthyidae, in Loricariidae. Za Callichthyidae in Loricariidae je značilno, da imajo majhne parne zračne mehurje ter zelo preproste webrove aparate, med tem ko so ribji mehurji pri ostalih šestih družinah večji, webrovi aparati pa bolj kompleksni. Te ribe brez težav zaznajo tudi višje frekvence.
Webrovi aparati so se razvili le znotraj razreda Ostariophysi. V ta razred spada veliko akvarijskih rib, med njimi so tudi neonke (Paracheirodon innesi) ter njihovi sorodniki iz reda karacinidov (Characiformes). Po najbolj razvitih ter prefinjenih webrovih aparatih slovijo ribe iz reda krapovcev (Cypriniformes), med katere spadajo tudi številne akvarijske ribe kot so mrenice, tajske lisičke, zlate ribe, koi krapi ter razbore. Te vrste so zelo občutljive na zvoke, zato lahko prepoznajo ter s pozitivnimi in negativnimi dražljaji povežejo zelo veliko različnih frekvenc. Znano je, da koi krapi človeka, ki nese vedro s hrano prepoznajo že po korakih, ko se ta približuje ribniku. Veliko rib, ki imajo webrov aparat motijo črpalke, ki preglasno vibrirajo, zato lahko opazimo, da se večino časa zadržujejo v strnjeni jati, pomagamo jim tako, da črpalko čimbolj zvočno izoliramo.